Kolosej (Flavijev amfiteater) – zgodovina, arhitektura in pomen

Kolosej so začeli graditi pod vladavino cesarja Vespazijana okoli leta 70-72 našega štetja. Območje je bilo ravninsko, v dolini med hribi Celian, Esquiline in Palatine. Skozi dolino je tekel potok, ki pa je bil spremenjen v kanal. Ljudje so na tem območju živeli več kot 200 let, vendar so bile hiše uničene v velikem rimskem požaru leta 64 n. št. Cesar Neron si je veliko zemlje vzel za svojo uporabo. Zgradil je veličastno palačo Domus Aurea z jezerom, vrtovi, potmi, pokritimi s streho, ki so jo držali stebri (portiki), in velikimi zavetji (paviljoni) za posedanje. Dal je zgraditi daljši akvadukt Aqua Claudia, ki je območje oskrboval z vodo. Pred Domus Aurea je bil tudi velik Neronov bronasti kip, Neronov kolos. Leta 68 našega štetja je Neron izgubil nadzor nad vlado. Senat ga je razglasil za javnega izgnanca, kmalu zatem pa se je ubil.

Ob koncu Neronove vladavine je cesar Vespazijan na mestu Neronovega jezera zgradil Kolosej. S tem je Rimljanom vrnil zemljo. Rimljani so pogosto gradili spomenike ob pomembnih dogodkih in Kolosej je del te tradicije.

Večji del stavbe Domus Aurea je bil porušen. Jezero so zasuli in zemljišče uporabili za gradnjo Koloseja. Na starih vrtovih Domus Aurea so postavili šole za gladiatorje in druge stavbe. Kolos je ostal na svojem mestu, vendar so Neronovo glavo zamenjali. Vespazijan ga je preimenoval po bogu sonca Heliosu (Colossus Solis). Številni zgodovinarji pravijo, da ime Koloseja izhaja iz kipa Kolos. V rimskih mestih so bili amfiteatri običajno zgrajeni na robu mesta. Kolosej pa je bil zgrajen v središču mesta; tako je bil postavljen v pravo in simbolično središče Rima.

Ob Vespazijanovi smrti leta 79 je bil Kolosej dokončan do tretjega nadstropja. Zgornjo etažo je dokončal in stavbo odprl njegov sin Tit leta 80. Kasij Dio je dejal, da je bilo med otvoritvenimi igrami ubitih več kot 9 000 divjih živali. Stavbo je spremenil Vespazijanov mlajši sin, cesar Domicijan. Dodal je hipogej, podzemne predore, v katerih so bile živali in sužnji, ki so jih uporabljali pri igrah. Na vrhu Koloseja je dodal tudi četrto raven, da bi povečal število sedežev.

Leta 217 je Kolosej močno poškodoval požar. Kasij Dio je trdil, da je požar povzročila strela. Požar je uničil lesene zgornje ravni znotraj amfiteatra. V celoti so ga popravili šele okoli leta 240, nadaljnja popravila pa so bila opravljena leta 250 ali 252 in ponovno leta 320. Teodozij II. in Valentinijan III. (vladala sta 425-450) sta leta 443 popravila škodo, ki jo je povzročil potres; nadaljnja dela so sledila leta 484 in 508. Zadnji zapis o gladiatorskih bojih je iz leta 435, lov na živali pa se je nadaljeval vsaj do leta 523.

Kolosej je v srednjem veku doživel velike spremembe v uporabi. Ob koncu 500. let je bila v del stavbe vgrajena majhna cerkev. Arena se je uporabljala kot pokopališče. Na površinah pod sedišči so bile hiše in delavnice. Obstajajo zapisi, da so se prostori oddajali v najem še leta 1100. Okoli leta 1200 je kolosej prevzela družina Frangipani in ga preuredila v grad.

Med velikim potresom leta 1349 se je porušila zunanja južna stran. Večino padlega kamenja so uporabili za gradnjo palač, cerkva, bolnišnic in drugih stavb v Rimu. Sredi leta 1300 se je v severni del preselila verska skupina, ki je bila tam še leta 1800. Notranjost Koloseja so uporabljali za oskrbo z gradbenimi kamni. Marmornato fasado so žgali za pridobivanje gašenega apna. Bronaste sponke, ki so držale kamnito konstrukcijo skupaj, so odtrgali s sten in pustili sledi, ki so vidne še danes.

V 16. in 17. stoletju so cerkveni uradniki iskali, kako bi lahko uporabili veliko in porušeno stavbo. Papež Sikst V. (1521-1590) je želel stavbo spremeniti v tovarno volne, da bi zagotovil delo rimskim prostitutkam, vendar je umrl in zamisel je bila opuščena. Leta 1671 je kardinal Altieri dejal, da bi jo lahko uporabili za bikoborbe. Ta zamisel je razburila veliko ljudi, zato so jo hitro opustili.

Leta 1749 je papež Benedikt XIV. dejal, da je Kolosej sveti kraj, kjer so bili mučeni prvi kristjani. Ljudem je preprečil, da bi odnesli še več gradbenih kamnov. V stavbi je postavil križev pot. Dejal je, da je kraj posvečen s krvjo krščanskih mučencev, ki so tam umrli. Vendar ni zgodovinskih dokazov, da bi bili v Koloseju ubiti kristjani.

Poznejši papeži so začeli izvajati projekte za rešitev stavbe pred propadom. Odstranili so številne rastline, ki so prerasle stavbo in povzročale še večjo škodo. Leta 1807 in 1827 so fasado utrdili s trikotnimi opečnimi klini. Notranjost je bila popravljena leta 1831, 1846 in v tridesetih letih 20. stoletja. Podzemni prostor je bil delno izkopan v letih 1810-1814 in 1874. Ta izkop je v tridesetih letih 20. stoletja dokončal Benito Mussolini.

Zunanjost

Kolosej je prostostoječa stavba, povsem drugačna od prejšnjih grških gledališč, ki so bila vgrajena v pobočja hribov. V resnici gre za dve rimski gledališči, združeni skupaj. Je ovalne oblike, 189 metrov (615 čevljev / 640 rimskih čevljev) dolg in 156 metrov (510 čevljev / 528 rimskih čevljev) širok. Pokriva površino 6 akrov (24.281 ^m2). Zunanje obzidje je visoko 48 metrov (157 ft / 165 rimskih čevljev). Razdalja okoli stavbe je znašala 545 metrov (1788 čevljev / 1835 rimskih čevljev). Arena je ovalne oblike, dolga 287 čevljev (87 m) in široka 180 čevljev (55 m), obdana z zidom, visokim 15 čevljev (5 m). Okoli arene so bile dvignjene vrste sedežev.

Zunanji zid je bil narejen iz približno 100.000 kubičnih metrov travertinskega kamna. Tega je skupaj držalo 300 ton železnih spon. Za povezavo zidu ni bila uporabljena nobena malta. Zunanji zid je bil z leti močno poškodovan. Po potresih so se porušili veliki deli. Severna stran zunanjega zidu še vedno stoji. Na vsakem koncu ima trikotne opečne kline, ki so jih dodali v začetku 19. stoletja, da bi steno držali. Preostali del zunanjega zidu, ki ga lahko vidimo danes, je v resnici prvotni notranji zid.