Prvi člen Ustave ZDA: Kongres, zakonodajna oblast in pristojnosti

Klavzula 1: Sestava in izvolitev članov

Predstavniški dom sestavljajo člani, ki jih vsako drugo leto izvoli ljudstvo več držav, volivci v vsaki državi pa morajo imeti kvalifikacije, ki so potrebne za volivce najštevilčnejše veje državnega zakonodajnega telesa.

Drugi oddelek določa, da člane predstavniškega doma vsaki dve leti izvolijo prebivalci posameznih zveznih držav. "Elektorji" (volivci) v zvezni državi so tisti, za katere zvezna država odloči, da so upravičeni do glasovanja za "najštevilčnejšo vejo državnega zakonodajnega organa", so upravičeni do glasovanja za člane predstavniškega doma iz te zvezne države.

Klavzula 2: Kvalifikacije članov

Predstavnik ne more biti nihče, ki ni dopolnil petindvajset let in ni bil sedem let državljan Združenih držav ter ob izvolitvi ni prebivalec države, v kateri je bil izvoljen.

Ustava določa tri zahteve za predstavnike. Predstavnik mora biti star najmanj 25 let. Živeti mora v državi, v kateri je izvoljen. Predstavnik mora biti tudi državljan Združenih držav Amerike zadnjih sedem let.

Klavzula 3: Delitev predstavnikov in davkov

Predstavniki in neposredni davki se razdelijo med več držav, ki so lahko vključene v to unijo, glede na njihovo število, ki se določi tako, da se celotnemu številu svobodnih oseb, vključno s tistimi, ki so vezane na službo za obdobje enega leta, in brez Indijancev, ki niso obdavčeni, prišteje tri petine vseh drugih oseb. Dejansko štetje se opravi v treh letih po prvem zasedanju Kongresa Združenih držav in v vsakem naslednjem desetletnem obdobju na način, ki ga določijo z zakonom. Število predstavnikov ne sme presegati enega na vsakih trideset tisoč prebivalcev, vsaka država pa mora imeti vsaj enega predstavnika; do takšnega štetja ima država New Hampshire pravico izbrati tri, Massachusetts osem, Rhode-Island in Providence Plantations enega, Connecticut pet, New-York šest, New Jersey štiri, Pennsylvania osem, Delaware en, Maryland šest, Virginia deset, North Carolina pet, South Carolina pet in Georgia tri.

Po dolgi razpravi so oblikovalci ustave sklenili kompromis in določili, da je prebivalstvo osnova za določitev števila sedežev (imenovano porazdelitev) v predstavniškem domu. Prav tako so z razdelitvijo določili davčno obveznost med državami. V ta namen ustava zahteva, da se vsakih deset let izvede popis prebivalstva. S tem se ugotovi število prebivalcev vsake zvezne države in celotne države. Določa tudi pravilo, kdo naj bi bil vključen v štetje in kdo ne. Ker bi ustava začela veljati pred zaključkom državnega popisa, določa začasno razdelitev sedežev v predstavniškem domu.

Prvotno je bilo prebivalstvo vsake zvezne države in celotne države določeno tako, da so celotnemu številu svobodnih oseb prišteli tri petine števila vseh drugih oseb (sužnjev), vendar brez neobdavčenih ameriških domorodcev. To ustavno pravilo je bilo znano kot kompromis treh petin. Uporabljalo se je za določitev števila predstavnikov v predstavniškem domu. Večje države so prispevale več denarja in bi imele več sedežev v predstavniškem domu.

Štirinajstasprememba je odpravila pravilo treh petin in odredila, da se pri popisu prebivalstva upoštevajo vsi ne glede na barvo kože. Določal je, da lahko volijo moški, starejši od enaindvajset let. Šestnajsta sprememba je odpravila povezavo med delitvijo in neposrednimi davki. Devetnajsta sprememba je odpravila omejitev glede na spol in ženskam omogočila, da volijo. Šestindvajseti amandma je znižal starostno omejitev za udeležbo na volitvah na 18 let in več. Vendar nobena od teh sprememb ni spremenila porazdelitve kongresa.

Od sprejetja zakona o ponovni razdelitvi leta 1929 je kongres določil število sedežev v predstavniškem domu na 435, razen leta 1959, ko sta bila Aljaska in Havaji sprejeta kot državi. Takrat je število začasno postalo 437.

Klavzula 4: Prosta delovna mesta

Če se v predstavništvu katere koli države izpraznijo mesta, njen izvršni organ izda volilne pozive za zapolnitev teh mest.

Četrta klavzula drugega oddelka določa, da v primeru sprostitve sedeža v predstavniškem domu ni naloga predstavniškega doma, da poskrbi za zamenjavo. To je naloga države, v kateri se izpraznjeno mesto zapolni. Poleg tega ustava ne pooblašča guvernerja države, da bi imenoval začasnega namestnika. Ta mora za zapolnitev prostega mesta organizirati posebne volitve. Prvotne kvalifikacije in postopki za izvedbo teh volitev so še vedno veljavni.

Klavzula 5: Predsednik in drugi funkcionarji; obtožnica

Predstavniški dom izvoli svojega predsednika in druge uradnike ter ima izključno pristojnost za obtožbo.

Drugi oddelek določa tudi, da lahko predstavniški dom izbere svojega predsednika in druge funkcionarje. Ustava tega ne zahteva, vendar je bil vsak predsednik predstavniškega doma član predstavniškega doma. Predsednik redko predseduje rednim zasedanjem predstavniškega doma. Namesto tega za to nalogo pooblasti mlajšega člana.

Končno, drugi oddelek daje predstavniškemu domu edino pristojnost za obtožbo. Čeprav Vrhovno sodišče ni imelo priložnosti razlagati te posebne določbe, je domnevalo, da je zaradi dodelitve "izključne" pristojnosti za obtožbo predstavniški dom izključni razlagalec tega, kaj je kaznivo dejanje, ki ga je mogoče obtožiti.

To pooblastilo, ki je podobno kazenskim obtožbam velike porote, je bilo uporabljeno le redko. Od leta 1789 je predstavniški dom 62-krat sprožil postopek obtožbe, uradno pa je bilo zaradi tega obtoženih devetnajst zveznih uradnikov, med njimi: dva predsednika (Andrew Johnson in Bill Clinton), en sekretar vlade (William W. Belknap), en senator (William Blount), en sodnik vrhovnega sodišča (Samuel Chase) in štirinajst zveznih sodnikov.

Ustava ne določa, kako se postopek impeachmenta začne. Do začetka 20. stoletja je lahko član predstavniškega doma vstal in predlagal obtožnico, ki je bila nato dodeljena odboru za preiskavo. Trenutno postopek sproži odbor za pravosodje predstavniškega doma. Ta šele po preiskavi obtožb pripravi priporočila za obravnavo celotnega predstavniškega doma. Če predstavniški dom glasuje za sprejetje resolucije o obtožbi, predsednik pravosodnega odbora predlaga seznam "menedžerjev", ki jih nato predstavniški dom potrdi z resolucijo. Ti predstavniki nato postanejo tožilska ekipa v postopku obtožbe v senatu (glej oddelek 3, točka 6 spodaj).

