Dioklecijan

Politična struktura

Dioklecijan je uvedel obliko vladavine, znano kot tetrarhija. V njej je bilo cesarstvo razdeljeno na štiri dele, vsakemu od njih pa je vladal sovladar. Dioklecijan je prevzel vodenje vzhodnega cesarstva. Starejši so-cesar je bil Maksimijan Avgust, njegov sodelavec. Vodil je zahodno cesarstvo. Kasneje sta bila dodana še dva mlajša so-cesarja: Galerij in Konstancij Klorus.

Leta 305 sta starejša cesarja abdicirala in se umaknila, mlajša pa sta se povzpela na položaj Avgusta. V zameno sta ju podpirala dva mlajša cesarja: Severus II. na zahodu pod vodstvom Konstancija in Maksimin na vzhodu pod vodstvom Galerija. Na ta način je tetrarhija pokazala, kako se lahko sama reproducira.

Ilirija

Ti možje so bili iz rimske province Ilirija, več jih je bilo v mestu Sirmij, ki bi v tem sistemu postalo eno od štirih glavnih mest. Od Domicijanovega časa (81-96), ko je bila več kot polovica rimske vojske nameščena v Podonavju, so bile ilirske province najpomembnejše območje za rekrutiranje auxilij in pozneje legij.

V 3. stoletju so romanizirani Iliri prevladovali v višjih častniških slojih vojske. Na koncu je ilirski častniški razred prevzel nadzor nad državo.

Regije in glavna mesta

Štirje tetrarhi niso imeli sedeža v Rimu, temveč v drugih mestih bližje mejam, ki so bila namenjena predvsem obrambi cesarstva. Soočali so se s Perzijo in germanskimi plemeni. Prav tako so bila ob Renu in Donavi prisotna številna plemena iz vzhodnih step.

Ta štiri središča so znana kot "tetrarhične prestolnice". Čeprav Rim ni bil več operativna prestolnica, je bil še vedno nominalna prestolnica celotnega cesarstva. Imel je svojega mestnega prefekta, kar je bila zamisel, ki so jo pozneje posnemali v Konstantinoplu. Štiri tetrarhične prestolnice so bile:

• Nikomedija na severozahodu Male Azije (današnji Izmit v Turčiji), oporišče za obrambo pred vdori z Balkana in perzijskih Sasanidov, je bila prestolnica Dioklecijana, vzhodnega (in najstarejšega) Avgusta. V končni reorganizaciji, ki jo je leta 318 izvedel Konstantin Veliki, je domena, obrnjena proti sasanidski Perziji, postala pretorijska prefektura Oriens "Vzhod", jedro poznejšega Bizanca.
• Sirmium (današnja Sremska Mitrovica) v regiji Vojvodina v današnji Srbiji in v bližini Beograda na meji z Donavo je bil glavno mesto vzhodnega cezarja Galerija, ki je postal balkansko-dunajska prefektura Ilirikum.
• Mediolanum (današnji Milano, blizu Alp) je bil glavno mesto Maksimijana, zahodnega Avgusta; njegova domena je postala "Italia et Africa", z le kratko zunanjo mejo.
• Augusta Treverorum (sodobni Trier v Nemčiji) je bila prestolnica Konstancija Klora, zahodnega cezarja, blizu strateške meje z Renom, prej je bila prestolnica galskega cesarja Tetrika I.; ta četrt je postala prefektura Galliae.

Akvileja, pristanišče na jadranski obali, in Eboracum (današnji York v severni Angliji blizu škotskih plemen) sta bila prav tako pomembna središča Maksimijana in Konstancija.

Glede regionalne pristojnosti ni bilo natančne delitve med štirimi tetrarhi in v tem obdobju rimska država ni bila dejansko razdeljena na štiri ločene podimpije. Vsak cesar je imel svoje vplivno območje znotraj rimskega cesarstva, vendar le malo več, predvsem vrhovno poveljstvo na "vojnem območju". Vsak tetrarh je bil pogosto sam na terenu, medtem ko je večino administracije prenesel na hierarhično birokracijo, ki jo je vodil njegov pretorijanski prefekt, vsak pa je nadzoroval več vikarijev, generalnih guvernerjev, odgovornih za drugo novo upravno raven, civilne škofije. Za seznam provinc, zdaj znanih kot eparhije, znotraj vsake četrti (znane kot pretorijanska prefektura) glej Rimska provinca.

Na Zahodu je Avgust Maksimijan nadzoroval pokrajine zahodno od Jadranskega morja in Sirta, na tem območju pa je njegov cesar Konstancij nadzoroval Galijo in Britanijo. Na vzhodu so bili dogovori med avgustom Dioklecijanom in njegovim cesarjem Galerijanom veliko bolj prožni.

Upokojitev in smrt

Dioklecijanove reforme so temeljito spremenile strukturo rimske cesarske vlade ter gospodarsko in vojaško stabilizirale cesarstvo. Tako je cesarstvo ostalo nedotaknjeno še sto let, čeprav se je v Dioklecijanovi mladosti zdelo, da je tik pred propadom.

Dioklecijan je 1. maja 305, oslabljen zaradi bolezni, zapustil cesarski položaj in postal prvi rimski cesar, ki se je prostovoljno odpovedal položaju. Upokojitev je preživel v svoji palači na dalmatinski obali in skrbel za zelenjavne vrtove. Njegova palača je sčasoma postala jedro sodobnega mesta Split.

Maksimijan se je poskušal vrniti na oblast. Dioklecijan mu je ukazal, naj za vedno odstopi. Na koncu je bil Maksimijan prisiljen storiti samomor in tetrarhija je začela razpadati. Dioklecijan je umrl v obupu.