Arabsko-izraelska vojna 1948: Izraelova neodvisnost in Nakba

Judovska naselbina

Od leta 1881 so se evropski Judje začeli množično seliti v Palestino. Ti novi priseljenci so se v regiji večinoma naselili pod zastavo judovskega nacionalizma, znanega kot sionizem. Cilj tega nacionalističnega gibanja je bila ustanovitev judovske države. Čeprav so bili odnosi med Arabci v Palestini in evropskimi Judi sprva prijateljski, so se z naraščanjem števila Judov zaostrovali.

Palestinski nacionalizem in veliki upor

Med prvo svetovno vojno so bili Arabci in Judje pod oblastjo Osmanskega cesarstva. Da bi oslabili cesarstvo, so njegovi sovražniki (Velika Britanija in Francija) začeli ponujati zemljo ljudem v delih cesarstva, da bi se začeli upirati Osmanom. To je vključevalo ponudbo Palestine različnim arabskim voditeljem (vključno z družino Husein iz Savdske Arabije). Hkrati so Britanci ponudili nadzor nad Palestino judovski državi, ki še ni obstajala. Čeprav to dejanje ni privedlo do ničesar, je vseeno spodbudilo večje priseljevanje Judov v Palestino ter strah pred izgubo regionalnega nadzora za Palestince. Leta 1936 so palestinski Arabci kot odziv na naraščajoče judovsko prebivalstvo izvedli oborožen upor proti Britancem in Judom v Palestini. Upor, ki ga je vodil mufti in vodja Višjega arabskega odbora Hadž Amin al-Husajni, je bil prvi obsežnejši izraz palestinskega nacionalizma. Čeprav se je končal z zatrtjem upora s strani Britancev in Judov, je Bela knjiga iz leta 1939 dokazala, da je bil upor vpliven. V skladu z Belo knjigo iz leta 1939 so lahko Judje v petih letih poslali le še 75.000 priseljencev, cilj pa je bil prepustiti Izrael Palestini. Takšne razmere, ko sta dve kulturi tekmovali med seboj za Palestino, so se nadaljevale tudi med drugo svetovno vojno. Ob koncu tega konflikta se je britanski mandat v Palestini bližal koncu, narodi v regiji pa so želeli rešitev tega vprašanja.

Resolucija ZN

Leta 1947 so Britanci vprašanje konkurenčnih narodov v Palestini predali Združenim narodom. Posebni odbor Združenih narodov za Palestino je bil zadolžen za odpravo nasilja med obema skupinama in pravično obravnavo obeh strani pri razdeljevanju zemlje. Načrt razdelitve je bil objavljen 29. novembra 1947. Palestina naj bi bila razdeljena na ločene judovske in arabske države približno enake velikosti. Jeruzalem bi ostal neodvisno mesto, ki bi ga upravljali ZN. Nazadnje naj bi Britanci zapustili mandat Palestine do maja 1948. Sprva je načrt podpirala večina mednarodne skupnosti (vključno z ZDA in ZSSR) ter Jišuv. Palestinski Arabci ter države Egipt, Libanon, Sirija, Irak, Savdska Arabija in Transjordanija (zdaj Jordanija) so nasprotovali načrtu in se zavzemali za nov načrt z arabsko državo in priznano judovsko manjšino. Ko ta načrt ni bil sprejet, so se ti narodi odločili za vojno in zbrali vojsko za boj proti novi državi Izrael.

Judovska skupnost (Izrael po 15. maju 1948)

Glede na to, da je bil Jišuv nedavno status države, je imel dejansko eno najbolje organiziranih in oboroženih vojaških sil v regiji. Te sile so spadale pod nadzor Hagane, enotne državne vojske in vojske, ki je postala sodobne Izraelske obrambne sile (IDF) (sprememba je bila izvedena konec maja 1948). Do sredine maja je država Izrael vpoklicala vojsko, ki je štela 35 000 pripadnikov. Ko se je vojna nadaljevala v juliju, se je število povečalo na 65 000. Ob koncu vojne je Izrael uspešno zbral in oborožil 96 441 mož za boj proti Palestincem in arabskim narodom. Poleg tega je bil Izrael edinstven, saj je imel razvit strateški načrt in preprost sistem poveljevanja. Pod vodstvom obrambnega ministra Davida Ben-Guriona je država Izrael lahko računala na sile z enotnim vodstvom in načrtom.

