Stagflacija – kaj je, definicija, vzroki in posledice

V ekonomiji se izraz stagflacija uporablja, kadar proizvodnja skorajda ne raste, inflacija pa je visoka, brezposelnost pa visoka. To naj ne bi bilo mogoče v okviru ekonomije, ki jo je opisal Keynes (keynesianska ekonomija).

Stagflacija je besedna zveza med stagnacijo in inflacijo. V ekonomiji se uporablja, kadar je stopnja inflacije visoka, stopnja rasti se upočasni, brezposelnost pa ostaja visoka. Pri ekonomski politiki povzroča dilemo, saj lahko ukrepi za znižanje inflacije povečajo brezposelnost in obratno.

Izraz se na splošno pripisuje britanskemu politiku, ki je leta 1970 postal kancler državne blagajne, Iainu Macleodu, ki je besedno zvezo skoval v svojem govoru v parlamentu leta 1965.

Keynes tega izraza ni uporabljal, vendar se nekatera njegova dela nanašajo na razmere, ki bi jih večina prepoznala kot stagflacijo. V različici keynesianske makroekonomske teorije, ki je prevladovala med koncem druge svetovne vojne in koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja, sta se inflacija in recesija medsebojno izključevali, razmerje med njima pa je bilo opisano s Phillipsovo krivuljo. Stagflacija je zelo draga in jo je težko ustaviti, ko se enkrat začne.

Politično merilo, imenovano indeks bede, dobimo tako, da stopnji brezposelnosti prištejemo stopnjo inflacije.

To se ponavadi začne s tem, da se stvari začnejo dražiti, medtem ko se jih proizvede manj. Ker se izdeluje manj stvari, je za njihovo izdelavo potrebnih manj ljudi. Zaradi tega se poveča brezposelnost. Vsi trije dejavniki skupaj povzročijo stagflacijo - stagnacijo proizvodnje in zaposlovanja ter naraščajočo inflacijo. Razlog za to so tudi dejavniki "potiskanja stroškov". Ko začne proizvodnja nekega predmeta povzročati večje stroške, se njegova cena poveča. Ljudje bodo manj verjetno vlagali denar v podjetje. To bo povzročilo večjo brezposelnost.

Kaj je stagflacija v praksi?

Stagflacija pomeni sočasno prisotnost treh problemov:

• nizke ali negativne stopnje gospodarske rasti (stagnacija ali recesija),
• visoke stopnje inflacije,
• visoke stopnje brezposelnosti.

V praksi je to stanje neprijetno in njegove posledice so občutne za gospodinjstva (padanje realnih dohodkov) ter za podjetja (nejasno investicijsko okolje). Stagflacija navadno pomeni tudi, da so pričakovanja glede inflacije manj stabilna — ljudje in podjetja pričakujejo nadaljnje zviševanje cen, kar lahko samo pospeši gibanje naprej.

Vzroki stagflacije

Glavni vzroki, ki se pogosto navajajo, so:

• zunanji ponudbeni šoki: npr. močna rast cen surovin (najbolj znan je bil prvi naftni šok v začetku 1970-ih), ki zvišajo stroške proizvodnje večine dobrin;
• povečani stroški proizvodnje (cost-push inflation): višje plače, dražji energenti ali surovine vodijo do višjih cen in hkrati znižajo proizvodnjo;
• strukturne težave gospodarstva: rigidnosti na trgu dela, slaba konkurenčnost, neučinkovite regulacije in nizka produktivnost;
• neustrezna ekonomska politika: kombinacija preblage denarne politike (presežna rast denarne ponudbe) ter fiskalnih spodbud ob dobrih cenah, kar lahko vzdržuje visoko inflacijo tudi ob upočasnjevanju rasti;
• neukročena pričakovanja glede inflacije: če ljudje pričakujejo stalno rast cen, zahtevajo višje plače, kar sproži spiralo plač-inflacije.

