Rdečegrli valabaj (Macropus rufogriseus): opis, življenjski prostor in vedenje

Rdečegrli valabaj (Macropus rufogriseus) — popoln opis, življenjski prostor in vedenje: velikost, prehrana, razmnoževanje in podvrste v Avstraliji in Tasmaniji.

Rdečegrli valabaj (Macropus rufogriseus) je srednje velik makropod, pogost v nekaterih delih vzhodne Avstralije. Izgledom spominja na manjši kenguru, saj ima močne zadnje okončine in dolgo repno os, ki mu pomaga pri skakanju in ravnotežju. Samci so občutno večji od samic: lahko tehtajo več kot 20 kg in imajo dolžino glave in telesa okoli 90 cm, medtem ko so samice manjše.

Izgled

Rdeči valabiji imajo značilen temen, skoraj črn nos in tačke, belo črto na zgornji ustnici ter srednje sivo dlako z rdečkasto rjavo obarvanim vratnim predelom, od tod izhaja slovensko ime. Dlake so gostejše pri podvrsti z Tasmanije, ki je navadno nekoliko bolj rdeča in daljša. Rep je mišičast in trden, služi kot opora ob sedečem počitku in kot vzporedno kormilo med skokom.

Razširjenost in življenjski prostor

Rdeči valabiji naseljujejo obalna območja in gozdove vzhodne Avstralije: od Rockhamptona v Queenslandu do meje z Južno Avstralijo, na Tasmaniji in na številnih otokih Bassove ožine. Nekateri otoki so jih namerno ali nenamerno naselili, zato se je njihova razširjenost na posameznih otokih spremenila.

V Tasmaniji, severovzhodnem Novem Južnem Walesu in obalnem Queenslandu se je njihovo število v zadnjih 30 letih povečalo. Glavni razlogi so prenehanje obsežnega lova, spremembe v kmetijstvu ter poseki gozdov, ki so ustvarili odprta travnata območja ob zavetju gozdov — idealno za nočno iskanje hrane. V zvezni državi Viktorija so ti valabiji manj pogosti, predvsem zaradi intenzivnejšega kmetijstva in izgube naravnih habitatov.

Vedenje in prehrana

Tako kot večina makropodov je rdeči valabej bolj osamljen; posamezniki se pojavijo v skupinah, ki jim pravimo tudi tolpe ali «mobs», in si delijo območja hranjenja. So predvsem nočne in sumračne živali: čez dan se zadržujejo v gozdnem zavetju ali zasenčenih predelih, pozno popoldne in ponoči pa se selijo na travnike in odprta območja, kjer se prehranjujejo.

Hranijo se pretežno s travo in zelišči, vendar občasno uživajo tudi liste, popke, gozdne plodove in korenine. V bližini kmetijskih zemljišč se lahko prehranjujejo tudi s pridelki ali travniki v predmestjih Hobarta in drugih naselij.

Razmnoževanje in razvoj mladičev

Obstajata dve podvrsti, ki se med seboj razlikujeta po velikosti, gostoti dlake in času razmnoževanja. Tasmanski Macropus rufogriseus rufogriseus, znan tudi kot Bennettov valabej, je manjši, ima daljši kožuh in se v glavnem razmnožuje pozno poleti — večinoma med februarjem in aprilom. Celinska oblika, Macropus rufogriseus banksianus, se pogosto razmnožuje skozi vse leto, odvisno od razpoložljivosti hrane.

Samica lahko ima mladiče pri približno 14 mesecih starosti. Po spočetju se mladiček (joey) razvija do majhne velikosti in se nato premakne v materino vrečo, kjer ostane približno 9 mesecev. Po prvem izstopu iz vreče se mladiček še napaja pri materi in se vrača v vrečo ali ob njej išče zaščito do starosti približno 12–15 mesecev. Kot pri mnogih makropodih je možno tudi embrionalna diapavza (zaviranje implantacije zarodka), kar omogoča samici, da prilagodi razmnoževanje glede na razpoložljive vire.

Nevarnosti in plenilci

Naravni plenilci rdečih valabajev vključujejo velike ptice ujede ter na kopnem dingo in rdečega lisice tam, kjer je prisotna. Na otokih brez naravnih plenilcev se populacije pogosto povečajo. Na celini pa so pomembna grožnja tudi invazivne vrste (npr. lisice) in psi. Pogoste so tudi prometne nesreče, kjer so valabiji žrtve trkov z vozili.

Ohranjenost in odnos do človeka

Medtem ko so nekatera skupna območja v zadnjih desetletjih doživela povečanje števila zaradi človeških sprememb habitatov, ostajajo lokalne populacije ranljive zaradi izgube habitata, fragmentacije, direktnega preganjanja in prometnih nevarnosti. Na Tasmaniji so na nekaterih območjih celo pogosti in se dobro prilagajajo življenju v bližini naselij, medtem ko so v drugih zveznih državah redkejši. Ocenjuje se, da je vrsta na globalni ravni v relativno dobrem stanju, vendar lokalne ocene in ukrepi varstva ostajajo pomembni.

Življenjska doba

V divjini rdeči valabiji običajno živijo okoli 9–12 let, v ujetništvu pa lahko dosegajo več let več, odvisno od oskrbe (včasih do 15 ali več let).

Kontakt z ljudmi

Rdeči valabiji so se delno prilagodili tudi na prisotnost ljudi: v predmestjih jih je mogoče videti zvečer na travnikih, kjer se prehranjujejo. Včasih povzročajo škodo na pridelkih ali travnikih, zato so v preteklosti najbolj množično odstreljevali; danes je niso več tako intenzivno lovili, kar je eden izmed razlogov njihovega uspeha na nekaterih območjih. Pri srečanju z valabijem v naravi je priporočljivo ohranjati razdaljo in se izogibati hranjenju, saj lahko navadijo na ljudi in spremenijo naravno vedenje.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime za rdečegrlega valabija?

V: Kje lahko najdemo rdečeokega valabija?

V: Koliko tehtajo samci?

V: Kako je videti rdeči valabej?

V: Ali obstajajo kakšne podvrste rdečegrlih valabijev?

V: Kako dolgo ostane mladiček v materini vreči?

V: Kdaj se razmnožujejo tasmanske oblike rdečeširokega valabija?

Išči po črki