Državne ratifikacijske konvencije ZDA: postopek ratifikacije ustavnih sprememb

Raziskava državnih ratifikacijskih konvencij ZDA: postopek, redka zgodovina (1933) in kako države vplivajo na ratifikacijo ustavnih sprememb.

Državne ratifikacijske konvencije so eden od dveh načinov ratifikacije predlaganih ustavnih sprememb, določenih v petem členu ustave Združenih držav Amerike. Ratifikacijske konvencije so bile v praksi uporabljene le enkrat — leta 1933, ko je bila ratificirana 21. sprememba (preklica prohibicije). Vse druge predlagane ustavne spremembe so bile v ratifikacijo ponujene državnim zakonodajnim telesom.

Kaj pravi 5. člen ustave

Po 5. členu lahko ustavne spremembe predlaga Kongres z dvotretjinskim glasovanjem obeh domov ali pa Kongres skliče konvencijo za predlaganje sprememb, če to zahtevajo zakonodaje dveh tretjin držav. Predlagana sprememba postane del ustave, ko je ratificirana v treh četrtinah (trenutno 38 od 50) zveznih držav, in to na enega od dveh načinov: z ratifikacijo v državnih zakonodajnih telesih ali z državnih ratifikacijskih konvencijah.

Razlika med konvencijo za predlaganje in državnimi ratifikacijskimi konvencijami

Pomembno je razlikovati dve različni vrsti konvencij, ki jih omenja 5. člen:

• Konvencija za predlaganje sprememb (Convention to propose amendments) — to je nacionalna konvencija, ki jo skliče Kongres, kadar zakonodaje dveh tretjin držav zahtevajo sklic; namenjena je predlaganju novih amandmajev.
• Državne ratifikacijske konvencije (state ratifying conventions) — to so konvencije, ki jih uporabljajo posamezne države kot organ za ratifikacijo že predlagane spremembe; gre torej za način potrditve predloga, ne za njegovo predlaganje.

Kako poteka sklic in organizacija državne ratifikacijske konvencije

Postopek sklica in organizacije državne ratifikacijske konvencije ni enoten in ga ureja predvsem zvezna država, ki konvencijo skliče. Ključne točke:

• Sklic konvencije v posamezni državi običajno določi in izvede državno zakonodajno telo ali guverner v skladu z državnimi zakoni ali ustavo; zahteve glede večine za sklic (npr. ali je potreben dvotretjinski glas) so odvisne od državne zakonodaje in zato niso enake v vseh državah.
• Izbor delegatov na konvencijo ureja državno pravo: v nekaterih državah so bili delegati izvoljeni v posebnih volitvah, v drugih pa so jih imenovali zakonodajalci ali drugi državni organi.
• Kongres (ali predsednik) nima neposredne vloge pri izbiri posameznih delegatov; vloga Kongresa je običajno omejena na določitev načina, kako bo predlagana sprememba ratificirana (npr. ali je ratifikacija izvedena z zakonodajo držav ali z državnim konvencijami), kar se je zgodilo pri 21. amandmaju.

Zgodovinski in pravni vidiki

Državne ratifikacijske konvencije so bile izbrane kot način ratifikacije pri 21. spremembi zato, ker je Kongres izrecno določil, da naj bo ta amandma ratificiran preko konvencij v državah. V praksi je bila izkušnja iz 1933 taka, da so konvencije omogočile hitrejšo in v nekaterih primerih bolj neposredno vključenost volivcev v odločanje o sporni zadevi (preklicu prohibicije).

Obstaja več pravnih vprašanj in nejasnosti, povezanih s postopki ratifikacije, pri katerih sočevanje prepuščeno politiki in praksi. Na primer, vprašanja o možnem umiku že danih ratifikacij, o tem, kdo šteje ratifikacijo kot veljavno, ter o določitvi rokov za ratifikacijo (Kongres je pri nekaterih amandmajih določil roke za ratifikacijo) so v praksi predmet političnih odločitev in včasih sodnih postopkov. Vrhovno sodišče ZDA je v nekaterih primerih zavzelo stališče, da gre za politična vprašanja, kar omejuje sodno posredovanje.

Koliko držav je danes potrebno?

Za ratifikacijo predlagane spremembe z državnimi ratifikacijskimi konvencijami je potrebna soglasna ratifikacija v treh četrtinah zveznih držav. Ker ima ZDA 50 držav, to trenutno pomeni, da mora predlog potrditi 38 državnih konvencij.

Zaključek

Državne ratifikacijske konvencije so redko uporabljen, vendar ustavno predviden način ratifikacije ustavnih sprememb. Uporabnost in način njihovega sklica ter izbire delegatov določajo posamezne države, medtem ko ima Kongres pomembno vlogo pri izbiri splošnega načina ratifikacije pri določenem amandmaju. Zaradi redke uporabe in zgodovinskih okoliščin ostajajo te konvencije zanimiv, a v praksi specifičen instrument ameriškega ustavnega postopka.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so državne ratifikacijske konvencije?

V: Kdaj so bile državne ratifikacijske konvencije edinkrat uporabljene za ratifikacijo ustavne spremembe?

V: Kako so bile ratificirane vse druge predlagane ustavne spremembe?

V: Ali se lahko za predlaganje ustavne spremembe uporabijo državne ratifikacijske konvencije?

V: Ali so konvencije držav predlagale katero od 27 sprememb ustave?

V: Kako se lahko skliče državna konvencija za ratifikacijo?

V: Kako je v petem členu ustave Združenih držav Amerike opisan postopek ratifikacije predlaganih ustavnih sprememb?

Išči po črki