Razpad in padec rimskega cesarstva

Diplomsko delo

Gibbon je pojasnil, zakaj je Rimski imperij propadel.

Gibbon meni, da je Rimsko cesarstvo podleglo vdorom barbarov, ker so njegovi državljani postopoma izgubili "državljansko krepost". Postali so šibki in za obrambo svojega cesarstva so uporabljali barbarske plačance, ki so nato postali tako številni, da so lahko zavzeli cesarstvo.

Menil je, da Rimljani niso bili pripravljeni živeti tršega, "moškega" vojaškega načina življenja. Poleg tega je Gibbon trdil, da je krščanstvo ustvarilo prepričanje, da po smrti obstaja boljše življenje. To je med rimskimi državljani spodbudilo brezbrižnost do sedanjosti in zmanjšalo njihovo željo po žrtvovanju za cesarstvo. Menil je tudi, da je pacifizem zaviral tradicionalni rimski vojni duh. Gibbon je, tako kot drugi razsvetljenski misleci, preziral srednji vek kot duhovniško, vraževerno in "temno dobo". Menil je, da bo človeška zgodovina lahko ponovno napredovala šele v dobi razuma in racionalnega mišljenja.

Gibbon vidi pretorijansko gardo kot glavni katalizator začetnega propadanja in končnega propada cesarstva, ki ga je na začetku cesarstva zasejal Avgust. Večkrat navaja primere, ko je pretorijanska garda zlorabila svojo moč, kar je imelo katastrofalne posledice, vključno s številnimi primeri atentatov na cesarja in nenehnimi zahtevami po višjih plačah.

Pogledi na krščanstvo

V prvem delu, zlasti v XV. in XVI. poglavju, je Gibbon postavil pod vprašaj cerkveno zgodovino. Ocenil je veliko manjše število krščanskih mučencev, kot je veljalo doslej. Cerkvena različica zgodnje zgodovine je bila prej le redko postavljena pod vprašaj. Za Gibbona pa so bili cerkveni spisi sekundarni viri. Izogibal se jih je v korist primarnih virov iz obdobja, o katerem je pisal. To je eden od razlogov, zakaj Gibbona imenujejo "prvi sodobni zgodovinar".

Gibbonova glavna teorija je bila, da je bilo krščanstvo glavni dejavnik zatona in propada cesarstva.

"Uvedba ali vsaj zloraba krščanstva je vplivala na propad in padec rimskega cesarstva. Duhovščina je uspešno pridigala nauke o potrpežljivosti in potlačnosti, aktivne družbene vrline so bile odvračane, zadnji ostanki vojaškega duha pa so bili pokopani v samostanu."

In na splošno:

"Različne načine čaščenja, ki so prevladovali v rimskem svetu, so ljudje imeli za enako resnične, filozofi za enako napačne, sodniki pa za enako koristne." (1. zvezek, 1. poglavje)

Poznejši zgodovinarji se z Gibbonom večinoma niso strinjali. Danes zgodovinarji analizirajo gospodarske in vojaške dejavnike propada Rima.