Aulus Vitellius — rimski cesar v letu štirih cesarjev (69): biografija

Aulus Vitellius Germanicus (24. september 15 – 22. december 69; viri se razlikujejo glede natančnega dneva smrti) je bil rimski cesar in general približno osem mesecev, od 16. aprila do konca decembra 69. Vitellius je bil razglašen za cesarja po hitrem zaporedju prejšnjih cesarjev Galbe in Marka Salvija Ota v letu državljanske vojne, znanem kot leto štirih cesarjev. Kot prvi je ob nastopu namesto običajnega naslova Cezar dodal častni naziv Germanik; to ime je imelo v rimskih krogih posebno težo po dejanju cesarja Nerona in kasnejših dogodkih v germanskih provincah.

Zgodnje življenje in poklicna pot

Aulus Vitellius je prišel iz ugledne in bogate družine Vitellijev; njegov oče, Lucius Vitellius, je bil pomemben politik in dvakratni konzul. Aulus je bil izobražen v rimskih oblikah voditeljstva in se je postopoma povzpel po politični lestvici. Zasedal je različne javne položaje, vključno z uradi, ki so bili običajni za patricijsko kariero (cursus honorum). Bil je med drugim tudi konzulažje (suffectus), preden so se mu ponudile vojaške povelje v germanskih provincah, kjer si je z dobrimi odnosih z legijami pridobil ugled in lojalnost.

Leto štirih cesarjev — razglasitev in pot na prestol

Ko je leta 69 odpadel in bil umorjen Galba, je v nemiru, ki je sledil, oblast kandidirala več rivalov. Vitellius, ki je v tistem času užival podporo legij v Nemčiji, je bil razglašen za cesarja s strani teh enot. Njegovi poveljniki, zlasti Fabius Valens in Aulus Caecina Alienus, so potovali proti Italiji in se soočili z vojskami Marka Salvija Ota. Po zmagi njegovih sil v bitki pri Bedriacumu (april 69) se je Otho odločil za samomor, Vitellius pa je uradno vstopil v Rim in prevzel oblast.

Vladavina

Vitelliusova oblast je bila kratka in kaotična. Njegova vlada je veljala za razsipno in neusklajeno: cesar je užival v razkošju, razširil je privilegije na svojo družino in prijatelje ter je skušal zadovoljiti legije z velikimi izplačili in darili. Zaradi visokih vojaških plačil in podeljevanja položajev so se javne finance hitro poslabšale, uprava pa ni bila konsolidirana. Poleg notranje razsipnosti so njegove odločitve sprožile nezadovoljstvo v provincialnih garnizijah in pri delih senata.

Padec in smrt

Medtem ko je Vitellius v Rimu utrjeval svojo oblast, so vzhodne legije podprle Vespazijana, ki ga je podprl tudi general Mugijanus (Gaius Licinius Mucianus) iz Sirije. Vespazijan je s svojimi poveljniki, zlasti Antonius Primus, začel ofenzivo proti Italiji. V drugi bitki pri Bedriacumu (jesen 69) so vojaki Vespazijana premagali Vitelliusove sile in nato prodrli v Rim. V zadnjih dneh decembra je prišlo do izgredov in uličnih spopadov; Vitellius je bil zajet, zlorabljen in ubit ob padu Rima. Različni viri navajajo nekoliko različne podrobnosti in datum smrti (20.–22. december 69).

Dediščina in zgodovinski vtis

Vitellius v zgodovinskih virih pogosto nastopa kot simbol razuzdanosti in slabega upravljanja, zlasti v kontrastu z uspehom Vespazijanove dinastije (Flavijev). Rimski kronisti so poudarjali njegovo gurmansko naravo, luksuz in nesposobnost za učinkovito vladanje. Hkrati pa je njegovo kratkocesarsko obdobje tudi odraz širšega političnega kaosa leta 69, ko so legije in provincialni interesi močno vplivali na izbiro vladarja.

Vitellijeva vloga v "letu štirih cesarjev" ostaja pomemben primer, kako vojaška moč, provincialna lojalnost in hitri politični premiki lahko preoblikujejo rimsko oblast v obdobju tranzicije. Njegovo življenje in padec sta predmet številnih zgodovinskih analiz in literarnih upodobitev, ki poudarjajo tako osebne kot sistemske vzroke njegovega kratkega cesarstva.

Išči po črki