Zgodovina kolonializma: od antičnih imperijev do dekolonizacije

Kolonializem je pojav z dolgo zgodovino: pomeni prevzem in upravljanje ozemlja ene skupine ali države s strani druge. V najširšem smislu gre za vzpostavitev politične, gospodarske in pogosto kulturne kontrole nad tujim ozemljem in prebivalstvom. V starodavnih časih so se s kolonialnimi osvajalnimi politikami ukvarjala tudi ljudstva, kot so Hetiti in Inki, ki so širila svojo oblast in vpliv na zasedenih ozemljih.

V sodobni rabi pa besedo kolonializem pogosto uporabljamo predvsem za evropske čezmorske imperije, ki so v 15. stoletju začeli osvajati daljne dežele po morju. To razliko je smiselno ločiti od širšega pojma imperializem, ki vključuje tudi kopenske, kontinentalne imperije in različne oblike politične dominacije.

Zgodnje imperije in kopenski imperiji

Zemeljski imperiji so po navadi uvrščeni pod izraz imperializem in so v zgodovini vključevali številne velike države in prostore:

• Mongolski imperij, velik imperij, ki se je raztezal od zahodnega Pacifika do vzhodne Evrope.
• Cesarstvo Aleksandra Velikega
• Omajadski kalifat
• Perzijski imperij
• Rimski imperij
• Bizantinsko cesarstvo.

Takšni imperiji so pogosto vzpostavljali politične in gospodarske mreže, pobirali davke, selili prebivalstva in širili kulturni vpliv. Osmansko cesarstvo, na primer, je nastalo v Sredozemlju, severni Afriki in južni Evropi ter je obstajalo sočasno z evropsko kolonizacijo drugih delov sveta, kar je vplivalo na mednarodne odnose v tistem obdobju.

Evropska čezmorska kolonizacija (15.–19. stoletje)

Evropski kolonializem se je v moderna razsežnost začel v 15. stoletju, ko so Španci in Portugalci začeli raziskovati Ameriko ter obale Afrike, Bližnjega vzhoda, Indije in Vzhodne Azije. To obdobje, znano kot doba odkritij, je omogočilo trajne pomorske poti, trgovinske postojanke in kasneje kolonije.

V 16. in 17. stoletju so se pridružile tudi druge evropske sile: Anglija, Francija in Nizozemska so ustvarile velike čezmorske imperije, z različnimi oblikami upravljanja – od trgovskih točk in privilegiranih kompaniij do neposredne oblasti nad celimi ozemlji. Konec 18. in v začetku 19. stoletja pa so se številne evropske kolonije v Ameriki osamosvojile, kar je spremenilo mednarodno razmerje moči.

Po izgubi kolonij v Novem svetu sta Velika Britanija in Francija ter Nizozemska dobili potrebo po novih trgih in virih surovin, zato so usmerili svoj interes v Južno Afriko, Indijo in jugovzhodno Azijo. Španska in portugalska moč se je po izgubi velikih prekomorskih kolonij oslabljena, kar ni ogrozilo novega vala imperialnega tekmovanja med drugimi silami.

19. stoletje: novi imperializem in tekma za Afriko

V devetnajstem stoletju je industrijska revolucija Evropi dala tehnološko, vojaško in gospodarsko prednost. Prebivalstvo je raslo, tovarne so potrebovale surovine in nove trge, vojske so postale bolje organizirane, proizvedeno orožje pa učinkovit. Ta faza se imenuje novi imperializem. Evropske sile so zelo hitro širile svojo oblast, kar je končalo v intenzivnem boju za Afriko in Azijo.

Na koncu 19. stoletja je prišlo do tako imenovanega »boja za Afriko« (Scramble for Africa), ki je temeljil na političnem dogovoru in tudi na unilateralnih nasilnih okupacijah. Pomembna prelomnica je bil Berlinski kongres (1884–1885), kjer so evropske sile razdelile interesne sfere v Afriki, pogosto brez upoštevanja tamkajšnjih narodov in etničnih meja.

Metode, motivi in oblike kolonializma

Glavni motivi kolonializma so bili gospodarski (surovine, trgi), strateški (baze, nadzor pomorskih poti), politični (prestiž, tekmovanje med državami) in verski (misijonarska širitev). Metode so vključevale:

• Trgovinske in privilegirane kompanije (npr. angleška in nizozemska Kompanija Vzhodne Indije), ki so pogosto dobile pravico do upravljanja in izkoriščanja ozemelj.
• Naseljenski (settler) kolonializem, kjer so se naseljevali evropski prebivalci – primeri so ZDA, Kanada, Avstralija, Novi Zelandija in tudi nekatere dele Afrike (npr. Alžirija v času francoske kolonizacije).
• Eksploatacijski ali upravni kolonializem, kjer so bili domačini pogosto izkoriščani za delo, pobiranje surovin in plačevanje davkov (npr. Belgijski Kongo).

