Vespazijan (Titus Flavij) — rimski cesar in ustanovitelj Flavijev

Vespazijan (Titus Flavius Vespasianus, 17. november 9 n. št. – 23. junij 79) je bil rimski cesar od leta 69 n. št. do leta 79. Bil je ustanovitelj dinastije Flavijev, ki je vladala cesarstvu približno četrt stoletja, in velja za enega od gospodarnih in pragmatičnih vladarjev rimske zgodovine.

Zgodnje življenje in izvor

Rojen je bil v skromni družini v italijanskem kraju Falakrini blizu Reata. Družina Flavijev je izhajala iz viteškega (equites) sloja in ni bila del stare rimske aristokracije, kar je Vespazijanu kasneje vladavino olajšalo v odnosih z vojsko, a otežilo odnose z delom senata. Poroka s Flavio Domitillo mu je prinesla stabilno družinsko podporo; imel je dva pomembna sinova, Tita in Domitiana, ki sta igrala pomembni vlogi v nadaljnji zgodovini.

Vojaška kariera in zgodnja služba

Čeprav je bil leta 51 n. št. konzul, je bil Vespazijan predvsem cenjen kot sposoben vojaški poveljnik. Sodeloval je pri rimski invaziji naBritanijo leta 43 n. št.¹⁶ in si z bojevanjem priboril ugled ter napredovanje. Najbolj ga je zaznamovala poveljniška vloga v vojni proti judovskemu uporu, judovskem uporu leta 66 n. št., kjer najprej vodil operacije kot legat in pozneje kot vodja kasnejših kampanj.

Le-to štirih cesarjev in vzpon na oblast

Medtem ko se je Vespazijan med zadnjo kampanjo pripravljal na obleganje Jeruzalema, je cesar Neron storil samomor, zaradi česar je cesarstvo padlo v leto državljanske vojne, znano kot leto štirih cesarjev. Po smrti cesarjev Galbe in Ota, ki sta si sledila v hitrem zaporedju, je aprila 69 n. št. postal cesar Vitellij.

V odgovor sta vojski v Egiptu in Judeji 1. julija Vespazijana razglasili za cesarja.^p43 Vespazijan je v prizadevanjih za cesarsko oblast združil moči z Mucijanom, guvernerjem Sirije, in Primusom, generalom v Panoniji. Primus in Mucijan sta vodila flavijske sile proti Vitelliju, Vespazijan pa je prevzel nadzor nad Egiptom. Vitellij je bil 20. decembra poražen, naslednji dan pa je rimski senat Vespazijana razglasil za cesarja.

Vladavina: stabilizacija, finance in odnosi s senatom

Vespazijanova vladavina je bila usmerjena v obnovo miru in finančno stabilnost po nemirnem obdobju. Ko je prevzel oblast, je cesarstvo trpelo zaradi visoke porabe in izčrpanih zalog. Njegove reforme so vključevale strožje proračunsko upravljanje, reorganizacijo davčnih sistemov in bolj učinkovito pobiranje davkov. Pogosto se kot primer njegove praktične drže navaja izrek "pecunia non olet" (denar ne smrdi), povezan z uvedbo takse na javno zbrano sečnino, ki je bila uporabljena v industrijskih procesih — Vespazijan je pokazal, da so možnosti za dohodek pomembnejše od moralnih pomislekov glede vira sredstev.

V odnosih s senatom je zastopal mešan pristop: ohranjal je formalno spoštovanje senata in v številnih primerih vključil senat v upravne postopke, hkrati pa je obdržal močan nadzor nad vojsko in upravo, kar mu je omogočilo hitro in učinkovito vladanje brez popolne odvisnosti od stare plemiške elite.

Kampanja v Judeji in gradbeni program

Njegova kampanja proti upornim judovskim silam se je zaključila z zavzetjem Jeruzalema leta 70 n. št., kar je bila pomembna vojaška zmaga, ki je utrdila Vespazijanov prestiž. Ta zmaga je kasneje proslavljena v rimskih virih in v javnih spomenikih.

Vespazijan je znan tudi po obsežnem gradbenem programu v Rimu, ki je vključeval dokončanje in pospeševanje gradnje Flavijevega amfiteatra, danes znanega kot Kolosej. Poleg Koloseja je podpiral gradnjo Foruma Vespaziana (Tempelj miru), izboljšave cest in javnih del, kar je pomagalo obnoviti urban infrastrukturni okvir mesta in ustvariti zaposlitev za številne prebivalce.

Notranja politika in vojska

Vespazijan je ohranil podporo vojski z izplačili in nagrajevanjem zaslužnih poveljnikov, hkrati pa je skrbel, da vojaški stroški ne bi povsem izčrpali državnega proračuna. Z uvedbo strožjega nadzora nad javno porabo in reformami v davčnem sistemu je dosegel, da je bilo cesarstvo finančno bolj vzdržno kot ob njegovem prihodu na oblast.

Smrt in zapuščina

Vespazijan je umrl 23. junija 79 verjetno zaradi bolezni (tradicionalni viri omenjajo vročinsko bolezen). Po njegovi smrti ga je nasledil najstarejši sin Tit, za njim pa je pozneje prišel mlajši sin Domitian, s čimer je bila dinastija Flavijev utrjena še za naslednje desetletje.

Njegova zapuščina je večplastna: kot cesar je obnovil mir in red po obdobju notranjih sporov, vzpostavil finančno disciplino, izvedel pomembne javne gradnje in utrdil položaj Rima. Sodbe zgodovinarjev se razlikujejo — nekateri ga pohvalijo kot pragmatičnega restavratorja reda, drugi kot močnega in včasih strogega vladarja — a splošno je prepoznan kot ključna figura pri prehodu od kaotičnega leta 69 k stabilnejšemu obdobju v cesarstvu.

Glavni viri

Za Vespazijanovo življenje in vladavino črpamo predvsem iz del starorimskih zgodovinarjev, kot so Tacit (Histories), Sueton (Življenja dvanajstih cesarjev) in Kasij Dion, pa tudi iz judskega zgodovinarja Flavija Josifa, ki v svojih delih opisuje dogajanje v Judeji.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Vespazijan?

V: V katerih vojaških kampanjah je Vespazijan sodeloval?

V: Kako je Neronov samomor povzročil, da je Vespazijan postal cesar?

V: Katere dosežke pripisujejo njegovi vladavini?

V: Kdaj je postal konzul?

V: Kdo ga je nasledil po njegovi smrti?

Išči po črki