Palestinske sile

V nasprotju z Išuvi Palestinci pred začetkom vojne konec leta 1947 niso imeli enotne sile. Obstajalo je več paravojaških skupin, vendar brez enotnega vodje, strukture ali načrta. Al-Husajni in Višji arabski odbor sta skušala borcem zagotoviti sistem. Vendar mnogi niso marali njegovega vodenja in odbora niso imeli za glas Palestincev. Kljub temu je al-Husajni uspešno ustvaril razdrobljeno vojsko, znano kot Vojska svete vojne, sestavljeno iz novih prostovoljcev in paravojaških sil. Vendar pa ta vojska in drugi palestinski borci niso imeli sodobnega orožja in zalog. Čeprav je al-Husajni zahteval od Arabske lige (združenje večinsko arabskih držav) večjo podporo in nadzor za usmerjanje poteka vojne, ga je Liga blokirala.

Sile Arabske lige

V vojni proti Izraelu so sodelovali Egipt, Transjordanija, Irak, Libanon in Sirija (pod egiptovskim poveljstvom so bile manjše sile iz Savdske Arabije in Jemna). Kljub temu da jih je povezovala Liga, na začetku vojne ni bilo enotnega poveljnika Lige. Vsaka država je mobilizirala svoje sile za svoje cilje. Sile torej niso bile enotne sile Lige, temveč skupek sil. Zadnja sila Arabske lige, Arabska osvobodilna vojska, je bila sila 4 000 prostovoljcev z vsega Bližnjega vzhoda, ki je delovala v Siriji. Čeprav so države Arabske lige obkrožile Izrael, so to storile kot različne države.

Išuv/Izrael

Izraelski cilji vojne so prvotno temeljili na načrtu Hagane iz leta 1946, ki ga je vodil David Ben-Gurion. Načrt je zahteval hitro zbiranje sil za boj proti tistemu, kar je vojska videla kot največjo grožnjo: invaziji številnih arabskih držav. Ben-Gurion je upal, da bo z uporabo načrta iz leta 1946 zagotovil zemljo, ki je bila Izraelu dodeljena z načrtom ZN za razdelitev. V nadaljevanju vojne so se cilji nekoliko spremenili, saj je bil marca 1948 uveden načrt Dalet (načrt D). Namesto da bi preprosto zadržal zemljišča, ki so bila dodeljena Izraelu, je načrt zdaj zapovedoval izraelskim silam, naj si prizadevajo za odstranitev Arabcev z ozemlja pod judovskim nadzorom, branijo judovske naselbine v arabski Palestini in zavzemajo arabska zemljišča na določenih položajih, da bi pridobili strateško prednost. Kot možen razlog za spremembo navaja zgodovinar David Tal, ki poudarja, da je bil to verjetno odziv na močnejši odpor Palestincev in splošno željo, da bi izraelske sile postavili na najbolj branljive položaje. Vendar, kot poudarja tudi Tal, ta strateški načrt nikoli ni bil brez določenih polemik, zlasti tisti del načrta, ki je prisilil Palestince k gibanju.

Palestina

Glavni cilj Palestincev, kot ga je izrazil Višji arabski odbor, je bila ustanovitev enotne arabske države v Palestini.

Transjordanija/Jordanija

Čeprav se je Transjordanija navzven strinjala z ostalimi članicami Arabske lige glede ustanovitve arabske države v Palestini, se zdi, da to ni bil njen končni cilj. Po podatkih Transjordanije je bil kralj Abdulah, transjordanski monarh iz Hašemitske (kraljeve) družine, zainteresiran, da bi vojno izkoristil kot izgovor za vzpostavitev nadzora nad palestinskimi Arabci v Jordaniji. To bi mu omogočilo zavzetje Sirije in ustanovitev Velike Sirije. To pomeni, da so bili cilji Transjordanije navidezno v nasprotju s cilji Sirije, Libanona, Egipta in samih Palestincev.

Sirija in Egipt

Tako kot Transjordanija sta tudi Sirija in Egipt podpirala ustanovitev enotne arabske države v Palestini. Vendar sta se bolj zavzemala za zaustavitev širjenja Jordancev, ki sta se jih oba naroda bala (če bi Transjordanija zavzela regijo).

