Ratifikacija: definicija, postopek in vpliv na mednarodne pogodbe
Ratifikacija je uradna potrditev mednarodne pogodbe s strani države, s katero država izkaže svojo privolitev, da bo pogodbo zavezujoče spoštovala.
Kaj je ratifikacija in kako se razlikuje od podpisa
Podpis pogodbe pomeni, da država soglaša s tekstom in želi nadaljevati postopek za zavezujočo privolitev, vendar podpis sam po sebi običajno ne zadostuje za dokončno mednarodno zavezo. Ratifikacija je naslednji korak, v katerem država v skladu s svojo ustavo in notranjimi pravili izvede postopke (npr. potrditev s strani parlamenta, izvršilnega organa ali referenduma) in formalno izroči instrument ratifikacije drugi strani ali depozitarju pogodbe.
Postopek ratifikacije — splošni koraki
- Pregled in politična odločitev: izvršna veja oblasti ali pristojni organ odloči, ali podpisati in ratificirati pogodbo.
- Notranja potrjevanja: če je predpisano z ustavo, mora pogodbo odobriti npr. parlament, poseben zakon ali referendum.
- Podpis pogodbe: po navadi pogodbo podpišejo pooblaščeni predstavniki (ministri, pogajalci).
- Izročitev instrumenta ratifikacije (deponiranje): država uradno izroči akt o ratifikaciji drugi pogodbeni strani ali deponitarju (npr. generalnemu sekretarju OZN pri večstranskih pogodbah).
- Začetek veljavnosti: pogodba začne veljati v skladu z njenimi določili — takoj po izmenjavi instrumentov, po dosegu predpisanega števila ratifikacij ali na določen datum.
Vrste notranjih zahtev
Zahteve za ratifikacijo se razlikujejo glede na ustavno ureditev države. Nekatere države dovolijo, da pogodbo ratificira samo izvršna veja oblasti; druge zahtevajo soglasje zakonodajnega zbora ali celo referendum. To je pogosto zato, ker pogodbe lahko obvezujejo državo k spremembam notranje zakonodaje ali prenašanju dela državne suverenosti.
Pomembne pravne posebnosti
- Rezervacije: država lahko ob ratifikaciji včasih pripiše zadržke (reservations), s katerimi omeji svojo privolitev glede določenih členov. Druge pogodbenice lahko take rezervacije sprejmejo ali zavrnejo.
- Provisionalna uporaba: pogodbo se lahko začasno uporablja že pred uradno ratifikacijo, če se države za to dogovorijo.
- Depozitar: pri mnogostranskih pogodbah obstaja deponitar (npr. OZN), ki zbira in hrani instrumente ratifikacije ter obvešča pogodbenice o statusu.
- Začetek veljavnosti: pogodba začne veljati skladno z njenimi določili — na primer po izpolnitvi pogoja o določeni številki ratifikacij ali po izmenjavi dokumentov med pogodbenicami.
Mednarodno pravo in ureditve
Pravila o sklepanju in uresničevanju mednarodnih pogodb ureja tudi Viennska konvencija o pravu pogodb iz leta 1969, ki pojasnjuje pojme, kot so ratifikacija, izmenjava instrumentov, interpretacija pogodbe in pravne posledice kršitev. Velja pa, da so natančne notranje zahteve za ratifikacijo stvar državne ustavne ureditve.
Vpliv ratifikacije na notranjo zakonodajo
Ratifikacija lahko ima različne posledice za notranje pravo. V nekaterih državah so ratificirane pogodbe neposredno izvršljive in imajo prednost pred notranjimi predpisi, v drugih pa je za učinkovanje pogodbe potrebna dodatna notranja zakonodaja. Če pogodba zahteva spremembo zakonodaje, pogosto sledi sprejetje posebnega zakona.
Primeri iz prakse
V zgodovini obstaja več primerov, ki poudarjajo pomen ratifikacije. Pogodba je bila v preteklosti pogosto podpisana s strani delegatov, ki so jih imenovali vladarji; da bi bila pogodba sprejemljiva z vidika vladarja, je začela veljati šele po njegovi ratifikaciji.
Za Združene države je pogodba zavezujoča šele, če senat da svoje soglasje, pri čemer je po ustavi za sprejetje pogodbe potreben glas dveh tretjin senatorjev. Čeprav je predsednik Woodrow Wilson podpisal Versajsko pogodbo, s katero se je končala prva svetovna vojna z Nemčijo in je bila ustanovljena Liga narodov, pogodba za ZDA nikoli ni začela veljati, ker ameriški senat ni dal svojega "nasveta in soglasja" (ni se strinjal) s pogodbo. Zato je bila med Nemčijo in ZDA sklenjena ločena mirovna pogodba.
V Združenem kraljestvu pogodbe ratificira vlada in običajno za ratifikacijo ne potrebuje formalnega soglasja spodnjega doma parlamenta. Če pa pogodba zahteva spremembe notranje zakonodaje, je potreben poseben zakon parlamenta; pred vstopom Velike Britanije v Evropsko unijo leta 1973 je na primer bil potreben Zakon o evropskih skupnostih, da bi se prilagodila notranja zakonodaja.
Zaključek
Ratifikacija je ključni korak pri uresničevanju mednarodnih obveznosti države. Njena pravna moč in učinek sta odvisna od mednarodnih določil pogodbe ter notranjih ustavnih pravil države. Neuspeh ratifikacije lahko pomeni, da pogodba ne začne veljati za določeno državo, tudi če je bila podpisana.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je ratifikacija?
O: Ratifikacija je potrditev pogodbe.
V: Kako države ratificirajo pogodbe?
O: Mnoge države morajo pogodbo potrditi bodisi prek zakonodajnega organa bodisi na referendumu (glasovanje ljudi). V preteklosti so pogodbe podpisovali delegati, ki jih je izbral vladar države, pred začetkom veljavnosti pa jih je ratificiral vladar. Združene države Amerike pogodba zavezuje le, če se s tem strinja senat.
V: Kdo je v preteklosti rešil to vprašanje?
O: V preteklosti je bilo to vprašanje rešeno z opustitvijo zahtev iz sprememb.
V: Kako Združeno kraljestvo ratificira pogodbe?
O: Vlada v Združenem kraljestvu ratificira pogodbe, ne da bi za to potrebovala soglasje spodnjega doma parlamenta, če pa spremeni zakon, je potreben zakon parlamenta.
V: Kaj je bilo potrebno, da je Velika Britanija leta 1973 vstopila v Evropsko unijo?
O: Za vstop v Evropsko unijo leta 1973 je morala Velika Britanija sprejeti Zakon o evropskih skupnostih, da je lahko spremenila potrebno zakonodajo.
V: Kdo je podpisal Versajsko pogodbo, s katero se je končala prva svetovna vojna z Nemčijo in ustanovila Liga narodov?
O: Predsednik Woodrow Wilson je podpisal Versajsko pogodbo, s katero se je končala prva svetovna vojna z Nemčijo in ustanovila Liga narodov.
