Jürgen Habermas
Jürgen Habermas (rojen 18. junija 1929) je nemški filozof in sociolog, ki preučuje različne družbe. Uporablja vrsto teorije, imenovano kritična teorija, v kateri preučuje, kako ljudje uporabljajo moč. Uporablja tudi teorijo ameriškega pragmatizma, ki preučuje, ali je nekaj res ali ne, glede na učinke dejanj. Znan je po svojem delu o teoriji javne sfere. Preučuje moč v demokraciji in politiki. Raziskuje tudi, kako ljudje z jezikom in komunikacijo razvijajo družbo, ter poskuša razumeti, kako ta družba in vlada sodelujeta.
Biografija
Habermas se je rodil v Düsseldorfu, Severno Porenje-Vestfalija, Nemčija.
Habermas je do konca gimnazije živel v Gummersbachu v bližini Kölna. Jürgen je odraščal v protestantski verski družini, saj je njegov dedek vodil semenišče ali versko šolo v Gummersbachu v Nemčiji. Jürgen Habermas je obiskoval univerze v Göttingenu (1949/50), Zürichu (1950/51) in Bonnu (1951/54). V Bonnu je leta 1954 doktoriral z delom Das Absolute und die Geschichte. Von der Zwiespältigkeit in Schellings Denken (Absolut in zgodovina: o protislovju v Schellingovi misli).
Od leta 1956 je na Univerzi Johanna Wolfganga Goetheja v Frankfurtu na Majni študiral filozofijo in sociologijo pri kritičnih teoretikih Maxu Horkheimerju in Theodorju Adornu. Horkheimer je namreč Habermasa prosil, naj nekaj spremeni njegovo disertacijo. Habermas tega ni želel storiti in je menil, da pogledi frankfurtske šole na sodobno kulturo niso pravilni. Habermas je zapustil frankfurtsko šolo (miselno šolo in ne šolo iz opeke in malte).
Habilitiral se je iz političnih ved na Univerzi v Marburgu pri marksistu Wolfgangu Abendrothu. Njegovo habilitacijsko delo je imelo naslov Strukturwandel der Öffentlichkeit; Untersuchungen zu einer Kategorie der Bürgerlichen Gesellschaft (v angleščini je bilo objavljeno leta 1989 z naslovom The structural transformation of the public sphere: an inquiry into a category of bourgeois society). Leta 1961 je postal privatdozent v Marburgu. Začel je delati kot "izredni profesor" (profesor brez katedre) filozofije na univerzi v Heidelbergu. To službo sta mu priskrbela Hans-Georg Gadamer in Karl Löwith. Leta 1964 se je Habermas vrnil v Frankfurt in prevzel Horkheimerjevo mesto na področju filozofije in sociologije.
Leta 1971 je prevzel vodenje Inštituta Maxa Plancka v Starnbergu (blizu Münchna), kjer je delal do leta 1983, dve leti po objavi svojega glavnega dela Teorija komunikacijskega delovanja. Habermas se je nato vrnil na svoj stolček v Frankfurtu kot vodja Inštituta za družbene raziskave. Po upokojitvi v Frankfurtu leta 1993 je Habermas napisal številne knjige in članke. Leta 1986 je prejel nagrado Gottfrieda Wilhelma Leibniza, ki jo podeljuje nemško raziskovalno združenje in je najvišje priznanje na področju nemškega raziskovanja. Je "stalni gostujoči" profesor na Northwestern University v Evanstonu, Illinois, in "Theodor Heuss Professor" na The New School, New York.
Habermas je leta 2003 prejel nagrado princa Asturijskega za družbene vede. Habermas je bil tudi kjotski nagrajenec za leto 2004 na področju umetnosti in filozofije. Potoval je v San Diego in 5. marca 2005 v okviru kjotskega simpozija Univerze v San Diegu imel govor z naslovom Javna vloga religije v sekularnem kontekstu o ločitvi Cerkve in države. Leta 2005 je prejel Holbergovo mednarodno spominsko nagrado (približno 520.000 EUR).
