Kaj so cerkveni odpustki v katoliški cerkvi? Pomen in zgodovina
V rimskokatoliški teologiji odpustek pomeni, da se grešniku odvzame časna kazen (tj. kazen tukaj na zemlji) za grehe, ki so bili že odpuščeni v zakramentu spovedi. Gre torej za zmanjšanje ali odpravo t. i. časnih posledic greha, ne pa za odpustek samega greha – za odvezo grehov ostaja redni način zakrament pokore.
Pojmovno in teološko ozadje
Osnova za učenje o odpustkih je nauk o zakladnici zaslug (thesaurus), torej duhovnem zakladu Kristusa in svetnikovih zaslug, ki jih Cerkev lahko, v skladu s svojim pastorskimi pooblastili, razdeljuje za korist vernikov. V preteklosti se je ta ideja slikovito razlagala kot nekakšna "bankica" zaslug, iz katere Cerkev lahko črpa, da bi ublažila ali odpravila časne kazni. To je bila teološka metafora, ki pa je bila zlorabljena v zgodovini.
Kako delujejo odpustki danes
Katoliška cerkev razlikuje med popolnim (plenarnim) odpustom in delnim odpustom. Popolni odpustek odstrani vsa časna kazen za greh; delni odpustek pa jo deloma zmanjšuje.
Za pridobitev poplarnosti so običajno potrebni sledeči pogoji:
- sakramentalna spoved (v določenem časovnem okviru, običajno nekaj dni pred ali po dejanju),
- sveto obhajilo,
- molitev za namišljenost papeža (npr. Oče naš ali po želji),
- odločitev za odmik od vsakega greha, tudi malenkostnega, ter iskrena nakana za spreobrnitev,
- izvršitev konkretnega dejanja, ki mu je pridružen odpustek (npr. obisk svetišča, pobožno opravljen križev pot, molitev rožnega venca v skupnosti itd.).
Pri delnih odpustkih ni vseh teh strogih pogojev – zmanjšujejo časne kazni brez popolnega čiščenja. Pomembno je tudi, da odpustki niso avtomatični: zahtevajo osebno vero, namen in izpolnitev določenih duhovnih ter praktičnih zahtev.
Zgodovinski razvoj in zlorabe
V zgodnji Cerkvi so bile kazni za pokoro bolj stroge; odpustki so kasneje nadomestili del teh javnih pokor. V srednjem veku se je učenje in praksa o odpustkih razvijala. Papeški odpustki so bili podeljeni tudi tistim, ki so se udeležili križarskih vojn, saj jim je papež obljubljal "popolne odpustke" ob boju za Cerkev — po prepričanju so bili osvobojeni časnih kazni tudi, če so bili moralno sporno obsojeni.
V poznejših stoletjih je praksa odpustkov doživela zlorabe. Odpustki so se pojavili v tiskani obliki in ponekod tudi kot prodajni dokumenti, ki so dajali vtis, da lahko denar neposredno "kupi" odpuščanje ali osvoboditev duš v očistcu. Denar je bil pogosto uporabljan za gradnjo cerkvenih objektov (npr. bazilika sv. Petra v Rimu), del pa so prejemali tudi lokalni vladarji ali posvetne oblasti.
Zaradi teh zlorab je javno nasprotovanje dosegel tudi Martin Luter, ki je leta 1517 izpostavil kritiko prodaje odpustkov in drugih praks; to se je razvilo v gibanje, ki ga imenujemo protestantskoreformacija. Kritike so poudarjale, da odveza in odrešitev prihajata iz Božje milosti in osebnega spreobrnjenja, ne pa iz transakcij.
Reakcija Cerkve: reforme in sodobna ureditev
Cerkev je na zlorabe odgovorila z reformami. Na tridentinskem koncilu in v poznejših ukrepih so bili odpustki potrjeni kot del Cerkvenega nauka, vendar so bile obsojene in prepovedane komercialne prakse okoli njih. Sčasoma je prodaja odpustkov izrecno prepovedana.
V 20. stoletju je po drugem vatikanskem koncilu prišlo do dodatnih poenostavitev in pojasnitev. Papirnate liste niso nadomestili komercialni dokumenti, temveč je Cerkev poenotila in uredila prakso preko dokumenta Indulgentiarum doctrina (papež Pavel VI., 1967) ter kasneje preko Enchiridion indulgentiarum (zborček odpustkov), ki ga ureja Apoštolska penitenciarija. V sodobnem kanonskem redu (1983) so določila o odpustkih vključena v kanone, ki določajo pogoje in naravo odpustkov (kan. 992–997).
Kaj odpustek ni
- Odpustek ni nadomestilo za spoved ali za iskreno kesanje. Samo spoved (zakrament pokore) odstrani krivdo.
