Dioklecijan (284–305): rimski cesar, reformator in preganjalec kristjanov
Dioklecijan (Gaius Aurelius Valerius Diocletianus, okoli 245 do okoli 312) je bil rimski cesar od 20. novembra 284 do 11. maja 305. Rodil se je v Dalmaciji revnim staršem; običajno ga povezujejo s Salono (današnji Solin). Izviral je iz vojaškega okolja in je s podporo vojske postopoma zavaroval oblast po obdobju notranjih spopadov in vojaških pretresov. Dioklecijan je končal obdobje, znano kot kriza tretjega stoletja (235–284) in s sistemskimi spremembami na več ključnih področjih skušal obnoviti red, učinkovitost in avtoriteto Rima.
Ureditev oblasti — tetrarhija in upravna preobrazba
Ena njegovih najpomembnejših reform je bila ustanovitev tetrarhije (293): oblast so delili štirje cesarji — dva avgusta (seniorja) in dva cesarja ali "cezari" (juniorja). Namen je bil učinkovitejše upravljanje obsežnega cesarstva in hitrejši odziv na vojaške in politične grožnje na obeh mejah.
Dioklecijan je radikalno reorganiziral tudi administrativno strukturo: povečal je število provinc in jih združil v večje enote, imenovane diocesis (direktorati), ki so jih nadzirali vicarii. S tem je zmanjšal moč posameznih provincialnih guvernerjev. Ustanovil je tudi položaj praetorianskega prefekta kot vrhovnega cesarskega uradnika, hkrati pa je ločil civilno od vojaške uprave, da bi omejil možnost provinc, da bi se bodisi vojaško bodisi politično uprle centralni oblasti.
Religija
Preganjal je kristjane in jih križal več kot kateri koli drug cesar — to trditev je treba razumeti v okvirju t. i. velikega preganjanja (začetek 303): cesar je izdal vrsto ukazov, ki so zahtevali žrtvovanje bogov in cesarju, prepovedovali zbiranja krščanskih skupnosti, zapirali cerkve in zaplenili verske spise ter kaznovali duhovščino. Kaznovanja so bila različno ostre v različnih delih cesarstva, vendar so bila v nekaterih regijah mučenja in izvršitve pogosta. Dioklecijan je hkrati spodbujal obnovo in krepitev tradicionalne politeistične vere Rimljanov ter cesarskega kulta, ki je postal del njegove politike utrjevanja enotnosti in avtoritete države.
Gospodarstvo in zakonodaja
Ker je prepoznal odtekanje zlata iz zahodnega Sredozemlja na vzhod, je z zakonodajo skušal ustaviti inflacijo v regiji. To se ni v celoti obneslo. Dioklecijan je uvedel obsežne reforme monetarnega sistema in naročil unifikacijo kovancev ter izboljšanje njihove kovinske vsebine: odredil je, da so kovanci lahko izdelani samo iz zlata ali srebra, s čimer je skušal ustaviti trend močne devalvacije in uporabe nizko kakovostnih zlitin pri kovancih. Hkrati je uvedel strožji nadzor nad kovanjem in standardi teže ter poskušal povrniti zaupanje v valuto.
Pomemben je bil tudi njegov poskus nadzora cen in plač — znan kot Edikt o najvišjih cenah (301) — ki je določal maksimalne cene dobrin in storitev ter poskušal omejiti inflacijo. Edikt ni uspel zaustaviti gospodarskih težav in je bil na več mestih nepremagljiv v praksi. Dioklecijan je izboljšal tudi delovanje davčnega sistema: uvedel je redne popise (cenzuse) in časovne davčne obveznosti (indiction), kar je omogočilo bolj predvidljivo in sistematično pobiranje davkov, pogosto v naravi ali v kombinaciji z denarnimi dajatvami.
Vojaški ukrepi
Dioklecijan je vojsko temeljito preuredil. Namesto osrednjih ogromnih garnizonov je zaostal zlasti na mejah sistem majhnih postojank in utrdb s stalno posadko — to so bile enote, ki so kasneje znane kot limitanei. Iz obmejnih regij ob Renu in Donavi je pridobil lokalne vojake, ki so pogosto kmetovali in živeli s svojimi družinami v vaških okoljih ter so hkrati skrbeli za obrambo svojih območij. Na signalnih stolpih so prižigali signalne ognje, s katerimi so druge postojanke opozarjali na morebitne vdore. Ti vojaki so za svoje storitve redno prejemali plačilo iz Rima, kar je prispevalo k stabilnosti obmejnih območij.