Klavzula 1: Sestava; izvolitev senatorjev

Senat Združenih držav sestavljata dva senatorja iz vsake zvezne države, ki ju izvoli njen zakonodajni organ za šest let; vsak senator ima en glas.

Prva klavzula tretjega oddelka določa, da ima vsaka država pravico do dveh senatorjev. Določa, da jih izvoli državni zakonodajni organ, mandat pa traja šest let. Vsak senator ima en glas. S temi določbami so snovalci ustave želeli zaščititi interese držav kot držav. Vendar je to določbo nadomestila sedemnajsta sprememba, ratificirana leta 1913. Zaradi težav v senatu je bil spremenjen tako, da bi senatorje odslej volili ljudje in ne zakonodajalci zveznih držav.

Klavzula 2: Razvrstitev senatorjev; prosta mesta

Takoj po tem, ko se zberejo po prvih volitvah, se čim bolj enakomerno razdelijo v tri razrede. Sedeži senatorjev prvega razreda se izpraznijo ob izteku drugega leta, drugega razreda ob izteku četrtega leta in tretjega razreda ob izteku šestega leta, tako da se lahko vsako drugo leto izbere ena tretjina; če pa se med počitnicami zakonodajnega telesa katere koli države izpraznijo sedeži zaradi odstopa ali kako drugače, lahko njegova izvršna oblast začasno imenuje člane do naslednjega zasedanja zakonodajnega telesa, ki nato zapolni te sedeže.

Približno tretjina senata je vsaki dve leti ponovno izvoljena. Nikoli pa ni v istem letu ponovno izvoljen celoten senat. Sedemnajsta sprememba je spremenila način zapolnjevanja prostih mest. V skladu s sedemnajsto spremembo lahko guverner njegove zvezne države v primeru smrti senatorja ali prenehanja njegovega mandata imenuje začasnega senatorja, dokler se ne izvedejo posebne volitve.

Klavzula 3: Kvalifikacije senatorjev

Senator ne more biti nihče, ki ni dopolnil trideset let in ni bil devet let državljan Združenih držav ter ob izvolitvi ni prebivalec države, za katero je bil izvoljen.

Senator mora biti star vsaj 30 let, biti državljan Združenih držav Amerike vsaj devet let pred izvolitvijo in v času volitev prebivati v državi, ki jo bo zastopal. Podobno kot za predstavnike v predstavniškem domu so tudi za senatorja pogoji določeni v ustavi.

Klavzula 4: podpredsednik kot predsednik senata

Podpredsednik Združenih držav je predsednik senata, vendar nima glasovalne pravice, razen če je ta enakomerno porazdeljena.

Tretji oddelek določa, da je podpredsednik predsednik Senata. Podpredsednik, ki ni član senata, lahko v tej vlogi glasuje za izenačenje glasov. Na začetku zgodovine države so podpredsedniki pogosto predsedovali senatu. V sodobnem času podpredsednik to običajno počne le ob slovesnih priložnostih ali kadar se pričakuje neodločen izid glasovanja. 35 različnih podpredsednikov je 243-krat oddalo glas za izenačenje glasov.

Klavzula 5: začasni predsednik in drugi uradniki

Senat izbere svoje druge uradnike in tudi začasnega predsednika v odsotnosti podpredsednika ali kadar ta opravlja funkcijo predsednika Združenih držav.

V peti klavzuli je določeno, da v času odsotnosti podpredsednika ali v času opravljanja predsedniške funkcije predseduje Senatu začasni predsednik, ki ga na to mesto izvoli Senat.

Trenutna praksa Senata je, da na začetku vsakega kongresa izvoli začasnega predsednika s polnim delovnim časom, namesto da bi bila to začasna funkcija, ki bi obstajala le v času odsotnosti podpredsednika. Od druge svetovne vojne dalje je ta položaj zasedal starejši (z najdaljšim stažem) član večinske stranke. Tako kot za predsednika predstavniškega doma tudi za začasnega predsednika ustava ne zahteva, da je senator, vendar je po tradiciji vedno izbran senator.

Klavzula 6: Sodni postopek obtožbe

Senat ima izključno pristojnost za sojenje o vseh obtožbah. Ko zasedajo v ta namen, prisegajo ali potrjujejo. Kadar se sodi predsedniku Združenih držav, predseduje vrhovni sodnik: nobena oseba ne sme biti obsojena brez soglasja dveh tretjin navzočih članov.

O obtožbi predsednika, podpredsednika ali drugega javnega uslužbenca glasuje predstavniški dom, senat pa je sodnik in porota. Obtoženec v postopku je lahko odstavljen s položaja z dvotretjinsko večino glasov senata. Senat je le dvakrat vložil obtožnico o odstavitvi predsednika, ki je še vedno na položaju. To je bilo leta 1868 proti Andrewu Johnsonu in leta 1998 proti Billu Clintonu. V obeh primerih predsednik ni bil obsojen in je lahko še naprej opravljal svoj mandat.

Klavzula 7: Sodba v primeru obtožbe; kazen ob obsodbi

Sodba v primeru obtožbe se ne sme razširiti dlje kot na odstranitev s položaja in odvzem pravice do opravljanja in uživanja kakršne koli častne, zaupne ali dobičkonosne funkcije v Združenih državah Amerike, vendar je obsojena stranka kljub temu odgovorna in podvržena obtožbi, sojenju, sodbi in kaznovanju v skladu z zakonom.

Če je funkcionar obsojen na podlagi impeachmenta, je nemudoma odstranjen s položaja. V prihodnosti se mu lahko prepove opravljanje kakršne koli javne funkcije. Druge kazni se ne smejo uporabiti. Vsaka oseba, ki je odstranjena s položaja, je še vedno lahko kazensko preganjana. Lahko je tudi predmet sodnih postopkov.

Klavzula 1: Čas, kraj in način izvedbe

Čas, kraj in način izvedbe volitev za senatorje in predstavnike v vsaki državi predpiše njen zakonodajalec; vendar lahko kongres kadar koli z zakonom sprejme ali spremeni te predpise, razen glede kraja izbire senatorjev.

Državni zakonodajni organi odločajo o načinu izvedbe kongresnih volitev. Odločajo lahko o razporedu volitev, o tem, kje lahko volivci oddajo glasovnice, in o načinu registracije volivcev. Kongres ima pravico spremeniti ta pravila.

Klavzula 2: zasedanja kongresa

Kongres se sestane vsaj enkrat na leto, in sicer prvi ponedeljek v decembru, razen če z zakonom določijo drug dan.

V klavzuli 2 je določen letni datum, na katerega se mora kongres sestati. S tem ustava daje kongresu pristojnost, da se sestane ne glede na to, ali ga je predsednik sklical na sejo ali ne.

