Salomonov tempelj v Jeruzalemu: zgodovina, pomen in arhitektura

Po mnenju posvetnih zgodovinarjev naj bi bil tempelj dokončan okoli leta 960 pred našim štetjem. Babilonci so ga porušili leta 587 ali 586 pred našim štetjem. Rabinska literatura pravi, da je tempelj stal 410 let. V skladu z delom Seder Olam Rabbah, napisanim v drugem stoletju našega štetja, je bil tempelj zgrajen leta 832 pred našim štetjem, uničen pa leta 433 pred našim štetjem (3338 AM). To je 165 pozneje od posvetnih ocen.

Do danes niso bili najdeni nobeni jasni arheološki dokazi o Salomonovem templju, edini podatki o prvem templju v Jeruzalemu pa so v svetopisemskih knjigah Jozue, Sodnikov, 1-2 Samuela in 1-2 Kraljev.

Priprave na gradnjo templja

Kralj David je sprva želel zgraditi tempelj za Boga, vendar mu je po Svetem pismu Bog po preroku Natanu rekel: "Ne smeš graditi hiše mojemu imenu, ker si bojevnik in si prelil kri." Kljub temu je za gradnjo templja izbral Salomona. Pred svojo smrtjo je David dal sinu Salomonu načrte za gradnjo templja ter navodila za duhovnike in levite ter za vsa dela, povezana s služenjem v templju. Salomonu je dal tudi svoj denar za pomoč pri gradnji templja, ljudi pa je prosil, naj pomagajo z denarnimi darovi.

Kralj Salomon je poslal sporočilo tirovskemu kralju Hiramu, ki je prijateljeval z njegovim očetom Davidom in mu poslal veliko lesa za gradnjo njegove palače. V tem sporočilu je Salomon povedal, da želi zgraditi tempelj za Gospoda, in Hirama prosil, naj mu pošlje les. Hiram je dejal, da bo, če bo Salomon dal hrano za stroške lesa in dela, ki so ga opravili ljudje. Tako je Hiram dal Salomonu vsa cedrova in borova polena, ki jih je želel, Salomon pa je dal Hiramu pšenico za njegovo družino in dvajset tisoč kopeli (približno 115 000 galon ali 434 000 litrov) oljčnega olja. Kralj Hiram je posekal les in ga na splavih poslal v kraj, imenovan Joppa. Od tam so lahko les odpeljali v Jeruzalem.

Gradnja templja

Po Svetem pismu je "v 480. letu po prihodu Izraelcev iz Egipta, v četrtem letu Salomonove vladavine nad Izraelom, v ... drugem mesecu začel graditi Gospodov tempelj." (1 Kr 6,1) Kralj Salomon je pripeljal Hurama-Abija, katerega mati je bila vdova iz plemena Neftalija (enega od izraelskih plemen), oče pa je bil mož iz Tira in obrtnik, ki je izdeloval bron. Huram je bil zelo dober v vseh vrstah dela. V 2 Kroniki 2,7 piše, da je bil "... vešč dela z zlatom in srebrom, bronom in železom ter vijoličasto, škrlatno in modro prejo". Še posebej dober je bil pri delu z bronom. Ko je bilo vse delo, ki ga je kralj Salomon opravil za tempelj, končano, je prinesel stvari, ki jih je njegov oče David dal Bogu, in jih položil v tempeljske zakladnice. Tako je bil "enajstega leta v mesecu Bul, osmem mesecu, tempelj dokončan v vseh podrobnostih po svojih specifikacijah". (1 Kr 6,38)

Posvečenje templja

Ko je bil tempelj dokončan, je kralj Salomon prinesel skrinjo Gospodove zaveze v tempelj, kamor so prišli vsi Izraelci, in žrtvovali so toliko ovac in goveda, da jih ni bilo mogoče zapisati ali prešteti. Nato je tempelj napolnil oblak - tako kot se je Bog pokazal v tabernaklju na gori Sinaj, se je zdaj v templju pokazal v oblaku. Nato je kralj Salomon hvalil Boga. Pred izraelskim ljudstvom je izrekel molitev posvečenja (darovanja Bogu). Prosil je Boga, naj izpolni svojo obljubo kralju Davidu, da bodo sinovi kralja Davida vladali večno (kar se po krščanstvu uresniči, ko Jezus, Davidov sin, umre za človeštvo); nato je dodal: "Toda ali bo Bog res prebival na zemlji? Nebesa, tudi najvišja nebesa, te ne morejo zadržati. Kaj šele ta tempelj, ki sem ga zgradil!" - s čimer je ljudstvo opozoril, da Bog ni vezan na tempelj in ga ni mogoče zadržati, čeprav se je odločil priti in prebivati z izraelskim ljudstvom na poseben način. Nato je prosil Boga, naj odgovori izraelskemu ljudstvu, kadar molijo proti templju ali v njem; naj ga usliši z neba, kadar kdo greši, kadar v Izrael pridejo sovražniki, kadar je v deželi suša ali lakota, "... kakršnakoli nesreča ali bolezen že pride in kadar molitev ali prošnjo (prošnjo za nekaj, zahtevo) izreče kdo od tvojega ljudstva Izraela ... tedaj usliši z neba, svojega bivališča. Odpusti in ukrepaj; ravnaj z vsakim po vsem, kar stori, saj poznaš njegovo srce (kajti samo ti poznaš srca vseh ljudi), tako da se te bodo bali ves čas življenja v deželi, ki si jo dal našim očetom" (1 Kr 8,38-40). Tedaj je Solom vstal in blagoslovil izraelsko ljudstvo ter daroval žrtve Bogu: "dvajset tisoč glav živine ter sto dvajset tisoč ovac in koz. Tako so kralj in vsi Izraelci posvetili Gospodov tempelj" (1 Kralji 8, 63, NIV).

