Pravica do ustreznega življenjskega standarda – definicija in pravni okvir

Pravica do ustreznega življenjskega standarda – jasna definicija in mednarodni pravni okvir (člen 25.1, Mednarodni pakt): zaščita hrane, stanovanja, zdravja in socialne varnosti.

Pravica do ustreznega življenjskega standarda je temeljna človekova pravica. Je del Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948.

Vsakdo ima pravico do življenjskega standarda, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami, ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali drugega pomanjkanja sredstev za preživljanje v okoliščinah, na katere ne more vplivati.

- Člen 25.1 Splošne deklaracije človekovih pravic

Poleg tega je zapisana v 11. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je prav tako pogodba Združenih narodov o človekovih pravicah.

Predhodnica te pravice, svoboda od pomanjkanja, je ena od štirih svoboščin, ki jih je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt izrekel v govoru o stanju v Uniji 6. januarja 1941. Po Rooseveltovem mnenju je to pravica, ki bi jo moral imeti vsak človek po vsem svetu. V svojem govoru je Roosevelt svojo tretjo pravico opisal takole:

Tretji cilj je svoboda od pomanjkanja, ki v svetovnem merilu pomeni ekonomsko razumevanje, ki bo vsakemu narodu povsod po svetu zagotovilo zdravo življenje v miru za njegove prebivalce.

- Predsednik Franklin D. Roosevelt, 6. januar 1941.

Kaj pomeni pravica do ustreznega življenjskega standarda?

Pravica do ustreznega življenjskega standarda zajema več medsebojno povezanih elementov, ki zagotavljajo dostojno življenje. Iz navedenih mednarodnih besedil izhaja, da ta pravica vključuje najmanj:

• zagotavljanje preživljanja (dostop do zadostnih sredstev);
• dostop do hrane in pitne vode;
• primerna obleka in obutev;
• dostop do zdravstvene oskrbe;
• primerno in varno stanovanje;
• potrebne socialne storitve in varnost ob izgubi možnosti preživljanja (brezposelnost, bolezen, invalidnost, vdovstvo, starost ipd.).

Te sestavine so medsebojno odvisne in podpirajo pravico do zdravja, socialne varnosti in drugih gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic.

Pravni okvir in vloge institucij

Glavni mednarodni viri, ki opredeljujejo pravico do ustreznega življenjskega standarda, so:

• Splošna deklaracija o človekovih pravicah (UDHR) — moralni in politični temelj;
• Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR) — zavezujoča mednarodna pogodba, v kateri je ta pravica posebej izpostavljena (člen 11 in povezani členi);
• regionalne pogodbe, kot je na primer Evropska socialna listina in druge regionalne pobude, ter notranje pravne ureditve držav.

UN-ov Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice (CESCR) spremlja izvajanje Pakta in izda smernice (generalne komentarje), ki pojasnjujejo pomen posameznih pravic (npr. glede stanovanja, hrane, zdravja in socialne varnosti), ter pojasnjujejo obveznosti držav.

Obveznosti držav

Mednarodna praksa in CESCR opredeljujeta tri osnovne vrste državnih obveznosti glede gospodarskih in socialnih pravic:

• obveznost spoštovati — država ne sme kršiti pravic z neposrednim posegom (npr. izgon brez alternative iz primernega stanovanja);
• obveznost varovati — država mora preprečevati posege tretjih oseb v te pravice (npr. zasebni razvijalci ali delodajalci);
• obveznost uresničevati (zagotavljati) — država mora sprejemati ukrepe (zakonske, proračunske, politične), da postopoma in učinkovito uresniči pravice za vse prebivalce.

Pomembna značilnost gospodarskih in socialnih pravic je načelo progresivnega uresničevanja — države morajo v okviru razpoložljivih sredstev postopoma izboljševati uresničevanje teh pravic. Kljub temu pa imajo države takojšnje obveznosti, kot so:

• zagotoviti prepoved diskriminacije pri dostopu do socialnih pravic;
• izpolniti minimum core obligations (temeljne obveznosti) — zagotoviti osnovno raven pravic, ki je življenjskega pomena (npr. osnovna hrana, minimalna zdravstvena skrb, nujna socialna pomoč);
• sprejemati razumno in preudarno politiko ter porabljati razpoložljiva sredstva na način, ki krepi uresničevanje teh pravic.