Klavzula 1: Kvalifikacije članov

Vsak od domov je sodnik o volitvah, povratnicah in kvalifikacijah svojih članov, večina vsakega od njih pa predstavlja sklepčnost za poslovanje; vendar lahko manjše število članov od dneva do dneva preloži sejo in je lahko pooblaščeno, da prisili odsotne člane v navzočnost na način in pod kaznimi, ki jih lahko določi vsak od domov.

Peti oddelek določa, da je za sklepčnost potrebna večina članov obeh domov; manjše število članov lahko prekine zasedanje ali prisili odsotne člane, da se ga udeležijo. V praksi se zahteva po sklepčnosti skorajda ne upošteva. Šteje se, da je zbor sklepčen, razen če se s pozivom k sklepčnosti, ki ga zahteva član, dokaže drugače. Člani le redko zahtevajo sklic kvoruma, da bi dokazali, da ga ni; pogosteje ga uporabijo kot taktiko zavlačevanja.

Klavzula 2: Pravila

Vsak parlament lahko določi pravila svojega delovanja, kaznuje svoje člane za nedostojno obnašanje in s soglasjem dveh tretjin izključi člana.

Vsaka zbornica lahko določi svoj poslovnik (če je sklepčna) in lahko kaznuje katerega koli svojega člana. Za izključitev člana sta potrebni dve tretjini glasov. Člen 2 oddelka 5 ne vsebuje posebnih navodil za vsak dom glede tega, kdaj in kako lahko posamezni dom spremeni svoja pravila, temveč so podrobnosti prepuščene posameznim domovom.

Klavzula 3: Evidenca postopkov

Vsak od domov vodi dnevnik svojega dela in ga občasno objavi, razen tistih delov, ki po njihovi presoji zahtevajo tajnost; na željo ene petine navzočih se v dnevnik vpišejo glasovi "za" in "proti" poslancev enega od domov pri vsakem vprašanju.

Vsaka zbornica mora voditi in objavljati dnevnik, vendar lahko katerikoli del dnevnika ohrani v tajnosti. V dnevnik se vpisujejo odločitve Parlamenta - ne pa besede, izrečene med razpravami -; če to zahteva petina navzočih (ob predpostavki, da je Parlament sklepčen), je treba vpisati tudi glasove članov o določenem vprašanju.

Klavzula 4: Prekinitev

Med zasedanjem Kongresa noben od domov brez soglasja drugega ne sme prekiniti zasedanja za več kot tri dni, niti ne sme oditi v drug kraj, razen v kraj, v katerem zasedata oba domova.

Noben od domov ne sme brez soglasja drugega doma prekiniti zasedanja za več kot tri dni. Pogosto se zgodi, da ima parlament vsake tri dni pro forma zasedanje. Takšne seje potekajo samo zato, da se izpolni ustavna zahteva. Niso namenjene opravljanju poslov. Brez soglasja drugega doma se noben od domov ne sme sestati na drugem kraju, kot je kraj, namenjen obema domovoma (Kapitol).

Klavzula 1: Nadomestilo in pravno varstvo

Senatorji in predstavniki prejmejo nadomestilo za svoje delo, ki se določi z zakonom in izplača iz državne blagajne Združenih držav. V vseh primerih, razen v primeru izdaje, kaznivega dejanja in kršitve miru, so med udeležbo na zasedanju svojih domov ter med odhodom in vrnitvijo iz njih privilegirani pred aretacijo; za govor ali razpravo v katerem koli domu jih ne smejo zaslišati na nobenem drugem kraju.

Senatorji in predstavniki sami določajo svoje nadomestilo. V skladu s 27. amandmajem bo vsaka sprememba njihovega nadomestila začela veljati šele po naslednjih kongresnih volitvah.

Člani obeh domov imajo določene privilegije, ki temeljijo na privilegijih članov britanskega parlamenta. Poslanci, ki se udeležijo zasedanja, odhajajo ali se vračajo iz obeh domov, ne smejo biti aretirani, razen zaradi izdaje, kaznivega dejanja ali kršitve miru. Senatorja ali predstavnika ni mogoče tožiti zaradi obrekovanja, ki se lahko zgodi med kongresno razpravo, prav tako pa govor člana kongresa med kongresnim zasedanjem ne more biti podlaga za kazenski pregon.

Klavzula 2: Neodvisnost od izvršilne oblasti

Senator ali predstavnik v času, za katerega je bil izvoljen, ne sme biti imenovan na noben civilni urad pod oblastjo Združenih držav, ki je bil ustanovljen ali katerega prejemki so se v tem času povečali; in nobena oseba, ki opravlja katerikoli urad pod Združenimi državami, ne sme biti član nobenega od domov v času trajanja svojega mandata.

Senatorji in predstavniki ne morejo hkrati opravljati funkcije v kongresu in v izvršilni veji oblasti. Namen te omejitve je zaščititi neodvisnost zakonodajne oblasti, saj predsedniku preprečuje, da bi s pokroviteljstvom kupoval glasove v kongresu. Gre za veliko razliko od političnega sistema v britanskem parlamentu, kjer morajo biti ministri vlade člani parlamenta.

Klavzula 1: Prihodkovni računi

Vsi predlogi zakonov o povečanju prihodkov izvirajo iz predstavniškega doma, vendar lahko senat predlaga ali se strinja s spremembami kot pri drugih predlogih zakonov.

Ta določa način sprejemanja kongresnih zakonov, ki vključujejo obdavčitev. V skladu s tem se lahko vsak predlog zakona pripravi v obeh domovih Kongresa, razen predloga zakona o prihodkih, ki se lahko pripravi le v predstavniškem domu.

Ta določba ameriške ustave izhaja iz angleške parlamentarne prakse, po kateri morajo biti vsi zakoni o denarju v prvi obravnavi v spodnjem domu parlamenta. Namen te prakse je bil zagotoviti, da ima moč denarnice v rokah zakonodajno telo, ki se najbolj odziva na ljudstvo, čeprav je bila angleška praksa v Ameriki spremenjena tako, da je bilo senatu dovoljeno spreminjati te predloge zakonov.

Klavzula 2: Od predlogov zakonov do zakonodaje

Vsak zakon, ki je bil sprejet v predstavniškem domu in senatu, se, preden postane zakon, predloži predsedniku Združenih držav; če ga odobri, ga podpiše, če pa ne, ga vrne s svojimi ugovori predstavniškemu domu, v katerem je bil sprejet, ki ugovore v celoti vpiše v svoj dnevnik in ga ponovno preuči. Če se po taki ponovni obravnavi dve tretjini tega doma strinjata, da se predlog zakona sprejme, se skupaj z ugovori pošlje drugemu domu, ki ga prav tako ponovno obravnava, in če ga dve tretjini tega doma odobrita, postane zakon. V vseh takih primerih se glasovi obeh domov določijo z "da" in "proti", imena oseb, ki so glasovale za in proti predlogu zakona, pa se vpišejo v dnevnik vsakega od domov. Če predsednik zakona ne vrne v desetih dneh (razen ob nedeljah) po tem, ko mu je bil predložen, postane zakon na enak način, kot če bi ga podpisal, razen če kongres s prekinitvijo prepreči njegovo vrnitev; v tem primeru zakon ne postane zakon.

