Kilkennyjski statut je bil sklop zakonov, sprejetih leta 1366 (v nekaterih virih navedenih kot 1367), z namenom utrditve angleške (angloirške) oblasti na Irskem in preprečitve nadaljnje asimilacije angleških naseljencev z domačim irskim prebivalstvom. Zakone je na zasedanju irskega parlamenta v Kilkennyju izdal irski nadporočnik Lionel Antwerpski, prvi vojvoda Clarence, po odredbi angleškega kralja Edvarda III.
Ozadje
Po začetni uspešni angleški osvajalski fazi so se številni prvi naseljenci — Angloirci — na Irskem čez generacije začeli prilagajati krajevnim običajem in kulturi ter so vse bolj iskali svoje lokalne interese. Vladavina je oslabela tudi zaradi vojen, med njimi spopadov z Edvardom Bruceom, in zaradi prihoda črne smrti, kar je zmanjšalo nadzor iz Londona. Edvardu III. je začelo preveč skrbeti, da postajajo Angloirci "bolj Irci kot Irci sami", zato je večkrat skušal omejiti njihovo samostojnost in obnoviti neposredni nadzor krona.
Glavne določbe
Statut je vseboval vrsto prepovedi in ukrepov, katerih namen je bil ločiti angleško skupnost od irske in preprečiti prevzem irskih običajev. Med ključnimi določbami so bile:
- prepoved porok med Angleži in Irci;
- prepoved sprejemanja irskih običajev, jezika in zakonov (vključno z izogibanjem Brehon pravu) s strani Angležev na Irskem;
- prepoved nošenja irskih oblačil in uporabe irskih imen med Angleži;
- prepoved zaposlovanja Ircev na javnih položajih in prepoved, da Angleži sprejemajo irske vazale ali služijo pri irskih gospodih;
- prepoved navad, kot je irska vzgoja otrok (fosterstvo) pri irskih družinah, ki je bila pomemben instrument kulturne asimilacije;
- v primeru kršitev so bile predvidene stroge sankcije — določene kršitve so bile opredeljene kot izdaja in lahko so bile kaznovane tudi s smrtjo ali izgubo posesti.
Izvedba in učinek
Čeprav je statut pokazal namero angleške krona po utrditvi oblasti in ohranitvi ločene angleške identitete na Irskem, je bila njegova izvedba omejena. Zakoni so bili najstrožje uveljavljeni v območju Pale (okolica Dublina), medtem ko so na podeželju in v širših pogojih pogosto ostajali neupoštevani. Mnogi angloirški plemiči so kljub prepovedim še naprej vzdrževali zaveze in kulturne vezi z irskimi sosedi, kar je državne ukrepe oteževalo.
Dolgotrajni učinek statutov je bil mešan: po eni strani so formalno poudarili ločnico med angleško krono in irskimi običaji ter izrazili strah pred »izgubo« oblasti; po drugi strani pa je neizogibna geografska, politična in kulturna realnost v mnogih primerih presegla zakonske omejitve. Sčasoma so ti predpisi izgubili ostrino in veljavnost, zlasti proti poznejšim stoletjem, ko so se razmere na Irskem in pristopi Londona spremenili (npr. v času Tudorjev), vendar so Kilkennyjski statuti ostali simbol prizadevanj angleške oblasti za zadrževanje asimilacije v srednjem veku.