Zgodovinski okvir in primeri

Najbolj znana epoha stagflacije je obdobje v 1970‑ih, ko so svetovne cene nafte nenadoma zrasle, inflacija je poskočila, rast pa se upočasnila. To obdobje je razkrilo omejitve klasične keynesianske politike in pripeljalo do novih pogledov v makroekonomiji (vključno z večjo vlogo pričakovanj in monetarističnimi pristopi).

Kako prepoznamo stagflacijo — merjenje

Stagflacijo običajno prepoznamo po sočasnih podatkih:

• realni BDP ali indeks industrijske proizvodnje stagnira ali pada,
• indeks cen življenjskih potrebščin (CPI) ali druga merila inflacije so visoka in rastoča,
• stopnja brezposelnosti je visoka ali narašča.

Za hitro oceno stanja nekateri uporabljajo tudi indeks bede (misery index), ki se izračuna kot vsota inflacije in brezposelnosti — višje število pomeni hujše razmere.

Politična dilema in možni ukrepi

Stagflacija postavlja odločevalce pred težko izbiro, ker ukrepi za znižanje inflacije (npr. zaostritev monetarne politike) lahko še dodatno zavirajo rast in povečajo brezposelnost, medtem ko spodbude za gospodarsko rast lahko dodatno segrejejo inflacijo.

Možni pristopi vključujejo:

• monetarna konsolidacija (dvig obrestnih mer) za zbijanje inflacije — učinkuje pri inflaciji, ki je posledica prevelike denarne rasti, a lahko začasno poveča brezposelnost;
• fiskalna disciplina (zmanjšanje proračunskega primanjkljaja), da se zmanjša pritisk na povpraševanje;
• strukturne reforme za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti (izboljšave izobraževanja, dela, trga proizvodov), ki ciljajo na dolgoročno rast brez pritiskov na cene;
• ukrepi na ponudbeni strani, kot so znižanje regulativnih ovir, spodbude za investicije v tehnologijo ter diverzifikacija virov energije;
• politik prihodkov (npr. dogovori o plačah in cenah) — v določenih primerih začasno zavrejo spiralo plač-inflacije, vendar so pogosto politično in praktično težavni;
• vzpodbujanje vlaganj v dolgotrajne projekte, ki zmanjšajo stroškovno breme podjetij in povečajo ponudbo.

Pomembna je tudi kredibilnost centralne banke — če javnost verjame, da bo centralna banka vztrajala pri zniževanju inflacije, so pričakovanja bolje ukotvljena in prehodne ukrepe je lažje izvajati.

Posledice stagflacije

• zmanjšanje realnih dohodkov gospodinjstev in padanje življenjskega standarda,
• dolgotrajna brezposelnost in izguba veščin pri delu,
• nižje investicije zaradi negotovosti, kar zmanjša dolgoročno rast,
• večja socialna napetost in politična nestabilnost zaradi kombinacije visokih cen in brezposelnosti,
• težja izvedba učinkovite ekonomske politike, ker so kompromisi med cilji (rast proti inflaciji) bolj boleči.

Zaključek

Stagflacija je kompleksno in neprijetno gospodarsko stanje, kjer se hkrati pojavljata visoka inflacija in visoka brezposelnost ob nizki rasti. Pojavlja se najpogosteje kot posledica ponudbenih šokov, povišanih stroškov proizvodnje in strukturnih težav v gospodarstvu. Reševanje stagflacije zahteva premišljeno kombinacijo kratkoročnih ukrepov za zajezitev inflacije in dolgoročnih strukturnih reform za spodbujanje rasti ter povečanje produktivnosti.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je stagflacija?

V: Kdo je skoval izraz "stagflacija"?

V: Kako stagflacija vpliva na gospodarsko politiko?

V: Kaj je o stagflaciji povedala keynesianska ekonomija?

V: Kako je mogoče ustaviti stagflacijo, ko se enkrat začne?

V: Kaj povzroča stagflacijo?

Išči po črki