Vzpostavil je tudi mobilne vojaške enote, ki so se lahko hitro premikale proti notranjim ali mejnih grožnjam (comitatenses ali centralne praporščine). Vojakom je omogočil, da so napredovali v činu z "vojaškimi točkami", ki so si jih prislužili z leti zvestega služenja in z dejanji na bojišču, ter je povečal profesionalizacijo poveljstva.
Abdicacija, upokojitev in dediščina
Dioklecijan je 11. maja 305 nenavadno za rimske standarde sam odstopil — prvi od redkih cesarjev, ki je prostovoljno abdiciral. Umaknil se je v palačo, ki jo je dal zgraditi v mestu, ki danes nosi njegovo ime — Dioklecijanova palača pri Splitu — in preostanek življenja preživel v relativni zasebnosti. Legende pravijo, da se je ukvarjal z vrtnarjenjem, ko je izvedel za politične nemire, kar je kasneje uporabil celo njegov naslednik Konstantin kot simbol mirne upokojitve.
Dioklecijanova zapuščina je mešana: z eno stranjo je z reformami utrdil državno upravo, reorganiziral vojsko in finančni sistem ter podal temelje, ki so vplivali na razvoj poznoantičnega cesarstva; z druge strani pa so njegove verske politike in ostre metode pri preganjanju kristjanov pustile trajen in sporni pečat v zgodovini. Njegov model tetrarhije ni trajal dolgo po njegovi abdicaciji, a mnoge upravne in vojaške spremembe so preživele in vplivale na naslednje stoletja.
Dioklecijan: marmor, izdelan v Firencah, 17. stoletje
Politična struktura
Dioklecijan je uvedel obliko vladavine, znano kot tetrarhija. V njej je bilo cesarstvo razdeljeno na štiri dele, vsakemu od njih pa je vladal sovladar. Dioklecijan je prevzel vodenje vzhodnega cesarstva. Starejši so-cesar je bil Maksimijan Avgust, njegov sodelavec. Vodil je zahodno cesarstvo. Kasneje sta bila dodana še dva mlajša so-cesarja: Galerij in Konstancij Klorus.
Leta 305 sta starejša cesarja abdicirala in se umaknila, mlajša pa sta se povzpela na položaj Avgusta. V zameno sta ju podpirala dva mlajša cesarja: Severus II. na zahodu pod vodstvom Konstancija in Maksimin na vzhodu pod vodstvom Galerija. Na ta način je tetrarhija pokazala, kako se lahko sama reproducira.
Ilirija
Ti možje so bili iz rimske province Ilirija, več jih je bilo v mestu Sirmij, ki bi v tem sistemu postalo eno od štirih glavnih mest. Od Domicijanovega časa (81-96), ko je bila več kot polovica rimske vojske nameščena v Podonavju, so bile ilirske province najpomembnejše območje za rekrutiranje auxilij in pozneje legij.
V 3. stoletju so romanizirani Iliri prevladovali v višjih častniških slojih vojske. Na koncu je ilirski častniški razred prevzel nadzor nad državo.
Regije in glavna mesta
Štirje tetrarhi niso imeli sedeža v Rimu, temveč v drugih mestih bližje mejam, ki so bila namenjena predvsem obrambi cesarstva. Soočali so se s Perzijo in germanskimi plemeni. Prav tako so bila ob Renu in Donavi prisotna številna plemena iz vzhodnih step.
Ta štiri središča so znana kot "tetrarhične prestolnice". Čeprav Rim ni bil več operativna prestolnica, je bil še vedno nominalna prestolnica celotnega cesarstva. Imel je svojega mestnega prefekta, kar je bila zamisel, ki so jo pozneje posnemali v Konstantinoplu. Štiri tetrarhične prestolnice so bile:
- Nikomedija na severozahodu Male Azije (današnji Izmit v Turčiji), oporišče za obrambo pred vdori z Balkana in perzijskih Sasanidov, je bila prestolnica Dioklecijana, vzhodnega (in najstarejšega) Avgusta. V končni reorganizaciji, ki jo je leta 318 izvedel Konstantin Veliki, je domena, obrnjena proti sasanidski Perziji, postala pretorijska prefektura Oriens "Vzhod", jedro poznejšega Bizanca.
