Leto štirih cesarjev (69 n. št.): rimska državljanska vojna in posledice

Neron do Galbe

Junija 68 je senat prevzel pobudo, da se Nerona znebi, in ga razglasil za javnega sovražnika, Galbo pa za cesarja. Pretorijanska garda je bila podkupljena, da je Nerona izdala, in Neron je storil samomor. Galba je bil priznan za cesarja in sprejet v mesto na čelu svojih legij.

Galba ni ostal priljubljen dolgo. Na pohodu v Rim je uničil mesta, ki ga niso takoj sprejela, ali pa je od njih pobral ogromne kazni. V Rimu je Galba odpravil vse Neronove reforme, vključno z ugodnostmi za številne pomembne osebe. Tudi vojska ni bila zadovoljna. Po varnem prihodu v Rim Galba ni hotel izplačati nagrad, ki jih je obljubil vojakom, ki so ga podpirali. Rimska blagajna je bila po Neronovih ekstravagancah res v slabem stanju, vendar Galba ni dobro obvladal situacije.

Tako kot Neron se je tudi Galba bal zarotnikov in je brez sojenja usmrtil številne senatorje in konjenike. Poleg tega so na začetku civilnega leta 69, 1. januarja, legije Germania Inferior zavrnile prisego zvestobe in pokorščine novemu cesarju. Naslednji dan so legije za cesarja razglasile svojega guvernerja Vitellija.

Mark Salvij Oton je podkupil pretorijansko gardo, ki je bila že tako zelo nezadovoljna s cesarjem, da je prestopila na njegovo stran. Ko je Galba izvedel za državni udar, se je odpravil na ulice, da bi normaliziral razmere. To se je izkazalo za napako, saj mu ni uspelo pridobiti podpornikov. Kmalu zatem ga je pretorijanska garda ubila na Forumu.

Oton Vitelliju

Senat je Ota še isti dan priznal za cesarja. Novega cesarja so pozdravili z olajšanjem. Čeprav je bil Oton ambiciozen in pohlepen, se ni ponašal s tiranijo ali krutostjo, zato se je od njega pričakovalo, da bo pošten cesar. Vendar so se iz Nemčije v Italijo zgrinjale težave v obliki Vitellija.

Vitellij je imel za seboj najboljše elitne legije cesarstva, sestavljene iz veteranov germanskih vojn. Te so se izkazale za njegov najboljši argument za pridobitev oblasti. Oton ni želel začeti nove državljanske vojne, zato je poslal odposlance, da bi predlagali mir in povabili Vitellija za zeta. Za dogovarjanje je bilo prepozno; Vitellijevi generali so polovico njegove vojske poslali v Italijo. Po vrsti manjših zmag je bil Oton poražen v bitki pri Bedriacumu. Namesto da bi pobegnil in poskušal izvesti protinapad, se je Oton odločil končati anarhijo in storil samomor. Cesar je bil le nekaj več kot tri mesece.

od Vitellija do Vespazijana

Po novici o Otonovem samomoru je senat priznal Vitellija za cesarja. Po tem priznanju se je Vitellij odpravil v Rim. Že od začetka vladanja se je soočal s težavami. Mesto je bilo zelo skeptično, ko si je Vitellij za sprejem službe Pontifexa Maximusa izbral slab dan (v skladu z rimskim vraževerjem).

Dogodki so očitno dokazali, da sta imela prav. Ko je bil prestol trdno zavarovan, se je Vitellij lotil vrste pojedin, banketov in zmagoslavnih parad, ki so cesarsko blagajno pripeljale skoraj do bankrota. Dolgovi so se hitro kopičili in posojilodajalci so začeli zahtevati vračilo.

Vitellij je svojo nasilno naravo pokazal tako, da je ukazal mučenje in usmrtitev tistih, ki so si drznili postaviti takšne zahteve. Vitellij je ubijal državljane, ki so ga imenovali za svojega dediča, pogosto skupaj z morebitnimi sostanovalci. Poleg tega je preganjal vse možne tekmece in jih vabil v palačo z obljubami o moči, da bi jih nato umoril.

Neron je Vespazijanu leta 67 podelil posebno poveljstvo v Judeji z nalogo, da zatre veliki judovski upor. Pridobil si je podporo guvernerja Sirije Gaja Licinija Mucijana. Močne sile, sestavljene iz judovskih in sirskih legij, so pod Mucijanovim poveljstvom krenile proti Rimu. Vespazijan je sam odpotoval v Aleksandrijo, kjer je bil 1. julija razglašen za cesarja, s čimer je pridobil nadzor nad življenjsko pomembnimi zalogami žita iz Egipta. Vespazijanov sin Tit je ostal v Judeji, da bi se spopadel z judovskim uporom. Preden so vzhodne legije dosegle Rim, so podonavske legije iz provinc Raetia in Moesia avgusta prav tako razglasile Vespazijana za cesarja in pod vodstvom Marka Antonija Prima vdrle v Italijo. Oktobra so sile, ki jih je vodil Primus, v drugi bitki pri Bedriacumu dosegle prepričljivo zmago nad Vitellijevo vojsko.

Obkrožen s sovražniki je Vitellij še zadnjič poskušal pridobiti mesto na svojo stran, pri čemer je po potrebi dajal podkupnine in obljubljal oblast. Podonavska vojska je bila zdaj zelo blizu Rimu. Vitellij se je skril in se pripravljal na beg, vendar se je odločil za zadnji obisk palače. Tam so ga ujeli Vespazijanovi možje in ga ubili. Ob zavzetju prestolnice so požgali Jupitrov tempelj.

Senat je Vespazijana naslednji dan priznal za cesarja. Bilo je 21. decembra 69, leto, ki se je začelo z Galbo na prestolu.

68

• april - Servius Sulpicius Galba, guverner Hispania Tarraconensis, in Vindex, guverner Gallia Lugdunensis, se upreta Neronu
• maj - Renske legije v Galiji premagajo in ubijejo Vindexa
• Junij - Senat razglasi Nerona za javnega sovražnika (hostis) (8. junij) in naredi samomor (9. junij); Galba je priznan za cesarja.
• november - Vitellij imenovan za guvernerja Germania Inferior

69

• 1. januar - Renske legije zavrnejo prisego zvestobe Galbi
• 2. januar - Vitellij razglašen za cesarja ob Renu
• 15. januar - pretorijanska garda ubije Galbo; istega dne senat prizna Ota za cesarja.
• 14. april - Vitellij premaga Ota
• 16. april - Oton stori samomor; Vitellij je priznan za cesarja
• 1. julij - Vespazijan, poveljnik rimske vojske v Judeji, razglašen za cesarja s strani egiptovskih legij pod vodstvom Tiberija Julija Aleksandra.
• Avgust - Podonavske legije izrazijo podporo Vespazijanu (v Siriji) in v njegovem imenu septembra napadejo Italijo.
• oktober - Podonavska vojska premaga Vitellija, Vespazijan pa zasede Egipt.
• 20. december - Vitellija ubijejo vojaki v cesarski palači
• 21. december - Vespazijan je priznan za cesarja.

• Tacit, Zgodovine
• Leto petih cesarjev (193)
• Leto šestih cesarjev (238)