Šestnajsti amandma ustave ZDA (1913): uvedba zveznega davka na dohodek
Šestnajsti amandma Ustave ZDA (1913): uvedba zveznega davka na dohodek, razveljavitev Pollockove sodbe in vpliv na ameriško davčno politiko in financiranje vlade.
Šestnajsta sprememba (sprememba XVI) ustave Združenih držav Amerike, ki je bila ratificirana 3. februarja 1913, omogoča kongresu, da uvede zvezni davek na dohodek. Tako lahko zvezna vlada pobira davek na osebni dohodek, ne glede na to, od kod ta dohodek izvira. Šestnajsti amandma je razveljavil prelomno odločitev vrhovnega sodišča iz leta 1895 v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co. V zadevi Pollock je sodišče odločilo, da je 2-odstotni davek na dohodke nad 4 000 USD neustaven. To je bilo zato, ker zakon, ki ga je sodba razveljavila, ni omogočal porazdelitve, zato je sodišče odločilo proti njemu. Šestnajsti amandma je kongresu omogočil, da je uvedel enoten neposredni davek na dohodek, ne da bi bilo treba opraviti porazdelitev.
Besedilo amandmaja (v prevodu): "Kongres ima pooblastilo, da uvede in pobira davke na dohodek, ne glede na to, iz katerega vira izvirajo, brez porazdelitve med posamezne zvezne države in brez upoštevanja kakršnegakoli popisa ali štetja." Amandma je torej izrecno odpravila zahtevo po porazdelitvi neposrednih davkov, ki je do tedaj omejevala možnost zveznega obdavčevanja prihodkov.
Kako je prišlo do uvedbe davka v praksi: Pred ratifikacijo amandmaja je kongres moral sprejeti zakon, ki bi podrobno določal, kako se davek pobira. Po ratifikaciji je kongres kmalu sprejel zakon o dohodnini (Revenue Act) leta 1913, ki je ponovno uvedel zvezni davek na dohodek z nizko začetno stopnjo ter višjimi stopnjami za zelo visoke prihodke. Amandma sam po sebi ni takoj naložil novih davkov — le odprl je ustavno podlago, da lahko zakonodaja to stori.
Pravne posledice in sodna praksa: Šestnajsti amandma je odpravil odločitev v Pollocku, naslednje pomembno sodno presojo pa je predstavljala odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi Brushaber v. Union Pacific Railroad Co. (1916), ki je potrdila obstoječe pooblastilo kongresa za obdavčitev dohodka brez porazdelitve in pojasnila, da amandma ne spreminja drugih načel posameznikovih pravic, temveč specifično ureja le vprašanje porazdelitve neposrednih davkov.
Gospodarske in proračunske posledice: Uvedba zveznega davka na dohodek je v 20. stoletju močno spremenila vir prihodkov američne zvezne vlade. Davieski na dohodek so sčasoma postali ena glavnih sestavin zveznega proračuna, še posebej med in po veliki vojni in pozneje v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so proračunske potrebe hitro naraščale. Davek na dohodek je omogočil večjo fiskalno prožnost vlade pri financiranju javnih storitev, socialnih programov in vojaških izdatkov.
Sodobni pomen: Šestnajsti amandma ostaja temeljna ustavna podlaga za zvezno obdavčevanje dohodkov v ZDA. Čeprav so se obdavčitvene stopnje, sistem olajšav, odbitkov in izvrševanje davčnega zakonodajstva skozi desetletja večkrat spreminjali, osnovno načelo — da lahko kongres pobira davek na dohodek brez porazdelitve — še vedno velja in vpliva na fiskalno politiko ZDA.
Opombe: Čeprav je amandma razširil pooblastila zvezne oblasti na obdavčevanje dohodkov, vprašanja, kot so pravična porazdelitev davčne obremenitve, progresivnost stopenj, obdavčitev različnih vrst dohodka (plače, kapitalski dobički, dividende) ter odnos med zvezno in državnimi davčnimi sistemi, ostajajo predmet zakonodajnih odločitev in javnih razprav.
Besedilo
"Kongres je pristojen za določanje in pobiranje davkov na dohodke, ne glede na to, iz katerega vira izvirajo, brez delitve med več zveznih držav in ne glede na kakršen koli popis ali preštevanje."
