Rhamphorhynchus: dolgorepi pterozaver zgornje jure — opis in značilnosti

Rhamphorhynchus: dolgorepi pterozaver iz zgornje jure — opis in značilnosti: rep-krmilo, igličasti zobje, prehrana z ribami, dlakavost in ključne najdbe v apnencih Solnhofna.

Rhamphorhynchus je rod dolgorepih pterozavrov iz zgornje jure. Je najbolj znan med dolgorepimi pterozavri iz podrazreda Rhamphorynchoidea in je pogosto omenjen v študijah o ekologiji in anatomiji zgodnjih letečih vretenčarjev.

Opis in zgradba

Rhamphorhynchus je bil majhen do srednje velik pterozaver z izrazitim dolgim, ojačanim repom. Rep je bil ojačan z vezmi in se je na koncu končal z majhnim krmilom v obliki romba, ki mu je pomagalo ohranjati stabilnost med letenjem. Lobanja je bila podolgovata, čeljusti pa so bile polne ostro razporejenih, igličastih zob, pogosto nagnjenih naprej, medtem ko je bila sprednja, kljunu podobna konica brez zob. Takšna ustna prestrukturiranost je bila primerna za lovljenje in prijemanje spolzkih plena.

Velikost in videz

Velikost posameznih predstavnikov rodu se je razlikovala, tipični vzorci pa kažejo razpon krilne razpone približno od 60 cm do okoli 1,2 m. Telo in krila so bila prekrita z dlačicami (pycnofibre), kar kaže na to, da je bilo telo izolirano, kar je lahko pomagalo pri termoregulaciji.

Prehrana in življenjski slog

V čeljustih Rhamphorhynchusa so bili igličasti zobje, ki so bili nagnjeni naprej, z ukrivljeno, ostro, kljunu podobno konico brez zob. Prehranjevali so se predvsem z ribami in žuželkami, kar potrjujejo tudi fosilno ohranjeni primerki z zadržanim želodčnim vsebovanjem. Njihov način iskanja plena je verjetno vključeval lov ob obalah ali nad vodo, kjer so z zobmi prijeli ribe, ali pa pobiranje žuželk v letu ali z vejic ob vodnih robovih. Nekateri raziskovalci predlagajo tudi način grabljenja plena iz vode z rahlim odskimom in zajemom — nekatere podobe letenja kažejo močnejše mišice prsnega koša, primerne za aktivno kriljenje.

Fosilni dokazi in najdbe

Rod je bil precej uspešen: to je najpogostejši pterozaver, najden v apnenčastih skladih Solnhofna na Bavarskem v Nemčiji. To so iste plasti, v katerih je bil najden arheopteriks. Solnhofenske plasti so znane po izjemni ohranjenosti mehkih tkiv, kar je omogočilo znanstvenikom vpogled v detajle, kot so sledovi krilnih membran, pycnofibre ter v nekaterih primerih prebavni ostanki.

Najdbe iz Solnhofna vključujejo več življenjskih stopenj (od mladičev do odraslih), kar omogoča preučevanje rasti in ontogeneze. Obstaja več opisanih vrst v rodu, najbolj uveljavljena pa je Rhamphorhynchus muensteri, ki je zgodovinsko služila kot tipičen primer rodu. Zaradi številnih primerkov so paleontologi lahko primerjali variabilnost in oblikovne značilnosti znotraj rodu.

Fiziologija in vedenje

Tako kot drugi pterozavri je bilo tudi njegovo telo pokrito z dlakami, kar kaže na to, da je uravnaval temperaturo ("vročekrvni") in imel visoko stopnjo presnove. To najdemo tudi pri pticah in netopirjih ter se zdi potrebno za aktivno letenje. Oči so bile relativno velike, kar nakazuje dober vid — koristno pri lovu v zraku ali ob vodi. Struktura krilne membrane in način pritrditve membrane na trup in zadnje okončine sta podrobno preučena pri ohranjenih primerkih; razkriva predvsem kombinacijo sposobnosti za hitro krmilno letenje in učinkovito prenašanje obremenitev med krčenjem kril.