Ta klavzula je znana kot klavzula o predložitvi. Preden zakon postane zakon, ga je treba predložiti predsedniku, ki ima deset dni (brez nedelj) časa, da o njem odloča. Če predsednik zakon podpiše, postane zakon. Če zakona ne odobri, ga mora skupaj s svojimi ugovori vrniti predstavniškemu domu, v katerem je nastal. Ta postopek je postal znan kot veto, čeprav te besede v besedilu prvega člena ni. Zakon ne postane zakon, razen če oba domova z dvotretjinsko večino glasov veto odpravita. Če predsednik v desetih dneh zakona ne podpiše niti ne vrne, zakon postane zakon, razen če je kongres medtem prekinil sejo in s tem preprečil predsedniku, da bi zakon vrnil predstavniškemu domu, v katerem je nastal. V slednjem primeru predsednik s tem, ko proti koncu zasedanja ne ukrepa v zvezi z zakonom, uporabi "žepni veto", ki ga Kongres ne more odpraviti. V prvem primeru, ko predsednik dopusti, da zakon postane zakon brez podpisa, za to prakso ni običajnega imena, vendar jo je nedavna znanost poimenovala "privzeta uveljavitev" (default enactment).

Kaj točno pomeni preložitev za namene žepnega veta, je bilo nejasno. V zadevi Pocket Veto (1929) je vrhovno sodišče razsodilo, da "odločilno vprašanje glede 'preložitve' ni, ali gre za dokončno preložitev kongresa ali vmesno preložitev, kot je preložitev prvega zasedanja, ampak ali gre za preložitev, ki predsedniku 'preprečuje', da bi zakon vrnil predstavniškemu domu, v katerem je nastal, v predvidenem roku". Ker ni zasedal nobeden od domov Kongresa, predsednik ni mogel vrniti zakona v enega od njih, kar je omogočilo uporabo žepnega veta. V zadevi Wright proti Združenim državam Amerike (1938) pa je sodišče odločilo, da prekinitve samo enega doma ne pomenijo prekinitve kongresa, ki je potrebna za uporabo žepnega veta. V takih primerih je bilo odločeno, da je za sprejem predloga zakona pristojen sekretar ali uradnik zadevnega predstavniškega doma.

Klavzula 3: predsedniški veto

Vsak odlok, resolucija ali glasovanje, za katerega je potrebno soglasje senata in predstavniškega doma (razen v primeru preložitve), se predloži predsedniku Združenih držav; preden začne veljati, ga predsednik potrdi, ali če ga ne potrdi, ga ponovno sprejmeta dve tretjini senata in predstavniškega doma v skladu s pravili in omejitvami, določenimi za zakon.

Leta 1996 je kongres sprejel zakon o vetu na posamezne postavke, ki je predsedniku ob podpisu zakona omogočil, da prekliče določene izdatke. Kongres lahko preklica ne odobri in sredstva ponovno uvede. Predsednik lahko na zavrnitev vloži veto, vendar lahko kongres z dvotretjinskim glasovanjem v obeh domovih preglasuje veto. V zadevi Clinton proti mestu New York je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zakon o vrstičnem vetu protiustaven, ker je kršil klavzulo o predložitvi. Prvič, postopek je prenesel zakonodajna pooblastila na predsednika, s čimer je kršil doktrino o nedelegiranju. Drugič, postopek je kršil določbe sedmega oddelka, ki določajo, da "če [zakon] odobri, ga podpiše, če pa ne, ga vrne". Tako lahko predsednik podpiše zakon, nanj vloži veto ali ne stori ničesar, ne sme pa ga spremeniti in nato podpisati.

Vsak predlog zakona, odlok, resolucija ali glasovanje, ki ga morata sprejeti oba domova, razen glede vprašanja o preložitvi, mora biti predložen predsedniku, preden postane zakon. Za predlaganje ustavne spremembe pa jo lahko dve tretjini obeh domov predložita državam v ratifikacijo, ne da bi jo predsednik obravnaval, kot je določeno v členu V.

Našteta pooblastila

Zakonodajne pristojnosti kongresa so naštete v osmem razdelku:

Kongres ima pooblastila

• Določanje in pobiranje davkov, dajatev, dajatev in trošarin za plačilo dolgov ter zagotavljanje skupne obrambe in splošne blaginje Združenih držav; vendar morajo biti vse dajatve, dajatve in trošarine enotne v vseh Združenih državah;
• Posojanje denarja na kredit Združenih držav;
• Urejanje trgovine s tujimi narodi, med državami in indijanskimi plemeni;
• Vzpostaviti enotno pravilo naturalizacije in enotne zakone na področju stečajev po vseh Združenih državah Amerike;
• Kovanje denarja, urejanje njegove vrednosti in vrednosti tujih kovancev ter določanje standarda mer in uteži;
• Zagotoviti kaznovanje ponarejanja vrednostnih papirjev in kovancev Združenih držav Amerike;
• vzpostavitev poštnih uradov in poštnih cest;
• pospeševati napredek znanosti in uporabne umetnosti, tako da se avtorjem in izumiteljem za določen čas zagotovi izključna pravica do njihovih del in odkritij;
• Ustanovitev sodišč, ki so nižja od vrhovnega sodišča;
• opredeliti in kaznovati piratstva in kazniva dejanja, storjena na odprtem morju, ter prekrške zoper pravo narodov;
• Razglasitev vojne, podelitev pisem zastave in povračilnih pisem ter sprejetje pravil o ujetjih na kopnem in v vodi;
• za zbiranje in podpiranje vojske, vendar nobena odobritev denarja v ta namen ne sme biti daljša od dveh let;
• Zagotavljanje in vzdrževanje mornarice;
• sprejemanje pravil za upravljanje in urejanje kopenskih in pomorskih sil;
• Zagotoviti sklic milice za izvrševanje zakonov Unije, zatiranje uporov in odbijanje vdorov;
• Zagotoviti organiziranje, oboroževanje in discipliniranje milice ter upravljanje tistega dela milice, ki je lahko zaposlen v službi Združenih držav, pri čemer si države pridržijo pravico imenovanja častnikov in pooblastila za usposabljanje milice v skladu z disciplino, ki jo predpiše Kongres;
• Izvajanje izključne zakonodaje v vseh primerih nad okrožjem (ki ni večje od deset kvadratnih milj), ki lahko s cesijo posameznih držav in sprejemom kongresa postane sedež vlade Združenih držav, in izvajanje podobne oblasti nad vsemi kraji, kupljenimi s soglasjem zakonodajalca države, v kateri se nahajajo, za gradnjo utrdb, magazinov, arzenalov, pristanišč in drugih potrebnih zgradb; in
• Sprejemanje vseh zakonov, ki so potrebni in primerni za izvajanje zgornjih pristojnosti in vseh drugih pristojnosti, ki jih ta ustava podeljuje vladi Združenih držav Amerike ali kateremu koli njenemu ministrstvu ali uradniku.

