Al-Aksa (Al-Aqsa) – mošeja in svetišče v Jeruzalemu

Al-Aksa (Al-Aqsa) v Jeruzalemu: zgodovina, verski pomen, arhitektura in spori okoli svetišča — poglobljen pregled mošeje, njene vloge v islamu in konfliktov.

Ime: Haram al-Sharif (pogosto imenovan tudi Al‑Aksa). Vodstvo: Jordanski odbor Waqf (islamski vakuf), ki upravlja verske objekte na tem območju.

Mošeja Al‑Aksa ("Najbolj oddaljena mošeja") je mošeja oziroma svetišče, kamor muslimani hodijo na bogoslužje. Nahaja se na območju Starega mesta v Jeruzalemu in je del velikega kompleksa, znanega kot al‑Haram al‑Kudsi al‑Šarif (plemenito svetišče). Judje isto območje imenujejo Tempeljska gora in ga povezujejo z obema zgodovinskima judskima templjema. Al‑Aksa velja za tretji najpomembnejši kraj v islamu, po Masjid al‑Haram v Meki in Al‑Masjid an‑Nabawi v Medini.

Zgodovina in gradnja

Prva večja gradnja na tem mestu se nanaša na obdobje zgodnjih islamskih vladarjev. Kalif Abd al‑Malik ibn Marvan je dal naročilo za več zgradb v Jeruzalemu, medtem ko je sam obstoječi obdobjih gradnjo mošeje Al‑Aksa končal njegov sin al‑Walid I okoli leta 705 n. št. V zgodovini je bil kompleks večkrat poškodovan in obnovljen zaradi potresov, vojsk in sprememb oblasti. Med križarji je bila velika mošeja uporabljena tudi za druge namene (npr. kot kraljeva palača), nato pa je bila ob vrnitvi mesta pod muslimansko oblast obnovljena kot bogoslužni objekt.

Verski pomen

Al‑Aksa ima v islamskem izročilu izjemno pomemben pomen. Veliko muslimanov verjame, da je prerok Mohamed v dogodku, znanem kot israʾ in miʿraj (nočno potovanje in vnebohod), odšel iz svete mošeje v Meki do mošeje Al‑Aksa, od koder se je po izročilu povzpel v nebesa. Nekatera izročila pravijo tudi, da je tam vodil molitve pred svojim vnebohodom.

Arhitektura

Al‑Aksa kot stavba predstavlja veliko pravokotno molitveno dvorano s tipičnimi elementi islamske arhitekture: velikimi stebri, obokanim stropom, mihrabom, ki kaže smer k Mekki, in minbarjem. V sklopu istega kompleksa stoji tudi Kupola na skali (z zlato kupolo), vendar sta Kupola na skali in sama Al‑Aksa ločeni zgradbi z različnim zgodovinskim in verskim pomenom. V preteklosti je bila notranjost večkrat obnovljena; eden najbolj znanih elementov je bil minbar sultana Salah ad‑Dina, ki je bil uničen v požaru leta 1969 in kasneje po načrtih ponovno izdelan in vrnjen v mošejo.

Uprava, dostop in pravila

Kompleks je v verski upravi Jordanskega odbora Waqf; upravljanje in pravila dostopa so kompleksna in odvisna od dogovorov med Waqfom in civilnimi oblastmi. Na območju so običajno dovoljeni muslimanski bogoslužje in obiskovalci, nekatere oblike verskega izražanja, zlasti javne molitve ne‑muslimanov, pa so predmet pravil in omejitev, ki jih določajo skrbniki in oblasti.

Spori, napadi in incidenti

Tempeljska gora / al‑Haram al‑Šarif je že dolgo središče političnih in verskih napetosti. V zgodovini so se pojavljali načrti in poskusi napadov na kompleks ter nasilni spopadi med različnimi skupinami. Pomembni dogodki v zadnjem stoletju vključujejo:

• 1969: Michael Dennis Rohan je izvedel požar v eni od zgradb v kompleksu, kar je povzročilo znatno materialno škodo in mednarodno obsodbo.
• V obdobju po ustanovitvi izraelske države in po vojni leta 1967 je upravljanje območja povzročalo politične spore okoli pravic dostopa in nadzora; Jordanski Waqf je ohranil de facto upravljanje verskih objektov, čeprav je ozemlje pod izraelsko civilno in vojaško kontrolo.
• Septembra 2000 je obisk politike A. Šarona na območju okoli Al‑Aksa sprožil spopade med Palestinci in izraelskimi silami; ta incident je pogosto navajan kot eden od sprožilcev druge intifade.
• V različnih obdobjih so bile prijavljene tudi načrtovane akcije skrajnih skupin (npr. nekateri člani skrajnih naseljencev ali podzemnih gibanj so načrtovali napade ali rušitve), nekaj načrtov pa ni bilo izvedenih.

Zaključek

Al‑Aksa in celoten kompleks al‑Haram al‑Kudsi al‑Šarif/Tempeljska gora sta hkrati versko svetišče za različne veroizpovedi in politično občutljivo območje. Zaradi zgodovinskega pomena, bogate arhitekture in simbolike ostajata ta kraj predmet pozornosti vernikov, zgodovinarjev in mednarodne diplomacije. Ohranjanje dostopa, varnosti in kulturne dediščine je izziv, ki zahteva spoštovanje verskih praks in političnih dogovorov.

Išči po črki