Osumljenec

Zaslišanje osumljenca

Države skupnega prava

V preteklosti v državah običajnega prava osumljenca ni bilo mogoče zaslišati proti njegovi volji. V Združenem kraljestvu lahko policija v skladu z Zakonom o policiji in kazenskih dokazih iz leta 1984 zahteva zaslišanje osumljenca. Osumljenci morajo zdaj poslušati vsa vprašanja, vendar lahko zakonito zavrnejo odgovor na vprašanje. V Združenem kraljestvu se osumljencu, ko je uradno obtožen, ne sme več postavljati vprašanj. V Franciji pa je osumljenca mogoče zaslišati tudi po vložitvi obtožnice. Osumljenec lahko še vedno zakonito zavrne odgovor na katero koli vprašanje. V Združenih državah Amerike je treba osumljenca, ko postane glavni osumljenec, pred zaslišanjem poučiti o njegovih pravicah po protokolu Miranda. Nato je lahko uradno zaslišan, pri čemer je prisoten zagovornik, če ga osumljenec zahteva.

Civilnopravne države

V civilnopravnih državah lahko osumljenca zaslišita policija in sodstvo. S tem se odloči, ali je dovolj dokazov zoper osumljenca, da se ga privede pred sodišče. Preiskava poteka v treh fazah. V prvi fazi osumljenca zasliši policija. V drugi fazi osumljenca zasliši sodnik (v Franciji imenovan juge d'instruction). Tretja faza je sojenje, ki ga vodi državni tožilec pred senatom sodnikov ali sodnikov porotnikov. Če se v preiskovalnem postopku izkaže, da je zadeva dovolj trdna, se nato predloži sodišču za sojenje.

Izrazi, ki se zamenjujejo z osumljencem

Zanimiva oseba

Zanimiva oseba je nepravni izraz za osebo, za katero se lahko zanima policija. V nekaterih primerih je lahko interesna oseba preprosto oseba, ki ima informacije v zvezi s preiskavo ali je lahko priča. Policija lahko nekoga sumi, vendar nima dovolj dokazov, da bi ga lahko označila za osumljenca. Včasih policija izraz "interesna oseba" tudi napačno uporablja v smislu osumljenca. Izraz uporabljajo tudi pisatelji, in sicer v pomenu preprosto zanimiva oseba.

Storilec

Policija in novinarji včasih napačno uporabljajo izraz osumljenec v pomenu storilca. Osumljenec je oseba, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja. Storilec (slengovsko perp) je oseba, ki je dejansko storila kaznivo dejanje. Pri dobrem policijskem delu se osumljenci izločijo, dokler se ne najde storilec (imenovan tudi storilec).

V ZDA in Angliji ima policija široka pooblastila za aretacijo in pridržanje osumljencev. V Kanadi policija teh pooblastil domnevno nima. Pri kaznivih dejanjih, ki so zelo odmevna, policija včasih za nekaj časa pridrži osumljenca, nato pa ga izpusti brez vložene obtožnice. O izpustitvi so nekako obveščeni novinarji, na kraju pa je množica novinarjev in paparacev, ki posnamejo fotografije za tabloide naslednjega dne. V Angliji to običajno traja dan ali dva. V ZDA lahko traja tudi do 72 ur. Ta postopek spodbuja javnost, da o osumljencih misli, da so krivi, in verjame, da policija ne bo aretirala nedolžnih ljudi. To se včasih imenuje "zbiranje običajnih osumljencev". Včasih policija osumljenca označi za storilca ali interesno osebo in ga zasliši, ne da bi ga opozorila po Mirandi. To je tehnična pomanjkljivost, saj mora v ZDA policija ob aretaciji osumljenca podati opozorilo Miranda. Če policija po aretaciji in zaslišanju osumljenca sklene, da ima storilca. Takrat bo primer predala okrožnemu tožilcu.

Zasliševalna soba v Nemčiji