Učinki kolonializma

Kolonializem je imel dolgoročne in pogosto travmatične učinke na kolonizirana prebivalstva:

• Masovna umiranja zaradi bolezni, proti katerim domače prebivalstvo ni imelo imunosti.
• Prisilno delo in trgovina s sužnji (transatlantska trgovina s sužnji je bila ena najbolj grozovitih posledic evropske kolonizacije Amerike in Afrike).
• Uničevanje lokalnih družbenih struktur, prisilna sprememba gospodarskih vzorcev in uvajanje plantažnega ali enega izvoza gospodarstva.
• Kulturne spremembe: širjenje tujih jezikov, religij in izobraževalnih sistemov, a tudi izguba jezikov in kultur.
• Meje, narisane brez upoštevanja etničnih ali zgodovinskih vezi, so pozneje povzročale konflikte po osamosvojitvi.

Prva in druga svetovna vojna ter medvojno obdobje

Po prvi svetovni vojni so bile nekateri poraženi evropski imperiji prisiljeni odstopiti svoje kolonije ali jim spremeniti status. League of Nations (Društvo narodov) je ustvarilo mandatna območja, kjer so zmagovalne sile prevzele upravljanje nekaterih ozemelj nekdanjih poražencev (primer: Nemčija je izgubila svoje kolonije v Afriki, kar je pomenilo prerazporeditev ozemelj).

Po drugi svetovni vojni pa se je proces dekolonizacije močno pospešil. Vojna je oslabila evropske sile, vzpon idej o samoodločbi in mednarodna podpora (zlasti prek Združenih narodov) pa sta ustvarila pogoje za množične gibe za neodvisnost.

Dekolonizacija v drugi polovici 20. stoletja

V 1940.–1970. letih so številne kolonije v Aziji, Afriki in Oceaniji pridobile neodvisnost. Pomembni primeri in mejniki so:

• Neodvisnost Indije in Pakistana (1947) po dolgotrajnem boju proti britanski vladavini.
• Neodvisnost držav jugovzhodne Azije in Indonezije v poznih 1940. in 1950. letih.
• Leta 1960 je postalo znano kot "Leto Afrike", ko je več držav na kontinentu razglasilo neodvisnost.
• Portugal je izgubil svoje afriške kolonije po Klementu Revoluciji na Portugalskem (1974), kar je vodilo do samostojnosti Angole, Mozambika in drugih (1975).

Leta 1999 je Portugalska Kitajski vrnila zadnjo evropsko kolonijo v Aziji, Macao, s čimer se je simbolično končalo dolgotrajno obdobje evropskih kolonialnih posedov v Aziji.

Zapustina kolonializma in sodobne posledice

Učinki kolonializma so še danes prisotni: gospodarska neenakost, odvisnost izvozno usmerjenih gospodarstev, umetno potegnjene meje, etnični spori in kulturne spremembe. Poleg tega obstaja pojav, ki ga strokovnjaki imenujejo neokolonializem, kjer so nekdanji kolonizatorji ali mednarodne korporacije še vedno močno vključeni v gospodarstva nekdanjih kolonij, pogosto prek trgovinskih dogovorov, dolgoročnega zadolževanja ali neposrednih vlaganj.

V zadnjih desetletjih je rast zgodovinskih preiskav, odkritij arhivov in premislekov o moralnih in pravnih posledicah kolonialnih praks spodbudila tudi zahteve po javnih priznanjih, izvinjenjih in celo reparacijah za nekatere zlorabe preteklosti.

Zaključek

Zgodovina kolonializma sega od antičnih imperijev do velikih evropskih čezmorskih posesti in nato do vala dekolonizacije v 20. stoletju. Razumevanje kolonializma je ključno za razlago današnjih mednarodnih odnosov, gospodarskih neenakosti in kulturnih prepletenosti. Preučevanje te zgodovine omogoča boljše razumevanje razlogov za sodobne težave in oblikovanje pravičnejših politik v prihodnosti.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je kolonializem?

V: Kdaj se je začel evropski kolonializem?

V: Kaj je bilo znano kot obdobje novega imperializma?

V: Kdo so bila nekatera starodavna ljudstva, vključena v kolonializem?

V: Kako so evropske kolonije po drugi svetovni vojni postale neodvisne?

V: Kateri so primeri kopenskih imperijev?

V: Kdaj je Portugalska Kitajski vrnila svojo zadnjo kolonijo v Aziji?

Išči po črki