Klavzula o obdavčitvi in porabi v Ustavi ZDA: pooblastila Kongresa in pomen
Klavzula o obdavčitvi in porabi iz 1. stavka 8. oddelka 1. člena Ustave Združenih držav Amerike podeljuje zvezni vladi Združenih držav Amerike pooblastila za obdavčitev. Kongresu dovoljuje pobiranje davkov v dva namena: za plačilo dolgov Združenih držav ter za zagotavljanje skupne obrambe in splošne blaginje Združenih držav. V klavzuli o obdavčevanju in porabi sta vključeni še dve dodatni klavzuli: klavzula o splošni blaginji in klavzula o enotnosti.
Besedilo in osnovni pomen
Klavzula pooblašča Kongres, da »uvaja in pobira davke, carine, impost in trošarine, da plača dolgove in zagotovi skupno obrambo ter splošno blaginjo Združenih držav«, pri čemer morajo biti carine, impost in trošarine enotne po vseh Združenih državah. V praksi to pomeni dvoje:
- Pooblastilo za obdavčitev: Kongres lahko uvaja različne vrste davkov, da zbere prihodke.
- Pooblastilo za porabo: Kongres lahko denar porabi za cilje, ki prispevajo k skupni obrambi in splošni blaginji države.
Klavzula o splošni blaginji
Izraz »splošna blaginja« se razume široko: dovoljuje porabo za programe, ki koristijo državi kot celoti, ne pa le omejeni skupini posameznikov. Sodišča so priznala, da lahko Kongres porablja tudi za področja, ki niso izrecno našteta drugje v Ustavi, dokler je cilj razumno povezan s splošno blaginjo (npr. socialna varnost, javno zdravje, infrastruktura, izobraževanje, znanost).
Klavzula o enotnosti
Zahteva, da morajo biti carine, impost in trošarine enake po celotnih Združenih državah. To preprečuje, da bi zakonodaja favorizirala ali prikrajšala posamezne zvezne države z različnimi stopnjami teh davkov. Enotnost ne pomeni, da so vsi davki identični za vsak posel ali osebo, temveč da pravila veljajo enako v vseh državah, kadar se uporabljajo.
Vrste davkov in ustavne omejitve
- Posredni davki (npr. trošarine, carine) morajo biti po pravilih enotni po vsej državi.
- Neposredni davki so bili zgodovinsko vezani na porazdelitev med državami glede na prebivalstvo; to je omejitev, ki je povzročala spore pri obdavčitvi dohodka.
- 16. amandma je izrecno dovolil davek na dohodek brez porazdelitve med državami, kar je omogočilo sodobni zvezni dohodninski sistem.
- Prihodkovni namen in regulacija: davki so lahko namenjeni zbiranju prihodkov, lahko pa imajo tudi regulativni učinek (npr. trošarine na tobak ali gorivo). Čeprav je regulativni učinek dopusten, ne sme prikrito kršiti drugih ustavnih jamstev.
Poraba in pogojevanje zveznih sredstev
Kongres pogosto uresničuje pooblastilo za porabo preko zveznih programov in subvencij, ki so na voljo državam, lokalnim skupnostim ali posameznikom. Pri tem lahko postavi pogoje za dodelitev sredstev (na primer varnostne standarde na cestah ali javnozdravstvene politike). Pogoji morajo biti:
- jasno navedeni, da prejemniki vedo, na kaj pristajajo,
- povezani z namenom programa,
- ne smejo kršiti drugih ustavnih določb, in
- ne smejo biti prisiljevalni do te mere, da bi v praksi odvzeli državam svobodno izbiro.
Razmerje do drugih ustavnih določb
- Klavzula o proračunskih odobritvah (v drugem delu Ustave) določa, da se denar iz Trezorja lahko izplača le na podlagi zakona; zato mora Kongres porabo odobriti z zakonom o apropriacijah.
- Klavzula o nastanku prihodkovnih zakonov zahteva, da računi o prihodkih nastanejo v predstavniškem domu, čeprav Senat lahko predlaga spremembe.