- Odpustek ni "kupovanje odpuščanja" — Cerkev danes izrecno zavrača vsakršno komercializacijo teh praks.
- Odpustek ne odpravlja osebne odgovornosti za posledice dejanj v svetu; gre za duhovno pomoč pri odpravi časnih posledic greha.
Uporaba danes in primeri
V današnji praksi Cerkev podeljuje odpustke za različna pobožna dejanja, kot so:
- obiski svetišč in romanja z določeno duhovno mislijo,
- udeležba pri praznovanju Božjega glasu, če je temu priložena prava duhovna motivacija,
- odelitev časa za molitev (npr. rožni venec, branje svetega pisma), če je opravila v skladu s pogoji za odpustek,
- dela usmiljenja in dobrodelna dejanja, ko so opravljena s pravilnim namenom.
Specifični odpustki in njihove zahteve so objavljeni v Enchiridion indulgentiarum in pri posameznih svetih krajih ali dogodkih. Za pridobitev popolnega odpustka je običajno potrebno, kot omenjeno, izpolniti tudi tri splošne pogoje (spoved, obhajilo, molitev za papeževe namene) ter odmik od vsakega greha.
Odpustki in molitev za umrle
Cerkev uči, da se lahko zasluge in molitve za mrtve uporabljajo v njihovo korist; to vključuje tudi podeljevanje odpustkov za duše v očistcu. Verniki lahko posvetijo svoje pobožne prakse v podporo pokojnim, pri tem pa Cerkev opozarja, da to ne kratka nadzor nad Božjo sodbo, temveč služi kot duhovna pomoč in sklepna prošnja za milost.
Zaključek
Odpustki so v rimskokatoliškem nauku oblikno sredstvo, s katerim Cerkev pomaga vernikiom pri duhovnem napredku in pri ublažitvi posledic greha. Po zlorabah v preteklosti so danes strogo urejeni kot duhovna nagrada in spodbuda k spreobrnjenju, ne pa kot komercialni instrument. Če želite praktične informacije o tem, kateri odpustki so trenutno na voljo in kako jih pravilno izpolniti, se obrnite na poklicanega duhovnika ali na urad svoje škofije, kjer lahko dobite najnovejše uradne napotke in razlage.
Rimskokatoliški odpustek, datiran 19. decembra 1521. Uporaba tiskarskega stroja je omogočila množično proizvodnjo obrazcev, ki so ponujali odpustke.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je v rimskokatoliški teologiji odpustek?
O: V rimskokatoliški teologiji je odpustek način, da se grešniku odvzame časna kazen (kazen tukaj na Zemlji) za grehe, ki so bili že odpuščeni. Cerkev ga podeli po tem, ko se je grešnik spovedal in prejel odvezo.
V: Kako so odpustki nadomestili stroge pokore zgodnje Cerkve?
O: Odpustki so nadomestili stroge pokore zgodnje Cerkve z "zakladnico zaslug", ki naj bi izvirala od preteklih kristjanov, ki so storili celo več, kot je bilo potrebno za pridobitev odrešenja. Iz te zakladnice je lahko črpal papež, ki je lahko te zasluge podaril ali prodal drugim, ki zaradi svojih grehov niso mogli biti odrešeni.
V: Kaj je pomenil popolni odpustek med križarskimi vojnami?
O: Med križarskimi vojnami je popolni odpustek pomenil, da je nekdo, ki se je prostovoljno javil za boj v papeževi vojski in umrl, šel v nebesa, čeprav je storil kaj slabega.
V: Kako so bili odpustki do leta 1500 zlorabljeni?
O: Do leta 1500 so se odpustki razvili v tiskano pismo, v katerem je pisalo, da je oseba, ki je plačala denar, prejela popolno odpuščanje za vse svoje grehe. Tudi ljudje, ki so umrli in trpeli v očistcu, so bili lahko takoj osvobojeni, če je živa oseba plačala odpustek. Denar je bil porabljen za gradnjo cerkve v Rimu, nekaj pa so ga prejeli lokalni knezi ali posvetni voditelji.
V: Zakaj je Martin Luter protestiral proti njim?
O: Martin Luther je protestiral proti njim, ker je menil, da je bolje dati denar revnim in se pokesati za svoje grehe, kot pa plačevati denar Cerkvi. To je sprožilo protestantsko reformacijo (1517).
V: Kakšne ukrepe je po reformaciji sprejela Katoliška cerkev?
O: Po reformaciji se je Katoliška cerkev na tridentinskem koncilu skušala odzvati na težave, ki so jo vodile, in je prenehala prodajati odpustke.
V: Kako se sodobna uporaba ideje o odpustkih razlikuje od prejšnje?
O: V sodobnem času je Katoliška cerkev odpustke občasno uporabljala, vendar le kot nagrado za določena pobožna dejanja in ne kot popolno odpuščanje grehov kot prej.
