V Združenih državah Amerike je država politična enota. Trenutno jih je 50 in so povezane v federacijo. Vsaka država ima svojo vlado in lahko sprejema zakone na določenem območju, ki ga pokriva. Vse zvezne države imajo skupno suverenost z ameriško zvezno vlado. Ljudje, ki so se rodili ali naturalizirali v zveznih državah, so državljani ZDA in zvezne države, v kateri živijo. Ljudje se lahko selijo med zveznimi državami, ne da bi za to prosili ali rekli, razen če je sodišče določilo, da se ne smejo. Štiri zvezne države se v svojih uradnih imenih imenujejo "commonwealths". Washington, D.C., je zvezno okrožje in ni država niti ni v državi.

Države delijo svoje ozemlje na okrožja ali kaj podobnega z drugačnim imenom, ki pa niso suverena. Večina držav daje svojim okrožjem določena vladna pooblastila, nekaj držav pa jim ne daje nobenih. Državne vlade dobijo svojo moč od prebivalcev te države. V skladu z ustavo Združenih držav Amerike imajo države številne državne pravice. Države in ljudje, ki živijo v njih, so zastopani v kongresu Združenih držav Amerike v senatu in predstavniškem domu. Vsaka država izbere tudi elektorje (enako število, kot je število senatorjev in predstavnikov iz te države), ki glasujejo v kolegiju elektorjev, ki voli predsednika Združenih držav.

Pravne pristojnosti in razmerje z zvezno vlado

Vsaka zvezna država sprejema lastno ustavo in zakonodajo ter upravlja številne javne zadeve, kot so izobraževanje, kazensko pravo, zdravstvena oskrba, policija, prometna ureditev in zemljiška politika. Te pristojnosti izhajajo iz ustave ZDA, zlasti iz koncepta zvezne razdelitve oblasti; številna dodatna pooblastila so rezervirana državam z 10. amandmajem (rezervirana pooblastila ljudem in državam).

Prav tako pa zvezna ustava vsebuje določbe, ki urejajo razmerje med državami in zvezno vlado, na primer:

  • Supremacy clause: zvezna zakonodaja ima prednost pred državnimi predpisi, kadar gre za področja, ki jih ureja zvezno pravo.
  • Commerce clause: daje zvezni vladi pristojnost urejati meddržavno trgovino in vpliva na državno zakonodajo na tem področju.
  • Full Faith and Credit ter Privileges and Immunities: zagotavljata, da države priznavajo javne listine in pravice državljanov drugih držav ter omejujeta diskriminacijo glede osnovnih pravic.

Notranja organizacija držav

Večina držav ima izvršilno vejo (guverner), zakonodajno vejo (državni zbor ali zakonodajni domovi) in sodno vejo (državna sodišča). Večina zakonodaj je dvodomna (senat in predstavniški dom), izjema je Nebraska, ki ima enodomni (unicameralni) zakonodajni zbor. Državna vrhovna sodišča so zadnja stopnja v zveznem sistemu državnega prava.

Države so deljene na manjše upravne enote, ki niso suverene: večinoma so to okrožja (counties), pri čemer nekatere države uporabljajo posebne izraze:

  • parishes (okrožja) v Louisiani,
  • boroughs in census areas na Aljaski,
  • neodvisna mesta v Virginiji (independent cities).
Pristojnosti okrožij se razlikujejo po državah: nekatere jim prenašajo široke upravne naloge, druge pa imajo več centraliziran državni nadzor.

Predstavništvo, volitve in Kolegi-elektorji

V kongresu Združenih držav Amerike imajo države stalno zastopanost: v senatu vsaka država dva senatorja, v predstavniškem domu pa je število predstavnikov razdeljeno glede na prebivalstvo (skupno 435 predstavnikov, razdeljenih po desetletnem popisu). Število elektorjev v kolegiju elektorjev je enako skupnemu številu senatorjev in predstavnikov iz te države; ti elektorji uradno izvolijo predsednika Združenih držav. Večina držav uporablja sistem "winner-take-all" za dodeljevanje elektorjev, izjeme pa so Maine in Nebraska, kjer se del elektorjev dodeli po posameznih kongresnih okrajih.

Stopnje obdavčitve in javne storitve

Države zaračunavajo različne davke (dohodnina, prometni davki, davki na nepremičnine) in nudijo javne storitve, kot so osnovno in srednje izobraževanje, zdravstvena pomoč, infrastruktura, socialna pomoč in kazensko izvrševanje. Konkreten obseg storitev ter način financiranja se razlikuje med državami.

Postopek sprejema novih držav in posebni statusi

Ustanovitev nove zvezne države zahteva zakonodajo kongresa in običajno tudi odobritev prebivalcev ozemlja. Praksa pravi, da vse države vstopijo v federacijo na "enakopravni" osnovi (equal footing doctrine). Nekatera ozemlja ostanejo zvezna ozemlja (territories) in lahko s časom zaprosijo za status države; zadnji dve državi, ki sta se pridružili, sta bili Aljaska in Hawaii (1959).

Specialni primer: Washington, D.C., kot zvezno okrožje, ni država in nima enakega statusa kot zvezne države, čeprav imajo njegovi prebivalci državljanstvo ZDA in so jim z 23. amandmajem dodeljeni elektorji v predsedniških volitvah.

Opombe o terminologiji

Izraz "state" v angleškem kontekstu pomeni zvezna država kot del federacije (ne sme se zamešati z državo kot suvereno noto v mednarodnem pravu). Štiri zvezne države same sebe v svojih uradnih imenih označujejo kot "commonwealths" (Kentucky, Massachusetts, Pennsylvania in Virginia), kar je zgolj zgodovinski in naslovni izraz brez posebnih pravnih razlik glede na druge države.

Zaključek

Zvezne države ZDA so osnovne politične enote ameriške federacije z lastnimi ustavami, vladami in pristojnostmi, ki jih dopolnjuje in po potrebi omejuje zvezna ustava. Sistem federalizma omogoča raznolikost politik in organizacij po posameznih državah, hkrati pa zagotavlja skupne institucije in pravila na zvezni ravni.