Številne pristojnosti kongresa se razlagajo široko. Predvsem klavzule o obdavčevanju in porabi, o meddržavni trgovini ter o nujnih in primernih pooblastilih naj bi kongresu podeljevale široka pooblastila.

Kongres lahko določa in pobira davke za "skupno obrambo" ali "splošno blaginjo" Združenih držav. Vrhovno sodišče ZDA ni pogosto opredelilo "splošne blaginje" in je to politično vprašanje prepustilo kongresu. V zadevi Združene države proti Butlerju (1936) je sodišče prvič razlagalo to klavzulo. Spor se je nanašal na davek, ki se je pobiral od predelovalcev kmetijskih proizvodov, kot je meso; sredstva, zbrana z davkom, se niso plačevala v splošne sklade državne blagajne, temveč so bila posebej namenjena kmetom. Sodišče je davek razveljavilo, ker je odločilo, da se besedilo o splošni blaginji v klavzuli o obdavčenju in porabi nanaša le na "zadeve nacionalne blaginje, ki se razlikujejo od lokalne blaginje". Kongres še naprej široko uporablja klavzulo o obdavčevanju in porabi; na primer, program socialne varnosti je odobren na podlagi klavzule o obdavčevanju in porabi.

Kongres je pristojen za izposojanje denarja na kredit Združenih držav. Leta 1871, ko je sodišče odločalo v zadevi Knox proti Leeju, je razsodilo, da ta klavzula dovoljuje kongresu, da izda bankovce in jih naredi za zakonito plačilno sredstvo za poplačilo dolgov. Kadar si kongres izposodi denar, je dolžan vrniti znesek, kot je določeno v prvotnem sporazumu. Vendar so takšni sporazumi zavezujoči le "po vesti suverena", saj doktrina suverene imunitete upniku preprečuje tožbo na sodišču, če vlada ne izpolni svoje zaveze.

trgovinska klavzula

Kongres ima pristojnost [...] urejati trgovino s tujimi narodi, med več državami in indijanskimi plemeni;

Vrhovno sodišče je redko omejevalo uporabo trgovinske klavzule za zelo različne namene. Prva pomembna odločitev, povezana s klavzulo o trgovini, je bila Gibbons proti Ogdenu, ki jo je leta 1824 sprejelo soglasno sodišče. Zadeva je zadevala nasprotujoče si zvezne in državne zakone: Thomas Gibbons je imel zvezno dovoljenje za plovbo parnikov po reki Hudson, medtem ko je imel Aaron Ogden monopol za isto dejavnost, ki ga je podelila zvezna država New York. Ogden je trdil, da "trgovina" vključuje le nakup in prodajo blaga, ne pa tudi njegovega prevoza. Vrhovni sodnik John Marshall je to trditev zavrnil. Marshall je menil, da "trgovina" vključuje tudi plovbo blaga in da so to "morali predvideti" snovalci zakona. Marshall je dodal, da je pristojnost kongresa za trgovino "sama po sebi popolna, da se lahko izvaja v največjem obsegu in da ne pozna drugih omejitev, kot so predpisane v ustavi".

Ekspanzivna razlaga trgovinske klavzule je bila v poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju, ko je na sodišču prevladoval odnos laissez-faire, omejena. V zadevi United States proti E. C. Knight Company (1895) je Vrhovno sodišče omejilo novo sprejeti Shermanov protimonopolni zakon, katerega namen je bil razbiti monopole, ki so prevladovali v nacionalnem gospodarstvu. Sodišče je razsodilo, da kongres ne more urejati proizvodnje blaga, tudi če je bilo pozneje poslano v druge države. Vrhovni sodnik Melville Fuller je zapisal, da "trgovina sledi proizvodnji in ni njen del".

Vrhovno sodišče ZDA je programe New Deala včasih razglasilo za neustavne, ker so presegali pomen trgovinske klavzule. V zadevi Schechter Poultry Corp. proti Združenim državam Amerike (1935) je sodišče soglasno razveljavilo industrijske kodekse, ki so urejali zakol perutnine, in izjavilo, da kongres ne more urejati trgovine v zvezi s perutnino, ki je "stalno počivala v državi". Kot je dejal vrhovni sodnik Charles Evans Hughes, "se je meddržavna trgovina, kar zadeva zadevno perutnino, ustavila". Sodne odločitve proti poskusom uporabe pooblastil kongresa na podlagi trgovinske klavzule so se nadaljevale tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Leta 1937 se je Vrhovno sodišče začelo oddaljevati od svojega laissez-faire odnosa do kongresne zakonodaje in trgovinske klavzule, ko je v zadevi National Labor Relations Board proti Jones & Laughlin Steel Company odločilo, da je bil National Labor Relations Act iz leta 1935 (splošno znan kot Wagnerjev zakon) v skladu z ustavo. Zakonodaja, ki je bila predmet nadzora, je delodajalcem preprečevala "nepoštene delovne prakse", kot je odpuščanje delavcev zaradi včlanitve v sindikate. S tem, ko je sodišče podprlo ta zakon, je naznanilo, da se vrača k filozofiji, ki jo je zagovarjal John Marshall, da lahko kongres sprejema zakone, ki urejajo dejanja, ki celo posredno vplivajo na meddržavno trgovino.

Ta novi odnos se je trdno uveljavil leta 1942. V zadevi Wickard proti Filburnu je sodišče razsodilo, da se proizvodne kvote na podlagi Zakona o prilagoditvi kmetijstva iz leta 1938 ustavno uporabljajo za kmetijsko proizvodnjo (v tem primeru doma pridelano pšenico za zasebno porabo), ki se porabi izključno znotraj države, ker je njen vpliv na meddržavno trgovino v pristojnosti kongresa, da jo ureja na podlagi trgovinske klavzule. S to odločitvijo se je začelo popolno spoštovanje zahtevkov Kongresa glede pristojnosti na podlagi trgovinske klavzule, ki je trajalo do devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Zadeva Združene države proti Lopezu (1995) je bila prva sodba v šestih desetletjih, ki je razveljavila zvezni zakon, ker je presegel pristojnosti kongresa v skladu s trgovinsko klavzulo. Sodišče je menilo, da ima kongres sicer široko pristojnost za sprejemanje zakonov na podlagi trgovinske klavzule, vendar je ta pristojnost omejena in ne sega tako daleč od "trgovine", da bi dovoljevala ureditev nošenja ročnega orožja, zlasti če ni bilo dokazov, da nošenje orožja vpliva na gospodarstvo v velikem obsegu. V kasnejši zadevi Združene države proti Morrisonu (2000) so sodniki odločili, da kongres ne more sprejeti takšnih zakonov, tudi če obstajajo dokazi o množičnem učinku.

V nasprotju s temi sodbami Vrhovno sodišče še naprej sledi precedensu iz zadeve Wickard proti Filburnu. V zadevi Gonzales proti Raichu je razsodilo, da trgovinska klavzula daje kongresu pristojnost, da kriminalizira proizvodnjo in uporabo doma pridelane konoplje, tudi če države odobrijo njeno uporabo v medicinske namene. Sodišče je menilo, da je doma pridelana konoplja, tako kot kmetijska proizvodnja v prejšnji zadevi, legitimen predmet zveznega urejanja, saj konkurira marihuani, ki se giblje v meddržavni trgovini.