Faza 1: Državljanska vojna

V prvem delu spopada so se spopadle sile Jišuva s silami Višjega arabskega odbora Palestine. Državljanska vojna se je začela s tridnevnimi stavkami 30. novembra 1947. Nato se je spremenila v partizansko kampanjo proti judovskim tovornjakom za oskrbo. Januarja 1948 je v Palestino vstopila Arabska osvobodilna vojska. Zaradi tega trdega odpora so Izraelci prilagodili svoj načrt in uvedli načrt Dalet. Hagana je 5. aprila začela operacijo Nahshon, petnajstdnevno operacijo za zavarovanje poti v Jeruzalem z zavzetjem hribov ob glavnih cestah. Po uspehu operacije Nahšon in manjših judovskih ofenziv je palestinski odpor začel pešati.

2. faza: vdor držav Arabske lige

Drugi del vojne se je začel z invazijo na Egipt, Irak, Transjordanijo, Libanon in Sirijo maja 1948. Vsaka invazijska sila je v Palestino vstopila na najbližji meji. V tej fazi vojne so prevladovali boji na Zahodnem bregu in v okolici Jeruzalema. Judovske sile so se premaknile v Jeruzalem, da bi zavarovale zahodni del mesta. Da bi utrdile ta položaj, so izraelske sile skušale zavzeti tudi Latrun, hrib severno od Jeruzalema. To se je izkazalo za neuspešno. Na drugih območjih so bili Izraelci uspešnejši. Ustavili so dve egiptovski sili, eno, ki se je premikala ob obali, in drugo, ki se je pomikala čez Negev proti Jeruzalemu. Iraške sile so bile potisnjene nazaj. Čeprav so sirske in libanonske sile napredovale na izraelsko ozemlje, so Izraelci nasprotno napredovali na sirsko in libanonsko ozemlje. Spopadi so se končali s premirjem, ki so ga 11. junija sklenili Združeni narodi.

3. faza: izraelski pritisk na Transjordane

Izraelci so 9. julija začeli nove operacije proti Jordanci na Zahodnem bregu. Upali so, da bodo na tej fronti končali spopad proti po mnenju Izraelcev najbolje izurjeni in oboroženi arabski vojski, Transjordanski arabski legiji. Ofenzive so bile večinoma uspešne in čeprav so druge arabske države poskušale izkoristiti osredotočenost Izraela na Zahodni breg, je bil njihov napredek majhen. Ta faza vojne se je končala s ponovnim premirjem 18. julija 1948.

Četrta faza: izraelski napad na Egipt, Sirijo in Libanon

Ker so Jordanci obtičali na Zahodnem bregu, so Izraelci 15. oktobra izvedli še dve ofenzivi. Z njima so egiptovske sile pregnali iz puščave Negev ter sirske in libanonske sile potisnili nazaj v njihove države. Po teh zadnjih ofenzivah se je vojaški del vojne končal. Kljub temu je Izrael do 7. januarja 1949 potreboval čas, da je z vsemi vojskujočimi se državami podpisal pogodbe.

V vojni je Izrael pridobil veliko ozemlja. Prvotne ločitvene črte so judovskim in arabskim državam zagotavljale približno enako ozemlje, s pogodbenimi črtami iz leta 1949 pa je Izrael dobil veliko večjo državo, saj je bilo ozemlje pod arabskim nadzorom omejeno na majhen pas Gaze in manjši Zahodni breg (kot leta 1947). Vendar teh območij ni nadzorovala nobena palestinska vlada. Namesto tega je Egipt nadzoroval majhen pas Gaze, Jordanija pa Zahodni breg in vzhodni Jeruzalem. Dodaten vidik posledic vojne je bila palestinska begunska kriza. Ob koncu vojne je v taboriščih v Siriji, Jordaniji, Libanonu, na Zahodnem bregu in v Gazi živelo približno 720 000 beguncev. Čeprav je velik del tega mogoče pripisati strahu med vojno, nekateri zgodovinarji, kot je James Gelvin, trdijo, da je izraelska politika v načrtu Dalet delno prispevala k tej krizi. Ta politika, ki je izraelske sile spodbujala k zaseganju arabske lastnine na judovskem ozemlju, je zaostrila vprašanje beguncev. Od leta 2015 je pravica teh beguncev do vrnitve na svoje nekdanje domove ali do odškodnine še vedno negotova.