- Druga jamstva (npr. svoboda govora, enaka zaščita zakonov, prepoved samovoljne zasege) omejujejo, kako se lahko davki pobirajo in porabljajo.
Sodna praksa in ključna načela
- United States v. Butler (1936): Sodišče je priznalo, da pooblastilo za porabo seže onkraj drugih izrecnih pristojnosti Kongresa, vendar je razveljavilo konkreten program kot preseganje zveznih pristojnosti.
- Helvering v. Davis (1937): potrditev širokega razumevanja »splošne blaginje« in ustavnosti programa socialne varnosti.
- Steward Machine Co. v. Davis (1937): dopustnost davčno-spodbujevalnih shem, ki sodelujejo z državami, če pogoji niso prisiljevalni.
- South Dakota v. Dole (1987): pogojevanje zveznih sredstev (npr. starost za pitje alkohola) je dopustno, če so pogoji jasni, povezani z namenom in ne prekomerno prisiljevalni.
- NFIB v. Sebelius (2012): razširitev Medicada je bila preveč prisiljevalna, ker je ogrožala obstoječa sredstva; hkrati je bil individualni mandat potrjen kot davek, ne kazen.
Praktični primeri uporabe pooblastil
- Financiranje obrambe (vojska, mornarica, raziskave in razvoj za nacionalno varnost).
- Programi socialne varnosti in zdravstvenega varstva (npr. pokojninski in zdravstveni programi), ki sodijo pod »splošno blaginjo«.
- Infrastruktura in javna dela (ceste, mostovi, letališča), ki spodbujajo skupno gospodarsko korist.
- Javno zdravje in znanost (raziskave, boj proti epidemijam, nadzor nad hrano in zdravili).
- Izobraževanje in štipendije, kadar služijo širšim nacionalnim ciljem.
Ključni poudarki
- Kongres lahko obdavči in troši za plačilo dolgov, skupno obrambo in splošno blaginjo.
- Davki morajo spoštovati enotnost (za carine, impost in trošarine) in druge ustavne omejitve.
- Poraba je široka, vendar ne neomejena: pogoji za sredstva morajo biti jasni, povezani z namenom in ne prisiljevalni ter skladni z drugimi ustavnimi pravicami.
- 16. amandma je utrdil zvezno dohodninsko obdavčitev brez porazdelitve med državami.
Besedilo
Kongres ima pristojnost določanja in pobiranja davkov, dajatev, dajatev (oblika davka) in trošarin za plačilo dolgov ter zagotavljanje skupne obrambe in splošne blaginje Združenih držav, vendar morajo biti vse dajatve, dajatve in trošarine enotne v vseh Združenih državah;
Ozadje
Členi konfederacije (1781-1789) osrednji vladi niso podeljevali pooblastil za pobiranje davkov. To pristojnost so imele le zvezne države. Kongres je lahko pridobil denar samo tako, da je države zaprosil za sredstva. Prav tako si je lahko izposodil denar od tujih vlad ali prodal zahodna zemljišča. Namen tega je bil ohraniti šibko centralno vlado, pri čemer je bila večina vladnih pooblastil rezervirana za neodvisne države. Kongres ni imel prihodkov za plačilo svojih dolgov ali izvrševanje svojih zakonov in pogodb. To je bilo eno od vprašanj, ki jih je obravnavala ustavna konvencija leta 1787 in jih spremenila v ustavi.
Vrste davkov
Pooblastilo kongresa za odmero davkov ima v ustavi določeno izjemo in dve pridržki. Nobeno blago, izvoženo iz katere koli države, ne sme biti obdavčeno. Neposredni davki morajo upoštevati pravilo porazdelitve
Klavzula o splošni blaginji
Pooblastilo za "skrb za splošno blaginjo" je podeljeno z ustavo. Thomas Jefferson je leta 1791 zapisal:
Določanje davkov za zagotavljanje splošne blaginje Združenih držav, torej "določanje davkov za zagotavljanje splošne blaginje". Kajti določanje davkov je pristojnost, splošna blaginja pa namen, za katerega se pristojnost izvaja. Ne smejo določati davkov ad libitum za kakršen koli namen, temveč le za plačilo dolgov ali zagotavljanje blaginje Unije. Prav tako ne smejo storiti ničesar, kar se jim zljubi, da bi zagotovili splošno blaginjo, ampak le, da v ta namen določajo davke ...