Ozadje
Ko so snovalci ustave določali, kako bo financirana nova vlada, so se skušali izogniti davku, ki bi temeljil na dohodku posameznika. V prvem členu ustave, v oddelkih 2 in 9, je bilo oblikovano "pravilo porazdelitve". V praksi je to zahtevalo, da kongres obdavči države na podlagi števila prebivalcev posamezne države namesto davka na dohodek ali premoženje vsake osebe. Na primer, če bi država predstavljala štiri odstotke celotnega prebivalstva, bi morala plačati štiri odstotke celotnega zveznega davka. Ustvarjalci ustave so pričakovali, da se bodo uporabljali neposredni davki, in so ta izraz opredelili široko. Vendar pa niso videli, da bi porazdelitev ohromila vsak poskus pobiranja neposrednih davkov.
Pred letom 1913 so večino zveznih prihodkov predstavljali posredni davki na blago. Ti vključujejo tarife za blago, uvoženo v državo. Vključevali so tudi trošarine na blago, kot je viski. Davki na dohodek leta 1913 niso bili novost. Kongres je med državljansko vojno leta 1861 sprejel zakon o dohodnini, da bi pomagal plačati vojno. Deset let pozneje je zakon prenehal veljati. Davek na dohodek so uvedle tudi Konfederacijske države Amerike. Od leta 1863 je bil davek oproščen plačila prvih 1 000 USD, na prvih 1 500 USD nad oprostitvijo pa se je zaračunaval 1-odstotni davek. Na vse dohodke nad tem zneskom je bil obračunan 2-odstotni davek.
Leta 1894 je kongres sprejel Wilson-Gormanov tarifni zakon, ki je vključeval enotno stopnjo zveznega davka na dohodek v višini 2 odstotkov. Leto pozneje je vrhovno sodišče izdalo sodbo v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co. Odločilo je, da je davek protiustaven, ker je bil neposredni davek in ni bil porazdeljen glede na število prebivalcev posamezne zvezne države.
Ustavni davek na dohodek
16. junija 1909 je predsednik Taft senatu poslal sporočilo, ki se je glasilo:
"Zato priporočam kongresu, da oba domova z dvotretjinsko večino predlagata spremembo ustave, s katero se nacionalna vlada pooblasti za obračunavanje davka na dohodek brez razdelitve med države glede na število prebivalcev."
Po peturni razpravi v predstavniškem domu je bil predlog zakona sprejet s 314 glasovi proti 14 (1 glas je bil "prisoten", 55 pa jih ni glasovalo). Nato je bil poslan v ratifikacijo državnim zakonodajnim telesom. Sprememba je kongresu dala pristojnost, da uporablja neposredni davek, ki temelji na dohodkih ljudi in za katerega ne velja pravilo delitve.
Učinki šestnajste spremembe
Največji in najbolj neposreden učinek sprejetja šestnajste spremembe je bil ta, da se je moč z zveznih držav prenesla na nacionalno vlado. Države so uvedle davek na dohodek, preden ga je uvedla nacionalna vlada. Zaradi tega je bila nacionalna vlada šibkejša, saj je imela manj prihodkov kot zvezne države. Brez šestnajstega amandmaja bi nacionalna vlada veliko težje razširila svojo vojaško moč na druge dele sveta.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je šestnajsti amandma?
O: Šestnajsti amandma je amandma k ustavi Združenih držav Amerike, ki kongresu omogoča uvedbo zveznega davka na dohodek.
V: Kdaj je bil šestnajsti amandma ratificiran?
O: Šestnajsti amandma je bil ratificiran 3. februarja 1913.
V: Kaj šestnajsti amandma dovoljuje zvezni vladi?
O: Šestnajsti amandma omogoča zvezni vladi, da pobira davek na dohodek fizičnih oseb, ne glede na to, od kod ta dohodek izvira.
V: Kaj je bila prelomna odločitev vrhovnega sodišča v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co. iz leta 1895?
O: Prelomna odločitev vrhovnega sodišča v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co. iz leta 1895 je bila odločitev, ki je odločila, da je 2-odstotni davek na dohodke nad 4 000 USD protiustaven.
V: Zakaj je bil zakon v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co. razglašen za neustavnega?
O: Zakon v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co. je bil razglašen za neustavnega, ker ni omogočal porazdelitve.
V: Kako je šestnajsti amandma razveljavil sodbo v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co.?
O: Šestnajsti amandma je kongresu omogočil, da je uvedel enoten neposredni davek na dohodek, ne da bi zanj veljala porazdelitev, kar je razveljavilo sodbo v zadevi Pollock proti Farmers' Loan & Trust Co.
V: Kaj šestnajsti amandma dovoljuje kongresu v zvezi z dohodnino?
O: Šestnajsti amandma omogoča kongresu, da uvede enoten neposredni davek na dohodek, ne da bi ga bilo treba porazdeliti.
Iskati