Simon de Montfort, šesti grof Leicesterski (ok. 1208 – 4. avgust 1265) je bil francosko-angleški plemič, rojen v družini de Montfort iz okoliša Montfort‑l'Amaury v Franciji. Podedoval je naslov in posestva grofije Leicester v Angliji, poročil se je z Eleonor, sestro kralja Henrika III. Ta družinska vez mu je dala dostop do angleškega dvora, hkrati pa so ga osebne zamere, nasprotovanje kraljevim svetovalcem in širši konflikt med krono in baroni pripeljali na pot upora.

Zgodnje dejavnosti in vzroki za upor

V 1250‑ih so vladanje Henrika III. zaznamovale pritožbe nad klientelističnim izbiranjem tujih svetovalcev, dvojna obdavčitev, slabo upravljanje in kraljeva odvisnost od zunanjih zaveznikov. Montfort je kot vodilni baron izkoristil nezadovoljstvo in postal eden izmed glavnih pobudnikov za omejitev kraljeve oblasti. Leta 1258 so baroni prisilili kralja k sprejemu t. i. Oxfodskega dogovora (Provisions of Oxford), ki je vzpostavil svet baronov s pristojnostjo nad nekaterimi kraljevimi odločitvami in omejil angleškemu kralju Henriku III. neomejeno oblast.

Druga vojna baronov in vrh – bitka pri Lewesu

Nezadovoljstvo in napetosti so privedli do odprtega spopada v letih 1263–1264, znanega kot druga vojna baronov. Montfort je vodil baronske sile proti kralju; v ključni bitki pri Lewesu maja 1264 so baroni premagali kraljeve sile in celo zajeli kralja ter njegovega sina, princa Edvarda. Po tej zmagi je Montfort postal dejanski vladar Anglije in poskušal uveljaviti reforme, ki bi omejile samovoljno delovanje oblasti.

Parlament in upravne reforme

Med svojim kratkim obdobjem dejanske oblasti je Montfort sklical dva pomembna zasedanja, ki so močno vplivala na razvoj predstavniške politike:

  • Prvi, Oxfordski parlament iz leta 1258, je bil del prizadevanj za omejitev kraljeve oblasti in uvedbo nadzora nad upravo.
  • Drugi – znan kot parlament iz leta 1265 – se je zbral v Westminstrski palači. To zasedanje je bilo posebno zato, ker je Montfort v njem prvič neposredno vključil tudi izvoljene predstavnike mest in okrožij, torej navadne državljane iz mest. Zato ga pogosto navajajo kot enega od utemeljiteljev sodobne parlamentarne demokracije, ker je postavil precedens stalnejšega vključevanja predstavnikov širše družbe v odločevalne postopke.

Med njegovimi upravnimi ukrepi so bili napori za reformo šerifov, omejitev kraljevega izdatja ter vzpostavitev stalnejšega nadzora nad javnimi financami. Njegove reforme in način vladanja so bili predmet tako hvale kot ostre kritike — mnogi so jih videli kot nujen korak k odgovorni oblasti, drugi kot samovoljo vodje upora.

Ravnanje z Judi

Kot grof Leicesterja je Montfort iz svojih posesti izgnal Jude. Ko je postal vladar Anglije, je sprejel ukrepe, ki so Judom odpisali dolga, obenem pa so njegove oblasti ali njegovi privrženci nasilno zasegli judovske dolgove in listine. Judom so nasilno zasegli njihove zapise, kar je omogočilo velikim dolžnikom, med njimi tudi nekaterim baronom, da so se znebili dolgov. Takšna politika je v Londonu in Worcestru je privedla do izbruhov nasilja in pobojev nad judovskimi skupnostmi. Ta poglavja njegove vladavine so močno obremenila njegovo zapuščino in so pogosto izpostavljena kot temen vidik njegovega političnega delovanja.

Poraz, smrt in zapuščina

Princ Edvardu (poznejši kralj Edvard I.) je uspelo pobegniti iz ujetništva in zbral kraljeve privržence. 4. avgusta 1265 so kraljeve sile pri Eveshamu premagale Montfortove in v bitki ubile Montforta. Njegov poraz je pomenil konec organiziranega baronskega gibanja v tistem obdobju in ponoven vzpon kraljeve oblasti.

Montfortova zapuščina je večplastna: z vidika ustavnega razvoja ga mnogi zgodovinarji štejejo za pionirja parlamentarnih praks zaradi vključevanja predstavnikov mest in okrajev v zasedanja, hkrati pa ga zgodovina obsoja zaradi njegovih ukrepov proti Judi in uporabe sili. Njegov primer pogosto služi kot opomin, da zgodovinske reforme običajno nosijo tako politične kot moralne dileme.