Pomen za paleontologijo

Rhamphorhynchus je pomemben zaradi obsežnih in dobro ohranjenih fosilov, ki prispevajo k razumevanju zgodnje evolucije letečih vretenčarjev, biomehanike letenja in paleoekologije jurskih obalnih okolij. Primeri iz Solnhofna so še posebej dragoceni, saj ponujajo vpogled v mehke dele telesa in interakcije živalskega sveta tistega časa. Študije Rhamphorhynchusa so prispevale tudi k razpravam o termoregulaciji pri pterozavrih, njihovem razmnoževanju in rasti ter raznolikosti tovrstnih živali v jurskih morskih ekosistemih.

Za nadaljnje informacije o taksonomiji, vrstah in zadnjih raziskavah priporočamo literaturo o rhamphorhynchidih ter publicirane študije o fosilih Solnhofna, ki podrobneje obravnavajo anatomske in funkcionalne značilnosti tega rodu.

Rhamphorhynchoids

Ta zgodnja skupina se je razvijala od zgornjega triasa do konca jure. Ko jih prvič vidimo v fosilnem zapisu, so se razvile tri družine, zato biologi vedo, da njihov zgodnji razvoj še ni razkrit. ^{str. 240, 246} Te tri družine predstavljajo trije rodovi: Rhamphorhynchus, Dimorphodon in Eudimorphodon. Ta podred je bil najzgodnejša vrsta pterozavrov, ki so jim sledili bolj "izpeljani" kratkorepi pterozavri, pterodaktiloidi, kot je Pterodactylus. V zgornji juri sta bila oba podrazreda ohranjena (živa).

Skupina ima vedno dolg rep, ki ga držijo pokonci paličaste kostne kite. To kaže, da je bil njihov let izjemno stabilen, kar pomeni, da so držali smer in niso veliko letali. To značilnost najdemo tudi pri arheopteriksu in zgodnjih netopirjih ter pri žuželkah, kot so povodni konji.

Razlagamo ga lahko takole. Za hitro gibanje so potrebni posebni napredni možgani in refleksi, da ohranite nadzor nad dogajanjem. Poznejše ptice in pterozavri so imeli v možganih dodatne "nadzorne žice", zgodnji pa ne. Dokaz za to je večja velikost možganov pterodaktilov in ptic v primerjavi z možgani plazilcev, s katerimi so te skupine začele. Da je večina tega povečanja povezana z videnjem in letenjem, je razvidno iz načina delovanja ptičjih možganov.

Analogija bi bila letala. Prva letala so bila zelo stabilna, prav tako so stabilna tudi letala. Bojna letala so v osnovi veliko manj stabilna in morajo biti, da se lahko premikajo. Za to so potrebne tako hitre reakcije, da podrobnosti določi računalnik, pilot pa pokaže, kam naj gre.

Za upravljanje nestabilnega plovila je potrebnih več "možganov" kot za upravljanje stabilnega plovila. Enako načelo velja za pterozavre, ptice in netopirje. Prvi ptiči, netopirji, pterozavri in žuželke so bili bolj stabilni, z repom ali dolgim trebuhom (žuželke). To je pomagalo leteči živali, da se je obdržala na poti, kar je tisto, kar mislimo s pojmom "stabilna".

Vse vrste v skupini imajo zobe. Skupina je izumrla ob koncu jure, ki je doživela manjše izumrtje. ^{str. 270}

Taksonomija

Ta razvrstitev je preprosta, vendar žal parafiletična, saj oba podrazreda nista sestrski skupini. Ni pa dovolj dokazov, da bi lahko ugotovili, iz katere starejše skupine so nastali pterodaktiloidi. Zato je to najboljše, kar lahko naredimo:

• Pterosauria
• Rhamphorhynchoidea
• Dimorphodontidae
• Anurognathidae
• Rhamphorhynchidae
• Scaphognathinae
• Rhamphorynchinae
• Pterodactyloidea

Rhamphorhynchus, Musée d'histoire naturelle de Bruxelles

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Rhamphorhynchus?

V: Kateri je podrazred rodu Rhamphorhynchus?

V: Kakšno funkcijo ima majhno rombično krmilo na koncu repa vrste Rhamphorhynchus?

V: Kakšna je bila Rhamphorhynchusova prehrana?

V: Kakšna je telesna prevleka Rhamphorhynchusa in na kaj kaže?

V: Kakšen pomen imajo plasti apnenca Solnhofen na Bavarskem v Nemčiji?

V: Ali je imel Rhamphorhynchus zobe na konici, ki spominja na kljun?

Išči po črki