Leto štirih cesarjev (69 n. št.): rimska državljanska vojna in posledice
Leto štirih cesarjev je bilo leto v zgodovini Rimskega cesarstva, 69 n. št., v katerem so vladali štirje cesarji z izjemnim menjavanjem oblasti v kratkem času. Štirje cesarji so bili Galba, Oton, Vitellij in Vespazijan. Dogodki tega leta so prikazali, kako pomembno vlogo so imeli vojaški poveljniki in legije pri izbiri cesarja ter kako krhko je bilo politično ravnovesje, vzpostavljeno v času cezarstva.
Predzgodba
Samomoru cesarja Nerona leta 68 je sledilo obdobje močne negotovosti. Cesarjeva smrt je zaprla dolgotrajno obdobje julijsko-klaudijske dinastije in odprla praznino moči. V tej situaciji so provincialne legije in lokalni poveljniki začeli podpirati svoje izbrane kandidate, kar je privedlo do hitro zaporednih sprememb na vrhu oblasti.
Potek dogodkov v letu 69
- Galbin nastop — Po Neronu je oblast prevzel Galba, ki so ga v začetku podpirale legije v Hispanii in rimski senat. Njegova vladavina je bila kratka in nepopularna zaradi strogih ukrepov in političnih poslov.
- Otonov upor — Zaradi nezadovoljstva z Galbovim izborom je izbruhnil upor, ki ga je vodil Oton. Oton je Galbo umaknil in prevzel oblast, vendar je tudi on obvladoval prestol le kratek čas.
- Vzpon Vitellija — Legije v Germaniji so za cesarja razglasile Vitellija. Njegove sile so premagale Otonove pri prvi večji bitki (bitka pri Bedriaku/Bedriacumu), Oton se je umaknil in kmalu zatem tudi storil samomor.
- Vespazijanova reakcija — Medtem ko so se dogodki odvijali v Italiji, je v vzhodnih provincah in v Judeji izstopal Vespazijan, izkušen vojaški poveljnik. Njegove legije so ga razglasile za cesarja; ob podpori rojakov in vplivnih poveljnikov (npr. Mucianusa in Antoniusa Primusa) je zlomil Vitellijevo moč in leta 69 dokončno vzpostavil oblast.
Glavni akterji
- Galba — senator in guverner, ki ga je podprl senat, a je izgubil podporo vojske.
- Oton (Oton) — nekdanji zaveznik Nerona; prevzel oblast s podporo dela rimske elite in gardijskih enot.
- Vitellij (Vitellij) — poveljnik legij v Germaniji, poznan po podpori provinc in vojske.
- Vespazijan — izkušen vojaški vodja, razglašen za cesarja na vzhodu, ki je postopoma prevzel celotno oblast in ustanovil dinastijo Flavijevcev.
Posledice in pomen
Dogajanje v letu 69 je imelo številne kratkoročne in dolgoročne posledice:
- Vojaška moč in politična volatilnost — Leto je potrdilo, da je za prestol odločilna podpora legij. Vojska je postala še močnejši politični akter pri določanju cesarja.
- Notranja nestabilnost in upor — Vojaška in politična anarhija je sprožila ali spodbudila upore v provincah. Med pomembnejšimi je bil batavski upor (vodil ga je Gaj Julij Civilis), ki je izkoristil zmedo v Rimu in trajal 69–70, medtem ko je judovski upor (66–73) že potekal in je v tem obdobju še eskaliral.
- Gospodarske in materialne škode — Notranji spopadi, plenjenja in prerazporeditve sil so oslabili trgovino in povzročili škodo na lokalni infrastrukturi v nekaterih provincah.
- Prestrukturiranje oblasti — Z zmago Vespazijana se je začela dinastija Flavijevcev, ki je uvedla reforme za utrditev oblasti, stabilizacijo financ in ponoven nadzor nad vojsko. Vespazijan je znan po sanacijskih ukrepih javnih financ in začetkih velikih gradbenih projektov, ki so prispevali k obnovi avtoritete cesarstva.
Pomen za rimsko zgodovino
Leto štirih cesarjev je ključno zato, ker prikazuje prehod od osebne moči posameznih vladarjev k sistemu, v katerem je bila odločilna vojaška podpora. Po eni strani je bil to primer krhkosti cesarske dediščine, po drugi pa tudi priložnost za novega vladarja, da konsolidira oblast in izvede potrebne reforme. Ustanovitev Flavijevcev je prinesla relativno stabilnost po letih notranjih premetavanj in vplivila na oblikovanje cesarske administracije v naslednjih desetletjih.