Pisal je o ustavnosti nacionalne banke. Pri tem je poudarjal, da ta klavzula ni samostojna pristojnost, ki bi bila podeljena kongresu, ampak je bila namenjena temu, da se kvalificira davčna pristojnost. Vrhovno sodišče od takrat ni imelo priložnosti, da bi o tem uradno odločilo.
Avtorja te klavzule sta bila različnega mnenja o pomenu pojma "splošna blaginja". Alexander Hamilton je bil zelo jasnega mnenja, da klavzula pomeni to, kar je v njej zapisano. Splošna blaginja je pomenila korist za vsakega državljana. James Madison je imel bolj omejeno stališče. Menil je, da klavzula daje kongresu pravico do obdavčevanja samo zato, da se preživi in ostane na oblasti. Kongres je od začetka sledil Hamiltonovemu mnenju. Vedno več sredstev je namenjal za izdatke za splošno blaginjo, pri čemer je pogosto zahteval ustrezna sredstva od zveznih držav.
Klavzula o enotnosti
Za posredne davke velja pravilo enotnosti. Ta določa, da so "vse dajatve, pristojbine in trošarine enotne po vseh Združenih državah Amerike". Vrhovno sodišče je najprej izjavilo, da je davek enoten, "če "deluje z enako močjo in učinkom v vsakem kraju, kjer se nahaja njegov predmet". V zadevi United States proti Ptasynski (1983) je sodišče soglasno sklenilo, da vsak davek, pri katerem je predmet opredeljen z negeografskimi izrazi, izpolnjuje določbo o enotnosti. Drugič, kadar je predmet opredeljen geografsko, je treba pri davku skrbno iskati kakršno koli "dejansko geografsko diskriminacijo".
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je klavzula o obdavčevanju in porabi ter kje v ustavi ZDA se nahaja?
O: Klavzula o obdavčevanju in porabi daje zvezni vladi Združenih držav pristojnost za obdavčevanje in se nahaja v členu I, oddelek 8, klavzula 1 ustave ZDA.
V: Za katere namene lahko kongres v skladu s klavzulo o obdavčevanju in porabi nalaga davke?
O: Kongres lahko pobira davke za plačilo dolgov Združenih držav ter za zagotavljanje skupne obrambe in splošne blaginje Združenih držav.
V: Ali so v klavzuli o obdavčevanju in porabi še kakšne dodatne klavzule?
O: Da, v klavzuli o obdavčevanju in porabi sta dve dodatni klavzuli: klavzula o splošni blaginji in klavzula o enotnosti.
V: Na kaj se nanaša klavzula o splošni blaginji?
O: Klavzula o splošni blaginji je ena od dodatnih klavzul v klavzuli o obdavčevanju in porabi in pooblašča kongres, da poskrbi za splošno blaginjo Združenih držav.
V: Na kaj se nanaša klavzula o enotnosti?
O: Klavzula o enotnosti je še ena dodatna klavzula iz klavzule o obdavčevanju in porabi, ki zahteva, da se vsi davki, ki jih uvede kongres, uvedejo na enoten način v vseh državah.
V: Kako klavzula o obdavčevanju in porabi podeljuje pooblastila zvezni vladi Združenih držav?
O: Klavzula o obdavčevanju in porabi podeljuje pooblastila zvezni vladi Združenih držav, saj pooblašča kongres, da pobira davke za namene plačevanja dolgov Združenih držav ter zagotavljanja skupne obrambe in splošne blaginje Združenih držav.
V: Ali lahko kongres poleg plačevanja dolgov in zagotavljanja splošne blaginje Združenih držav nalaga davke tudi za druge namene?
O: Ne, v skladu s klavzulo o obdavčenju in porabi lahko kongres pobira davke samo za namene plačevanja dolgov Združenih držav ter zagotavljanja skupne obrambe in splošne blaginje Združenih držav.