Bog pride k Salomonu

Po Svetem pismu se je Salomonu, ko je končal gradnjo templja, prikazal Bog in mu rekel: "Slišal sem molitev in prošnjo, ki si jo izrekel pred menoj ... Moje oči in moje srce bodo vedno tam [v templju, ki si ga zgradil]." Vendar je Bog Salomona tudi opozoril, kako pomembno je ubogati Božjo zavezo (obljubo), da bi uživali njene blagoslove in ne prekletstva. To je bilo potrebno, ker je Bog Salomonu dal moč in bogastvo, zaradi česar so ljudje velikokrat pozabili na obljubo, ki jo je Bog dal z njimi.

Salomon je dal Hiramu, kralju Tira, tudi 20 mest v Galileji, ker mu je Hiram dal vso cedro, bor in zlato, ki jih je potreboval. Hiramu pa mesta, ki mu jih je dal Salomon, niso bila všeč, zato je rekel: "Kakšna so ta mesta, ki si mi jih dal, moj brat?" (1 Kralji 9,13) Poimenoval jih je dežela Kabul (kar se sliši kot hebrejski izraz za ničvredne). Verjetno je Salomon Hirama zadolžil bolj, kot je sprva mislil, zato je mesta podaril tirovskemu kralju Hiramu v znamenje, da mu jih bo pozneje plačal. V 2 Krn 8,1-2 piše, da je to storil pozneje, ko je Salomon postal bogatejši - morda zaradi odprave v Ofir (1 Kralj 9,26-28;10-11) ali obiska kraljice iz Sabe.

Salomonov tempelj je bil poleg kraljeve palače. Tloris je bil podoben večini zahodnosemitskih tlorisov. Zgodnji primer tlorisa, razdeljenega na ulam, hekal in debir (portik, glavna dvorana in notranje svetišče), je bil najden v sirski Ebli (okoli 2300 let pr. n. št.), veliko pozneje, vendar bolj v Salomonovem času, pa v Tell Tainatu v porečju Oronta (okoli 900 let pr. n. št.). Podobno kot Salomonov tempelj ima poznejši tempelj tri oddelke ima dva stebra pri vhodu (v Salomonovem templju se imenujeta Jakin in Boaz) in je poleg kraljeve palače.

Skrinja Božje zaveze je bila v notranjem svetišču - najsvetejšem prostoru -, ki je bil dolg, širok in visok približno 30 čevljev (približno 9 metrov) ter prekrit s čistim zlatom. Salomon je v templju uporabil veliko zlata: verjetno zato, ker je svetlo zlato simboliziralo Božjo slavo in njegov nebeški tempelj (Raz 21,10-11.18.21). V notranjosti templja so bili izklesani kerubi, palme in rože. To spominja na rajski vrt, v katerem ljudje zaradi svojega greha niso mogli več živeti. Tempelj je bil simbol, da so se Izraelci prek njega lahko vrnili v raj.

Nekatera današnja odkritja ponavljajo besede iz Prve knjige kraljev 6-7.

Premični bronasti bazen

Iz arheoloških izkopavanj na Cipru je bilo odkrito nekaj zelo podobnega premičnemu koritu na kolesih, ki so ga uporabljali na dvorišču templja.

Miza za kruh navzočnosti

V Megidu so našli kamnit oltar s štirimi rogovi na vogalih. Na njem si lahko predstavljamo, kako je bil videti zlati oltar v templju. Iz zlata je bila narejena tudi miza za kruh navzočnosti. Kruh navzočnosti (dvanajst kosov kruha, po eden za vsako Izraelovo pleme) je simboliziral nenehno daritev Bogu, s katero je Izrael pokazal, da daje Bogu, kar je zaslužil s svojim delom, in da je vse, kar je Izrael prejel, Božji blagoslov.

Stojalo za svetilko

V templju je bilo deset stojal za svetilke, po pet na vsaki strani svetišča (1 Kr 7,49). Takšne svetilke so bile najdene na številnih mestih v Palestini, med drugim v Hazoru in Dothanu.

• Solomon
• David
• Tempelj v Jeruzalemu