Mehanizmi varstva in uveljavljanja

Na nacionalni ravni lahko posamezniki uveljavljajo pravico preko:

• sodnih postopkov (ustavno sodišče, upravna in civilna sodišča);
• prijav pri varuhu človekovih pravic ali nacionalnih ombudsmanskih institucijah;
• sodelovanja z nevladnimi organizacijami in sindikati, ki spremljajo izvajanje socialnih pravic;
• prizadevanj za sprejemanje zakonodaje in politik, ki ščitijo socialne pravice (socialna varnost, minimalne pokojnine, programi za brezdomce ipd.).

Na mednarodni ravni država, ki je ratificirala ICESCR, poroča Odboru CESCR o ukrepih za uresničevanje pakta; CESCR izdaja zaključne opombe z priporočili. Od leta 2013 lahko posamezniki v državah, ki so ratificirale Protokol o individualnih pritožbah k ICESCR, vložijo individualne pritožbe pri UN (Optional Protocol to the ICESCR).

Poleg tega obstajajo regionalni mehanizmi, npr. pritožbeni postopki pri Evropskem odboru za socialne pravice (v okviru Evropske socialne listine), ki omogočajo nadzor nad izvajanjem socialnih pravic na ravni članic Sveta Evrope.

Primeri politik in ukrepov

Ukrepi, s katerimi države uresničujejo pravico do ustreznega življenjskega standarda, vključujejo:

• sisteme socialne zaščite (denarne socialne pomoči, minimalne pokojnine, nadomestila za brezposelnost);
• javne zdravstvene storitve in dostopno zdravstveno varstvo;
• programi zagotavljanja dostopa do varnega in cenovno dostopnega stanovanja;
• programi za boj proti lakoti in pomanjkanju (šolske malice, prehranski paketi, lokalni vrtovi);
• počasi uvajane politike, kot so zviševanje minimalne plače, podpora dostopnemu varstvu otrok in usposabljanju za zaposljivost.

Omejitve in izzivi

Glavni izzivi pri uresničevanju te pravice so pogosto:

• omejena razpoložljiva sredstva in konkurenca za proračunske postavke;
• strukturna neenakost, revščina in diskriminacija, ki preprečujejo enak dostop;
• nenadne gospodarske krize ali pandemije, ki povečajo potrebe po socialni zaščiti;
• pomanjkanje učinkovitega nadzora in dostopa do pravnih sredstev za ranljive skupine.

Kaj lahko stori posameznik

Če menite, da so vaše pravice do ustreznega življenjskega standarda kršene, so koristni naslednji koraki:

• zbiranje dokazov (dokumenti, fotografije, pisma, zdravniški izvidi);
• obrni se na lokalne ali nacionalne institucije (socialne službe, zdravstveni zavodi, varuh človekovih pravic);
• poiščite pravno pomoč ali svetovanje pri nevladnih organizacijah;
• v primeru sistemskih kršitev poiščite podporo civilne družbe in medijskih izpostavitev;
• če obstajajo možnosti, uporabite regionalne ali mednarodne pritožbene mehanizme (po izpolnitvi notranjih poti pravnega varstva).

Zaključek

Pravica do ustreznega življenjskega standarda je široka in večdimenzionalna. Mednarodni in regionalni pravni okvir določata obveznosti držav, da zagotovijo najmanjšo nujno raven blaginje, hkrati pa izvajajo dolgoročne ukrepe za postopno izboljšanje življenjskih pogojev. Učinkovito uresničevanje zahteva politično voljo, ustrezne proračunske izbire in mehanizme, ki varujejo ranljive skupine pred diskriminacijo in revščino.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je pravica do ustreznega življenjskega standarda?

V: Kdaj je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic?

V: Kateri dokument omenja to pravico?

V: Kdo je prvi spregovoril o tej pravici?

V: Kako je Roosevelt opisal to svobodo?

V: Katere druge svoboščine so bile vključene v Rooseveltov govor?

Išči po črki