Druge pristojnosti kongresa

Kongres lahko sprejme enotne zakone v zvezi z naturalizacijo in stečajem. Prav tako lahko kuje denar, ureja vrednost ameriške ali tuje valute in kaznuje ponarejevalce. Kongres lahko določi standarde uteži in mer. Poleg tega lahko kongres ustanovi poštne urade in poštne ceste (vendar ni nujno, da so te ceste namenjene izključno prevozu pošte). Kongres lahko spodbuja napredek znanosti in uporabne umetnosti z dodeljevanjem avtorskih pravic in patentov z omejenim trajanjem. Osmi odstavek osmega člena prvega člena, znan kot klavzula o avtorskih pravicah, je edini primer uporabe besede "pravica" v prvotni ustavi (čeprav se ta beseda pojavlja v več amandmajih). Čeprav so avtorske pravice in patenti za nedoločen čas prepovedani, je vrhovno sodišče v zadevi Eldred proti Ashcroftu (2003) odločilo, da večkratno podaljšanje trajanja avtorske pravice ne pomeni avtorske pravice za nedoločen čas; upoštevajte tudi, da je to edino dodeljeno pooblastilo, pri katerem so sredstva za dosego navedenega namena posebej predvidena. Sodišča, nižja od vrhovnega sodišča, lahko ustanovi kongres.

Kongres ima več pristojnosti, povezanih z vojno in oboroženimi silami. V skladu s klavzulo o vojnih pooblastilih lahko vojno napove le kongres, vendar je v več primerih brez napovedi vojne predsedniku podelil pooblastila za sodelovanje v vojaških spopadih. V zgodovini Združenih držav je bilo napovedanih pet vojn: vojna leta 1812, mehiško-ameriška vojna, špansko-ameriška vojna, prva svetovna vojna in druga svetovna vojna. Nekateri zgodovinarji trdijo, da pravne doktrine in zakonodaja, sprejeta med operacijami proti Pancho Villi, predstavljajo šesto vojno napoved. Kongres lahko izda povelje za izročitev in povračilni ukrep. Kongres lahko ustanovi in podpira oborožene sile, vendar se nobena odobrena sredstva za podporo vojske ne smejo uporabljati več kot dve leti. Ta določba je bila vključena, ker so se ustanovitelji bali ustanovitve stalne vojske, ki bi bila zunaj civilnega nadzora, v času miru. Kongres lahko ureja ali vpokliče državne milice, vendar države ohranijo pristojnost imenovanja častnikov in usposabljanja osebja. Kongres ima tudi izključno pristojnost, da sprejme pravila in predpise, ki urejajo kopenske in pomorske sile. Čeprav sta izvršilna veja oblasti in Pentagon vedno bolj vpletena v ta proces, je Vrhovno sodišče ZDA pogosto potrdilo izključno pristojnost Kongresa (npr. Burns proti Wilsonu, 346 U.S. 137 (1953)). Kongres je to pristojnost dvakrat uporabil kmalu po drugi svetovni vojni, ko je sprejel dva zakona: Enotni zakonik vojaškega pravosodja za izboljšanje kakovosti in pravičnosti vojaških sodišč in vojaškega sodstva ter Zvezni zakon o odškodninskih zahtevkih, ki je med drugimi pravicami vojaškim obveznikom omogočal vložitev odškodninske tožbe, dokler Vrhovno sodišče ZDA ni razveljavilo tega dela zakona v vrsti primerov, znanih pod skupnim imenom doktrina Feres.

Kongres ima izključno pravico do sprejemanja zakonov "v vseh primerih" za glavno mesto države, okrožje Columbia. Kongres se je odločil, da del teh pristojnosti prenese na izvoljenega župana in svet okrožja Kolumbija. Kljub temu pa ima kongres še naprej pravico, da sprejme kakršno koli zakonodajo za okrožje, dokler je to ustavno dopustno, da razveljavi kakršno koli zakonodajo mestne uprave in da tehnično kadar koli razveljavi mestno upravo. Kongres lahko takšno pristojnost izvaja tudi nad zemljišči, kupljenimi od zveznih držav za postavitev utrdb in drugih zgradb.

Potrebna in ustrezna klavzula

Kongres ima pristojnost [...] Sprejemati vse zakone, ki so potrebni in primerni za izvajanje zgornjih pristojnosti in vseh drugih pristojnosti, ki jih ta ustava podeljuje vladi Združenih držav Amerike ali kateremu koli njenemu ministrstvu ali uradniku.

Končno ima kongres pristojnost, da stori vse, kar je "potrebno in primerno" za izvajanje njegovih naštetih pristojnosti in, kar je ključno, vseh drugih pristojnosti, ki so mu podeljene. To je bilo v zadevi Wickard proti Filburnu razloženo tako, da dovoljuje kazenski pregon tistih, katerih dejanja imajo "bistven učinek" na meddržavno trgovino; vendar je Thomas Jefferson v resolucijah iz Kentuckyja, ki jih je podprl James Madison, trdil, da iz pristojnosti za urejanje ni mogoče izpeljati kazenske pristojnosti in da so edine kazenske pristojnosti za izdajo, ponarejanje, piratstvo in hudodelstvo na odprtem morju ter prekrške zoper pravo narodov.

Klavzula o nujnem in primernem je bila razlagana izjemno široko, kar daje kongresu široko polje svobode pri sprejemanju zakonodaje. Prvi prelomni primer, ki je vključeval to klavzulo, je bil McCulloch proti Marylandu (1819), ki je vključeval ustanovitev nacionalne banke. Alexander Hamilton je pri zagovarjanju ustanovitve banke trdil, da obstaja "bolj ali manj neposredna" povezava med banko in "pristojnostmi pobiranja davkov, izposojanja denarja, urejanja trgovine med državami ter zbiranja in vzdrževanja ladjevja in mornarice". Thomas Jefferson je nasprotoval, da se lahko vse pristojnosti kongresa "izvajajo brez nacionalne banke. Banka torej ni potrebna in posledično s tem stavkom ni pooblaščena". Vrhovni sodnik John Marshall se je strinjal s prvo razlago. Marshall je zapisal, da bi ustava, ki bi naštevala vse pristojnosti kongresa, "bila zelo dolga kot pravni zakonik in bi jo človeški um le stežka sprejel". Ker ustava ne bi mogla našteti "manjših sestavin" pristojnosti kongresa, je Marshall "sklepal", da je imel kongres pristojnost ustanoviti banko iz "velikih obrisov" klavzul o splošni blaginji, trgovini in drugih. V skladu s to doktrino o nujni in primerni klavzuli ima kongres zelo široka pooblastila (znana kot implicitna pooblastila), ki niso izrecno našteta v ustavi. Vendar pa kongres ne more sprejemati zakonov samo na podlagi implicitnih pooblastil, vsak ukrep mora biti nujen in ustrezen pri izvajanju naštetih pooblastil.

