Stagflacija
V ekonomiji se izraz stagflacija uporablja, kadar proizvodnja skorajda ne raste, inflacija pa je visoka, brezposelnost pa visoka. To naj ne bi bilo mogoče v okviru ekonomije, ki jo je opisal Keynes (keynesianska ekonomija).
Stagflacija je besedna zveza med stagnacijo in inflacijo. V ekonomiji se uporablja, kadar je stopnja inflacije visoka, stopnja rasti se upočasni, brezposelnost pa ostaja visoka. Pri ekonomski politiki povzroča dilemo, saj lahko ukrepi za znižanje inflacije povečajo brezposelnost in obratno.
Izraz se na splošno pripisuje britanskemu politiku, ki je leta 1970 postal kancler državne blagajne, Iainu Macleodu, ki je besedno zvezo skoval v svojem govoru v parlamentu leta 1965.
Keynes tega izraza ni uporabljal, vendar se nekatera njegova dela nanašajo na razmere, ki bi jih večina prepoznala kot stagflacijo. V različici keynesianske makroekonomske teorije, ki je prevladovala med koncem druge svetovne vojne in koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja, sta se inflacija in recesija medsebojno izključevali, razmerje med njima pa je bilo opisano s Phillipsovo krivuljo. Stagflacija je zelo draga in jo je težko ustaviti, ko se enkrat začne.
Politično merilo, imenovano indeks bede, dobimo tako, da stopnji brezposelnosti prištejemo stopnjo inflacije.
To se ponavadi začne s tem, da se stvari začnejo dražiti, medtem ko se jih proizvede manj. Ker se izdeluje manj stvari, je za njihovo izdelavo potrebnih manj ljudi. Zaradi tega se poveča brezposelnost. Vsi trije dejavniki skupaj povzročijo stagflacijo - stagnacijo proizvodnje in zaposlovanja ter naraščajočo inflacijo. Razlog za to so tudi dejavniki "potiskanja stroškov". Ko začne proizvodnja nekega predmeta povzročati večje stroške, se njegova cena poveča. Ljudje bodo manj verjetno vlagali denar v podjetje. To bo povzročilo večjo brezposelnost.
Odstotna sprememba realnega bruto domačega proizvoda glede na prejšnje obdobje Vir: Urad za ekonomske analize
Recesija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja
Recesija 1973-75 ali recesija 70. let je bilo obdobje gospodarske stagnacije v večjem delu zahodnega sveta v 70. letih 20. stoletja, ki je končalo splošno gospodarsko konjunkturo po drugi svetovni vojni. Od številnih prejšnjih recesij se je razlikovala po tem, da je bila stagflacija, kjer je visoka brezposelnost sovpadala z visoko inflacijo.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je stagflacija?
O: Stagflacija je ekonomski izraz, ki se uporablja za opis razmer, v katerih skoraj ni rasti proizvodnje, vendar sta inflacija in brezposelnost visoki.
V: Kdo je skoval izraz "stagflacija"?
O: Izraz "stagflacija" je skoval britanski politik Iain Macleod, ki je leta 1970 postal finančni kancler.
V: Kako stagflacija vpliva na gospodarsko politiko?
O: Stagflacija predstavlja dilemo za ekonomsko politiko, saj lahko ukrepi za znižanje inflacije povečajo brezposelnost in obratno.
V: Kaj je o stagflaciji povedala keynesianska ekonomija?
O: Po Keynesovi ekonomiji sta se inflacija in recesija izključevali, razmerje med njima pa je bilo opisano s Phillipsovo krivuljo.
V: Kako je mogoče ustaviti stagflacijo, ko se enkrat začne?
O: Zaustavitev stagflacije, ki se je že začela, je zelo draga in težavna. Potrebni so politični ukrepi, kot so povečanje naložb v podjetja in znižanje cen blaga.
V: Kaj povzroča stagflacijo?
O: Stagflacijo povzroča kombinacija različnih dejavnikov, med katerimi so naraščajoči proizvodni stroški, ki vodijo k višjim cenam, manjše število izdelanih izdelkov, zaradi česar je za njihovo izdelavo potrebnih manj ljudi, in dejavniki, ki vplivajo na stroške, kot so višje plače ali davki, ki vodijo k višjim cenam blaga.