Čeprav je leto 69 pogosto omenjeno kot izjemno obdobje hitro spreminjajočih se oblastnikov, je njegova zgodovinska vrednost večplastna: razkriva ranljivosti sistema, v katerem je bila lojalnost vojske pogosto odločilnejša od senata ali pravnih nasledstev, ter pokazala, kako lahko en sam uspešen poveljnik s podporo legij in provinc spremeni tok rimske politike.
Rimski imperij, 69. Po smrti cesarja Nerona so se štirje najvplivnejši generali v cesarstvu zaporedoma potegovali za cesarsko oblast.
Nasledstvo
Neron do Galbe
Junija 68 je senat prevzel pobudo, da se Nerona znebi, in ga razglasil za javnega sovražnika, Galbo pa za cesarja. Pretorijanska garda je bila podkupljena, da je Nerona izdala, in Neron je storil samomor. Galba je bil priznan za cesarja in sprejet v mesto na čelu svojih legij.
Galba ni ostal priljubljen dolgo. Na pohodu v Rim je uničil mesta, ki ga niso takoj sprejela, ali pa je od njih pobral ogromne kazni. V Rimu je Galba odpravil vse Neronove reforme, vključno z ugodnostmi za številne pomembne osebe. Tudi vojska ni bila zadovoljna. Po varnem prihodu v Rim Galba ni hotel izplačati nagrad, ki jih je obljubil vojakom, ki so ga podpirali. Rimska blagajna je bila po Neronovih ekstravagancah res v slabem stanju, vendar Galba ni dobro obvladal situacije.
Tako kot Neron se je tudi Galba bal zarotnikov in je brez sojenja usmrtil številne senatorje in konjenike. Poleg tega so na začetku civilnega leta 69, 1. januarja, legije Germania Inferior zavrnile prisego zvestobe in pokorščine novemu cesarju. Naslednji dan so legije za cesarja razglasile svojega guvernerja Vitellija.
Mark Salvij Oton je podkupil pretorijansko gardo, ki je bila že tako zelo nezadovoljna s cesarjem, da je prestopila na njegovo stran. Ko je Galba izvedel za državni udar, se je odpravil na ulice, da bi normaliziral razmere. To se je izkazalo za napako, saj mu ni uspelo pridobiti podpornikov. Kmalu zatem ga je pretorijanska garda ubila na Forumu.
Oton Vitelliju
Senat je Ota še isti dan priznal za cesarja. Novega cesarja so pozdravili z olajšanjem. Čeprav je bil Oton ambiciozen in pohlepen, se ni ponašal s tiranijo ali krutostjo, zato se je od njega pričakovalo, da bo pošten cesar. Vendar so se iz Nemčije v Italijo zgrinjale težave v obliki Vitellija.
Vitellij je imel za seboj najboljše elitne legije cesarstva, sestavljene iz veteranov germanskih vojn. Te so se izkazale za njegov najboljši argument za pridobitev oblasti. Oton ni želel začeti nove državljanske vojne, zato je poslal odposlance, da bi predlagali mir in povabili Vitellija za zeta. Za dogovarjanje je bilo prepozno; Vitellijevi generali so polovico njegove vojske poslali v Italijo. Po vrsti manjših zmag je bil Oton poražen v bitki pri Bedriacumu. Namesto da bi pobegnil in poskušal izvesti protinapad, se je Oton odločil končati anarhijo in storil samomor. Cesar je bil le nekaj več kot tri mesece.
od Vitellija do Vespazijana
Po novici o Otonovem samomoru je senat priznal Vitellija za cesarja. Po tem priznanju se je Vitellij odpravil v Rim. Že od začetka vladanja se je soočal s težavami. Mesto je bilo zelo skeptično, ko si je Vitellij za sprejem službe Pontifexa Maximusa izbral slab dan (v skladu z rimskim vraževerjem).
Dogodki so očitno dokazali, da sta imela prav. Ko je bil prestol trdno zavarovan, se je Vitellij lotil vrste pojedin, banketov in zmagoslavnih parad, ki so cesarsko blagajno pripeljale skoraj do bankrota. Dolgovi so se hitro kopičili in posojilodajalci so začeli zahtevati vračilo.
Vitellij je svojo nasilno naravo pokazal tako, da je ukazal mučenje in usmrtitev tistih, ki so si drznili postaviti takšne zahteve. Vitellij je ubijal državljane, ki so ga imenovali za svojega dediča, pogosto skupaj z morebitnimi sostanovalci. Poleg tega je preganjal vse možne tekmece in jih vabil v palačo z obljubami o moči, da bi jih nato umoril.