Deveti oddelek prvega člena določa omejitve pristojnosti kongresa:

Kongres pred letom tisoč osemsto osem ne bo prepovedal migracije ali uvoza oseb, ki jih bo katera koli odzdaj obstoječih držav hotela sprejeti, vendar se za tak uvoz lahko uvede davek ali dajatev, ki ne sme presegati deset dolarjev za vsako osebo.

Privilegij pisanja habeas corpus ne sme biti začasno ukinjen, razen če to v primeru upora ali invazije zahteva javna varnost.

Noben zakon o prekršku ali zakon ex post facto ne sme biti sprejet.

Ne sme se uvesti noben davek na kapitulacijo ali drug neposredni davek, razen v sorazmerju s popisom ali štetjem, ki ga je treba opraviti po prejšnjih navodilih.

Za izdelke, izvožene iz katere koli države, se ne uvede noben davek ali dajatev.

Noben predpis o trgovini ali prihodkih ne daje prednosti pristaniščem ene države pred pristanišči druge države; prav tako plovila, ki plujejo v eno državo ali iz nje, niso dolžna vstopiti, opraviti carinjenje ali plačati dajatev v drugi državi.

Iz državne blagajne se sme črpati denar le na podlagi odobrenih proračunskih sredstev, določenih z zakonom, in občasno se objavi redni izkaz in račun o prejemkih in izdatkih vsega javnega denarja.

Združene države ne podelijo nobenega plemiškega naziva: In nobena oseba, ki pri njih zaseda kakršno koli funkcijo, ne sme brez soglasja Kongresa sprejeti nobenega darila, nagrade, funkcije ali naziva katere koli vrste od katerega koli kralja, princa ali tuje države.

Trgovina s sužnji

Prva klavzula v tem razdelku preprečuje, da bi kongres sprejel zakon, ki bi omejeval uvoz sužnjev v Združene države pred letom 1808. Vendar pa je kongres lahko uvedel dajatev na prebivalca v višini do deset dolarjev za vsakega sužnja, uvoženega v državo. Ta klavzula je bila v ustavo dodatno vključena s členom V, kjer je izrecno zaščitena pred ustavnimi spremembami pred letom 1808. Kongres je 1. januarja 1808, na prvi dan, ko je to lahko storil, odobril zakonodajo, ki je prepovedovala uvoz sužnjev v Združene države.

Civilna in pravna zaščita

Tožba habeas corpus je pravno sredstvo zoper nezakonito pridržanje, s katerim se organu pregona ali drugemu organu, ki ima osebo v priporu, naloži, da sodišče preveri zakonitost pridržanja. Sodišče lahko odredi izpustitev osebe, če se razlog za pridržanje šteje za nezadostnega ali neupravičenega. Ustava poleg tega določa, da se privilegij pisnega naloga habeas corpus ne sme suspendirati, "razen če to v primeru upora ali vdora zahteva javna varnost". V zadevi Ex parte Milligan (1866) je Vrhovno sodišče odločilo, da je začasna ukinitev pravice habeas corpus v času vojne zakonita, vendar vojaška sodišča ne veljajo za državljane v državah, ki so podprle avtoriteto ustave in kjer še vedno delujejo civilna sodišča.

Bill of attainder je zakon, po katerem je oseba takoj obsojena brez sojenja. Zakon ex post facto je zakon, ki velja za nazaj in kaznuje nekoga za dejanje, ki je postalo kaznivo šele po tem, ko je bilo storjeno. Klavzula ex post facto se ne uporablja za civilne zadeve.

Razdelitev neposrednih davkov

V devetem oddelku je ponovljena določba iz drugega oddelka, da je treba neposredne davke razdeliti glede na število prebivalcev v državah. Ta določba je bila pred letom 1808 izrecno zaščitena pred ustavnimi spremembami s členom V. Leta 1913 je bila s 16. spremembo iz te določbe izvzeta dohodnina. Poleg tega se ne sme uvesti noben davek na izvoz iz katere koli države. Kongres z zakonodajo o prihodkih ali trgovini ne sme dajati prednosti pristaniščem ene države pred pristanišči druge države; prav tako ne sme zahtevati, da ladje iz ene države plačujejo dajatve v drugi državi. Vsa sredstva, ki pripadajo državni blagajni, se lahko izplačajo le v skladu z zakonom. Sodobna praksa je, da kongres vsako leto sprejme več zakonov o proračunskih sredstvih, ki dovoljujejo porabo javnih sredstev. Ustava zahteva, da se redno objavlja poročilo o teh izdatkih.

Plemiški nazivi

Klavzula o plemiškem nazivu kongresu prepoveduje podelitev plemiškega naziva. Poleg tega določa, da noben javni uslužbenec brez soglasja kongresa ne sme sprejeti nobenega darila, plačila, funkcije ali naziva od tujega vladarja ali države. Vendar pa lahko državljan ZDA pred obdobjem opravljanja javne službe ali po njem prejme tujo službo.

Klavzula 1: Pogodbena klavzula

Nobena država ne sme skleniti nobene pogodbe, zavezništva ali konfederacije, podeljevati zastraševalnih in povračilnih pisem, kovati denarja, izdajati kreditnih menic, za plačilo dolgov uporabljati drugih stvari razen zlatih in srebrnih kovancev, sprejemati zakonov o odvzemu premoženja, zakonov ex post facto ali zakonov, ki zmanjšujejo obveznost pogodb, ali podeljevati plemiških nazivov.

Države ne smejo izvajati nekaterih pristojnosti, ki so pridržane zvezni vladi: ne smejo sklepati pogodb, zavezništev ali konfederacij, izdajati poveljstev, kovancev ali kreditnih menic (kot je valuta). Poleg tega nobena zvezna država ne sme kot plačilno sredstvo za plačilo dolgov določiti ničesar razen zlatega in srebrnega kovanca, kar izrecno prepoveduje, da bi katerakoli zvezna vlada (ne pa tudi zvezna vlada) "določila plačilno sredstvo" (tj. odobrila nekaj, kar se lahko ponudi kot plačilo) katere koli vrste ali oblike denarja za izpolnitev katere koli finančne obveznosti, razen če je ta oblika denarja zlat ali srebrn kovanec (ali menjalno sredstvo, podprto in unovčljivo v zlatu ali srebru, kot je navedeno v zadevi Farmers & Merchants Bank proti Federal Reserve Bank). Velik del te klavzule je namenjen preprečevanju, da bi države uporabljale ali ustvarjale katero koli drugo valuto, razen tiste, ki jo je ustvaril Kongres. V 44. poglavju Federalistov Madison pojasnjuje, da "... je mogoče ugotoviti, da isti razlogi, ki dokazujejo nujnost, da se državam odreče pristojnost urejanja kovancev, z enako močjo dokazujejo, da jim ne bi smelo biti dovoljeno, da namesto kovancev uporabljajo papirnato sredstvo. Če bi vsaka država imela pravico urejati vrednost svojega kovanca, bi lahko obstajalo toliko različnih valut, kolikor je držav, s tem pa bi bilo ovirano medsebojno poslovanje." Poleg tega države ne smejo sprejemati zakonov o kaznivih dejanjih, sprejemati zakonov ex post facto, zmanjševati obveznosti pogodb ali podeljevati plemiških nazivov.

