Klavzula o obdavčevanju in porabi

Besedilo

Kongres ima pristojnost določanja in pobiranja davkov, dajatev, dajatev (oblika davka) in trošarin za plačilo dolgov ter zagotavljanje skupne obrambe in splošne blaginje Združenih držav, vendar morajo biti vse dajatve, dajatve in trošarine enotne v vseh Združenih državah;

Ozadje

Členi konfederacije (1781-1789) osrednji vladi niso podeljevali pooblastil za pobiranje davkov. To pristojnost so imele le zvezne države. Kongres je lahko pridobil denar samo tako, da je države zaprosil za sredstva. Prav tako si je lahko izposodil denar od tujih vlad ali prodal zahodna zemljišča. Namen tega je bil ohraniti šibko centralno vlado, pri čemer je bila večina vladnih pooblastil rezervirana za neodvisne države. Kongres ni imel prihodkov za plačilo svojih dolgov ali izvrševanje svojih zakonov in pogodb. To je bilo eno od vprašanj, ki jih je obravnavala ustavna konvencija leta 1787 in jih spremenila v ustavi.

Vrste davkov

Pooblastilo kongresa za odmero davkov ima v ustavi določeno izjemo in dve pridržki. Nobeno blago, izvoženo iz katere koli države, ne sme biti obdavčeno. Neposredni davki morajo upoštevati pravilo porazdelitve

Klavzula o splošni blaginji

Pooblastilo za "skrb za splošno blaginjo" je podeljeno z ustavo. Thomas Jefferson je leta 1791 zapisal:

Določanje davkov za zagotavljanje splošne blaginje Združenih držav, torej "določanje davkov za zagotavljanje splošne blaginje". Kajti določanje davkov je pristojnost, splošna blaginja pa namen, za katerega se pristojnost izvaja. Ne smejo določati davkov ad libitum za kakršen koli namen, temveč le za plačilo dolgov ali zagotavljanje blaginje Unije. Prav tako ne smejo storiti ničesar, kar se jim zljubi, da bi zagotovili splošno blaginjo, ampak le, da v ta namen določajo davke ...

Pisal je o ustavnosti nacionalne banke. Pri tem je poudarjal, da ta klavzula ni samostojna pristojnost, ki bi bila podeljena kongresu, ampak je bila namenjena temu, da se kvalificira davčna pristojnost. Vrhovno sodišče od takrat ni imelo priložnosti, da bi o tem uradno odločilo.

Avtorja te klavzule sta bila različnega mnenja o pomenu pojma "splošna blaginja". Alexander Hamilton je bil zelo jasnega mnenja, da klavzula pomeni to, kar je v njej zapisano. Splošna blaginja je pomenila korist za vsakega državljana. James Madison je imel bolj omejeno stališče. Menil je, da klavzula daje kongresu pravico do obdavčevanja samo zato, da se preživi in ostane na oblasti. Kongres je od začetka sledil Hamiltonovemu mnenju. Vedno več sredstev je namenjal za izdatke za splošno blaginjo, pri čemer je pogosto zahteval ustrezna sredstva od zveznih držav.

Klavzula o enotnosti

Za posredne davke velja pravilo enotnosti. Ta določa, da so "vse dajatve, pristojbine in trošarine enotne po vseh Združenih državah Amerike". Vrhovno sodišče je najprej izjavilo, da je davek enoten, "če "deluje z enako močjo in učinkom v vsakem kraju, kjer se nahaja njegov predmet". V zadevi United States proti Ptasynski (1983) je sodišče soglasno sklenilo, da vsak davek, pri katerem je predmet opredeljen z negeografskimi izrazi, izpolnjuje določbo o enotnosti. Drugič, kadar je predmet opredeljen geografsko, je treba pri davku skrbno iskati kakršno koli "dejansko geografsko diskriminacijo".