Akuzativ (tožilnik): pomen, primeri in raba v jezikih
Akuzativ (tožilnik): jasna razlaga, primeri in raba v jezikih — primeri v angleščini, latinščini in nemščini. Naučite se pravilno razlikovati subjekt in objekt.
Akuzativ (v slovenščini tudi tožilnik) je slovnični delež, ki označuje neposredni predmet prehodnega glagola. Gre za obliko, ki odgovarja na vprašanje »koga?« ali »kaj?« in označuje tisto, kar neposredno sprejme dejanje glagola.
Osnovni primeri
Najlažje je razložiti z nekaj konkretnimi primeri:
- V stavku "Moški vidi žensko" je "žensko" neposredni predmet in torej v akuzativu (tožilniku).
- V stavku "Ženska vidi moškega" je "moškega" akuzativna oblika samostalnika.
- Pri zaimkih v angleščini je razlika med oblikama: subject = he, object = him. Torej he (imenovalnik) ↔ him (akuzativ).
- Pri samostalnikih v angleščini se oblika običajno ne spreminja: za osebo uporabljamo besedo man tako v subjektni kot v objektni vlogi: "The man sees the woman" (man = subject) in "The woman sees the man" (man = object) — beseda ostane enaka.
Akuzativ v drugih jezikih
V mnogih jezikih se oblike besed spreminjajo glede na to, ali so v stavku subjekt (imenovalnik) ali objekt (tožilnik/akuzativ). Nekaj primerjav:
Latinščina: primeri kažejo različne končnice za imenovalnik in akuzativ:
- "Vir feminam videt." = "Moški vidi žensko." (vir = imenovalnik 'moški', feminam = akuzativ 'žensko').
- "Femina virum videt." = "Ženska vidi moškega." (femina = imenovalnik 'ženska', virum = akuzativ 'moškega').
Oblika, ki se uporablja za neposredni predmet (feminam, virum), je akuzativ (tožilnik), medtem ko je oblika, ki označuje subjekt (vir, femina), imenovalnik.
Nemščina: v nemščini se pri samostalnikih pogosto spremeni določeni člen, kadar preide iz imenovalnika v akuzativ. Primer:
- Imenovalnik: der Wagen (avto, moški spol)
- Akuzativ (ko je predmet): den Wagen
Sprememba člena je najopaznejša pri moških samostalnikih; pri ženskih in srednjih se člen običajno ne spremeni ali se spremeni drugače.
Pomembne opombe o rabi akuzativa
- V slovenščini imenujemo akuzativ tudi tožilnik in ga uporabljamo predvsem za neposredni predmet: "Berem knjigo" (koga/ kaj? — knjigo).
- Akuzativ pogosto zahtevajo nekateri predlogi, še posebej ko izražajo gibanje ali smer (npr. predlogi v, na, za v primerih, ko je poudarjen premik ali cilj). Razločevanje med lokacijo (kje? — lokativ/imenovalnik) in gibanjem (kam? — akuzativ) je v mnogih jezikih pomembno.
- V nekaterih jezikih so še dodatna pravila, npr. v ruščini ali poljščini se akuzativ razlikuje glede na oživljenost samostalnika; v latinščini, nemščini, slovenščini pa se razlikovanje pokaže v končnicah ali členih.
Praktični nasveti za učenje
- Pri učenju novega jezika bodite pozorni na spremembe oblik samostalnikov in zaimkov v funkciji predmeta (koga? kaj?).
- Vaje: postavite enake besede v vlogi subjekta in objekta in opazujte razliko (ali njeno odsotnost) v danem jeziku.
- Učite se tudi predloge in njihove zahteve glede sklona — pogosto prav predlog določi, ali bo samostalnik v akuzativu ali v katerem drugem sklonu.
Akuzativ je torej temeljni sklon za izražanje neposrednega predmeta v povedi. Njegova podoba se med jeziki razlikuje — včasih gre za posebno končnico, drugič za spremenjen člen ali popolnoma enako obliko — zato je pri prevajanju in učenju jezika treba paziti na njegove specifične značilnosti.
Iskati