Pogodbena klavzula je bila v 19. stoletju predmet številnih spornih sporov. Vrhovno sodišče jo je prvič razlagalo leta 1810, ko je bilo odločeno v zadevi Fletcher proti Pecku. Zadeva je zadevala zemljiški škandal Yazoo, v katerem je zakonodajalec Georgie odobril prodajo zemljišč špekulantom po nizkih cenah. Podkupovanje pri sprejemanju zakonodaje o odobritvi je bilo tako očitno, da je gruzijska množica poskušala linčati skorumpirane člane zakonodajnega telesa. Po volitvah je zakonodajalec sprejel zakon, ki je razveljavil pogodbe, ki so jih odobrili skorumpirani zakonodajalci. Vrhovno sodišče je izpodbijalo veljavnost razveljavitve prodaje. Vrhovni sodnik John Marshall je v pismu za soglasno sodišče vprašal: "Kaj je pogodba?" Njegov odgovor je bil: "pogodba med dvema ali več strankami." Marshall je trdil, da je bila prodaja zemljišč, ki jo je izvedel zakonodajalec Georgie, čeprav je bila polna korupcije, veljavna "pogodba". Dodal je, da država nima pravice razveljaviti nakupa zemljišča, saj bi to poslabšalo pogodbene obveznosti.

Opredelitev pogodbe, ki jo je podal vrhovni sodnik Marshall, ni bila tako preprosta, kot se morda zdi. Leta 1819 je sodišče obravnavalo, ali je mogoče statut podjetja razlagati kot pogodbo. Zadeva Trustees of Dartmouth College proti Woodwardu je zadevala Dartmouth College, ki je bil ustanovljen na podlagi kraljeve listine, ki jo je izdal kralj George III. Z listino je bil ustanovljen odbor dvanajstih skrbnikov za upravljanje kolidža. Leta 1815 pa je New Hampshire sprejel zakon, ki je povečal število članov upravnega odbora na enaindvajset, da bi se nad kolidžem lahko izvajal javni nadzor. Sodišče, vključno z Marshallom, je odločilo, da New Hampshire ne more spremeniti listine, ki je bila ocenjena kot pogodba, saj je skrbnikom podelila "pridobljene pravice".

Marshallovo sodišče je v zadevi Sturges proti Crowninshieldu odločilo o drugem sporu. Zadeva se je nanašala na dolg, ki je bil sklenjen v začetku leta 1811. Kasneje istega leta je zvezna država New York sprejela zakon o stečaju, v skladu s katerim je bil dolg kasneje odpisan. Vrhovno sodišče je razsodilo, da je retroaktivno uporabljen državni zakon o stečaju oslabil obveznost plačila dolga in zato kršil ustavo. V zadevi Ogden proti Saundersu (1827) pa je sodišče odločilo, da se državni zakoni o stečaju lahko uporabljajo za dolgove, sklenjene po sprejetju zakona. Državna zakonodaja o vprašanju stečaja in razbremenitve dolžnikov od sprejetja celovitega zveznega zakona o stečaju leta 1898 ni bila več tako zelo aktualna.

Klavzula 2: Klavzula o uvozu in izvozu

Nobena država ne sme brez soglasja Kongresa uvesti nobenih dajatev ali carin na uvoz ali izvoz, razen tistih, ki so nujno potrebne za izvrševanje njenih zakonov o inšpekcijskih pregledih; neto izkupiček vseh dajatev in dajatev, ki jih katera koli država uvede na uvoz ali izvoz, je namenjen uporabi državne blagajne Združenih držav; vse take zakone pa mora revidirati in izpodbijati Kongres.

Še več pristojnosti je prepovedanih državam. Države brez soglasja kongresa ne smejo obdavčiti uvoza ali izvoza, razen za izpolnjevanje državnih zakonov o inšpekcijskih pregledih (ki jih lahko kongres spremeni). Neto prihodek od davka se ne plača državi, temveč v zvezno blagajno.

Klavzula 3: Kompaktna klavzula

Nobena država ne sme brez soglasja Kongresa določiti nobene dajatve za tonažo, obdržati vojske ali vojnih ladij v času miru, skleniti nobenega sporazuma ali pogodbe z drugo državo ali s tujo silo ali sodelovati v vojni, razen če je dejansko napadena ali v taki neposredni nevarnosti, ki ne dopušča odlašanja.

V skladu s klavzulo o pogodbi države brez soglasja kongresa ne smejo imeti vojaških enot ali vojske v času miru. Ne smejo sklepati zavezništev ali sporazumov s tujimi državami, niti se ne smejo vključiti v vojno, razen če so napadene. Vendar pa lahko države organizirajo in oborožijo milico v skladu z disciplino, ki jo predpiše kongres. Nacionalna garda, katere pripadniki so tudi pripadniki ameriške milice, kot je opredeljena v členu 10 U.S.C. § 311, opravlja to funkcijo, prav tako pa tudi osebe, ki služijo v državni milici z zveznim nadzorom v skladu s členom 32 U.S.C. § 109.

Zamisel, da bi kongresu dovolili odločati o sporazumih med državami, izhaja iz številnih sporov, ki so nastali med različnimi kolonijami. Sčasoma so se med kolonijama oblikovali kompromisi, ki so bili predloženi kroni v odobritev. Po ameriški revolucionarni vojni so členi konfederacije državam omogočili, da se obrnejo na kongres, da bi rešil spore med državami glede meja ali "katerega koli drugega razloga". Členi konfederacije so zahtevali tudi odobritev kongresa za "vsako pogodbo ali zavezništvo", v katerem je bila ena od strank država.

Vrhovnosodišče je obravnavalo več primerov v zvezi s tem, kaj pomeni veljavno soglasje kongresa k meddržavnemu sporazumu. V zadevi Virginia proti Tennesseeju, 148 U.S. 503 (1893), je sodišče ugotovilo, da so nekateri sporazumi med državami veljavni tudi brez izrecnega soglasja kongresa. (Kot primer je sodišče navedlo, da bi država, ki bi iz oddaljene države k sebi prevažala določeno blago, ne potrebovala soglasja kongresa za sklenitev pogodbe z drugo državo o uporabi njenih kanalov za prevoz). Po mnenju sodišča klavzula o pogodbi zahteva soglasje kongresa le, če je sporazum med državami "usmerjen v oblikovanje kakršne koli kombinacije, ki teži k povečanju politične moči v zveznih državah, kar bi lahko poseglo ali oviralo pravično prevlado Združenih držav". Vprašanje soglasja kongresa je v središču sedanje razprave o ustavnosti še neučinkovitega meddržavnega sporazuma o nacionalnem ljudskem glasovanju, ki ga je sklenilo več držav in okrožje Kolumbija.