- Sirmium (današnja Sremska Mitrovica) v regiji Vojvodina v današnji Srbiji in v bližini Beograda na meji z Donavo je bil glavno mesto vzhodnega cezarja Galerija, ki je postal balkansko-dunajska prefektura Ilirikum.
- Mediolanum (današnji Milano, blizu Alp) je bil glavno mesto Maksimijana, zahodnega Avgusta; njegova domena je postala "Italia et Africa", z le kratko zunanjo mejo.
- Augusta Treverorum (sodobni Trier v Nemčiji) je bila prestolnica Konstancija Klora, zahodnega cezarja, blizu strateške meje z Renom, prej je bila prestolnica galskega cesarja Tetrika I.; ta četrt je postala prefektura Galliae.
Akvileja, pristanišče na jadranski obali, in Eboracum (današnji York v severni Angliji blizu škotskih plemen) sta bila prav tako pomembna središča Maksimijana in Konstancija.
Glede regionalne pristojnosti ni bilo natančne delitve med štirimi tetrarhi in v tem obdobju rimska država ni bila dejansko razdeljena na štiri ločene podimpije. Vsak cesar je imel svoje vplivno območje znotraj rimskega cesarstva, vendar le malo več, predvsem vrhovno poveljstvo na "vojnem območju". Vsak tetrarh je bil pogosto sam na terenu, medtem ko je večino administracije prenesel na hierarhično birokracijo, ki jo je vodil njegov pretorijanski prefekt, vsak pa je nadzoroval več vikarijev, generalnih guvernerjev, odgovornih za drugo novo upravno raven, civilne škofije. Za seznam provinc, zdaj znanih kot eparhije, znotraj vsake četrti (znane kot pretorijanska prefektura) glej Rimska provinca.
Na Zahodu je Avgust Maksimijan nadzoroval pokrajine zahodno od Jadranskega morja in Sirta, na tem območju pa je njegov cesar Konstancij nadzoroval Galijo in Britanijo. Na vzhodu so bili dogovori med avgustom Dioklecijanom in njegovim cesarjem Galerijanom veliko bolj prožni.
Upokojitev in smrt
Dioklecijanove reforme so temeljito spremenile strukturo rimske cesarske vlade ter gospodarsko in vojaško stabilizirale cesarstvo. Tako je cesarstvo ostalo nedotaknjeno še sto let, čeprav se je v Dioklecijanovi mladosti zdelo, da je tik pred propadom.
Dioklecijan je 1. maja 305, oslabljen zaradi bolezni, zapustil cesarski položaj in postal prvi rimski cesar, ki se je prostovoljno odpovedal položaju. Upokojitev je preživel v svoji palači na dalmatinski obali in skrbel za zelenjavne vrtove. Njegova palača je sčasoma postala jedro sodobnega mesta Split.
Maksimijan se je poskušal vrniti na oblast. Dioklecijan mu je ukazal, naj za vedno odstopi. Na koncu je bil Maksimijan prisiljen storiti samomor in tetrarhija je začela razpadati. Dioklecijan je umrl v obupu.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Dioklecijan?
O: Dioklecijan (Gaius Aurelius Valerius Diocletianus) je bil rimski cesar od 20. novembra 284 do 11. maja 305. Rodil se je v Dalmaciji revnim staršem.
V: Katero obdobje je končal?
O: Dioklecijan je končal obdobje, znano kot kriza tretjega stoletja (235-284).
V: Kako je ravnal z vero?
O: Preganjal je kristjane in jih križal več kot katerikoli drug cesar ter uvedel tradicionalno politeistično vero Rimljanov.
V: Kaj je storil za reševanje gospodarskih vprašanj?
O: Ker je ugotovil, da se zlato iz zahodnega Sredozemlja pretaka na vzhod, je poskušal z zakonodajo zaustaviti inflacijo in odredil, da so kovanci lahko samo iz zlata ali srebra. Izboljšal je tudi davčni sistem.
V: Kako je spremenil vojaške prakse?
O: Dioklecijan je spremenil vojaško prakso z garnizijske obrambe na majhne postojanke na mejah z lokalnimi vojaki, ki so kmetovali in živeli s svojimi družinami v vaseh. Na stolpih so prižigali signalne ognje za opozarjanje na morebitne vdore Germanov čez mejo, vojaki pa so za svoje storitve prejemali redne plače. Omogočil jim je tudi napredovanje v činih na podlagi let službe in dejanj v boju.