Neron je Vespazijanu leta 67 podelil posebno poveljstvo v Judeji z nalogo, da zatre veliki judovski upor. Pridobil si je podporo guvernerja Sirije Gaja Licinija Mucijana. Močne sile, sestavljene iz judovskih in sirskih legij, so pod Mucijanovim poveljstvom krenile proti Rimu. Vespazijan je sam odpotoval v Aleksandrijo, kjer je bil 1. julija razglašen za cesarja, s čimer je pridobil nadzor nad življenjsko pomembnimi zalogami žita iz Egipta. Vespazijanov sin Tit je ostal v Judeji, da bi se spopadel z judovskim uporom. Preden so vzhodne legije dosegle Rim, so podonavske legije iz provinc Raetia in Moesia avgusta prav tako razglasile Vespazijana za cesarja in pod vodstvom Marka Antonija Prima vdrle v Italijo. Oktobra so sile, ki jih je vodil Primus, v drugi bitki pri Bedriacumu dosegle prepričljivo zmago nad Vitellijevo vojsko.
Obkrožen s sovražniki je Vitellij še zadnjič poskušal pridobiti mesto na svojo stran, pri čemer je po potrebi dajal podkupnine in obljubljal oblast. Podonavska vojska je bila zdaj zelo blizu Rimu. Vitellij se je skril in se pripravljal na beg, vendar se je odločil za zadnji obisk palače. Tam so ga ujeli Vespazijanovi možje in ga ubili. Ob zavzetju prestolnice so požgali Jupitrov tempelj.
Senat je Vespazijana naslednji dan priznal za cesarja. Bilo je 21. decembra 69, leto, ki se je začelo z Galbo na prestolu.
Nero
Galba
Otho
Vitellius
Vespazijan
Kronologija
68
- april - Servius Sulpicius Galba, guverner Hispania Tarraconensis, in Vindex, guverner Gallia Lugdunensis, se upreta Neronu
- maj - Renske legije v Galiji premagajo in ubijejo Vindexa
- Junij - Senat razglasi Nerona za javnega sovražnika (hostis) (8. junij) in naredi samomor (9. junij); Galba je priznan za cesarja.
- november - Vitellij imenovan za guvernerja Germania Inferior
69
- 1. januar - Renske legije zavrnejo prisego zvestobe Galbi
- 2. januar - Vitellij razglašen za cesarja ob Renu
- 15. januar - pretorijanska garda ubije Galbo; istega dne senat prizna Ota za cesarja.
- 14. april - Vitellij premaga Ota
- 16. april - Oton stori samomor; Vitellij je priznan za cesarja
- 1. julij - Vespazijan, poveljnik rimske vojske v Judeji, razglašen za cesarja s strani egiptovskih legij pod vodstvom Tiberija Julija Aleksandra.
- Avgust - Podonavske legije izrazijo podporo Vespazijanu (v Siriji) in v njegovem imenu septembra napadejo Italijo.
- oktober - Podonavska vojska premaga Vitellija, Vespazijan pa zasede Egipt.
- 20. december - Vitellija ubijejo vojaki v cesarski palači
- 21. december - Vespazijan je priznan za cesarja.
Sorodne strani
- Tacit, Zgodovine
- Leto petih cesarjev (193)
- Leto šestih cesarjev (238)
Vprašanja in odgovori
V: Katero je leto štirih cesarjev?
O: Leto štirih cesarjev je bilo leto izjemnega preobrata, v katerem so leta 69 n. št. vladali štirje rimski cesarji.
V: Kdo so bili štirje cesarji v letu štirih cesarjev?
O: Štirje cesarji v letu štirih cesarjev so bili Galba, Oton, Vitellij in Vespazijan.
V: Kdaj je prišlo do prve rimske državljanske vojne pred letom štirih cesarjev?
O: Prva rimska državljanska vojna po smrti Marka Antonija leta 30 pr. n. št. je potekala med junijem 68 in decembrom 69.
V: Kako se je končalo leto štirih cesarjev?
O: Leto štirih cesarjev se je končalo z nastopom Vespazijana, prvega vladarja dinastije Flavijcev.
V: Kakšne so bile posledice vojaške in politične anarhije, ki jo je povzročilo leto štirih cesarjev?
O: Posledice vojaške in politične anarhije, ki jo je ustvarilo leto štirih cesarjev, so vključevale izbruh batavskega upora in trajajočega judovskega upora.
V: Kdaj je prišlo do judovskega upora?
O: Judovski upor je potekal že v letu štirih cesarjev.
V: Kako je leto štirih cesarjev prispevalo k političnim nemirom v zgodovini rimskega cesarstva?
O: Leto štirih cesarjev je bilo primer političnih nemirov v zgodovini rimskega cesarstva, saj je bilo leto izjemnega menjavanja in državljanske vojne, ki je imela resne posledice.
