Džafar ibn Mohamed (arabsko: جعفر بن محمد) (702–765), znan tudi kot As‑Sadiq (Resnicoljubni), je bil šesti šiitski imam. Bil je vnuk Zajna al‑Abidina in potomec Alija ibn Abi Taliba po očetovi strani ter Abu Bakra po materini strani. Med suniti in šiiti velja za izjemno spoštovano osebnost; slovi po poštenju, globokem znanju in skrbnem prenašanju hadisov. Bil je duhovna osebnost, pripovedovalec hadisov in priznan pravnik. Po njegovi smrti so se šiiti razdelili glede vprašanja nasledstva: nekateri so podprli njegovo najstarejše sina Ismaila (ki je po mnogih virih umrl pred očetom), medtem ko je večina priznala za naslednjega imama njegovega tretjega sina Musa al‑Kazim. Prva skupina je postala znana kot ismailci, druga, večja skupina pa se je imenovala Jafari ali Twelvers.
Življenje in zgodovinski okvir
Džafar ibn Mohamed je večino življenja preživel v Medini, kjer je učil in sprejemal učence iz različnih delov muslimanskega sveta. Živel je v prehodnem obdobju med pozno obdobjem Umajadov in začetkom oblasti Abasidov, kar je vplivalo na politične okoliščine, v katerih je deloval. Umrl je leta 765 in je pokopan na pokopališču al‑Baqi v Medini.
Učenje, metoda in prispevki
Džafar As‑Sadiq velja za enega najvplivnejših zgodnjih islamskih mislecev. Njegov pristop je združeval prenašanje verodostojnih hadisov, strogo metodologijo pri razlagi verskih vprašanj in uporabo razuma pri teoloških in pravnih razpravah. Njegove razprave so zajemale teme iz svetopisemskega tolmačenja, teologije, etike, prava in različnih naravoslovnih ved, kar mu je prislužilo ugled širšega učenjaka.
- Pravo (fiqh): Učenjaki mu pripisujejo temeljne prispevke k razvoju šiitskega pravnega mišljenja; pravna tradicija, ki izhaja iz njegovih naukov, je znana kot jaʿfarijska šola (Jafari) in je še posebej pomembna za dvanajsternike.
- Hadisi: Džafar je bil plodovit prenašalec hadisov; skozi njega se ohranja veliko verodostojnih pripovedi, ki so vplivale na razvoj siitske in tudi sunitske tradicije. Številni kasnejši učenjaki so skrbno zabeležili njegove izjave in razlage.
- Teologija in razumska metoda: V svojih naukih je uporabljal argumentacijo in logiko ter spodbujal sistematično obravnavo teoloških vprašanj, kar je vplivalo na kasnejše šiitske miselne šole in pojav racionalističnih tokov v islamski teologiji.
- Učenci in širjenje naukov: Džafarja so obiskovali in pri njem študirali številni učenjaki z različnih geografskih območij; nekateri viri navajajo stike tudi z učenci, ki so kasneje pomembno vplivali na sunitsko pravno in teološko misel. Obseg in narava teh stikov sta predmet zgodovinskih razprav, vendar je njegov vpliv na generacije učenjakov neizpodbiten.
Razcep po smrti
Smrt Džafarja je sprožila vprašanje legitimnosti nasledstva: ker je Ismail po mnogih poročilih umrl pred očetom, so nekateri trdili, da je bil vendarle imenovan za naslednika in da so pravci, ki so ga priznali, ohranili linijo imamat skozi njegove potomce (to je družina, ki je pozneje tvorila jedro ismailskega gibanja). Večina pa je priznala za naslednjega imama Musa al‑Kazima, kar je vodilo v oblikovanje dvanajsterništva (Twelvers/Jafari). Ta delitev je imela velike verske in družbene posledice in je temelj za nastanek različnih šiitskih smeri, ki obstajajo še danes.
Dediščina
Džafar As‑Sadiq je zapustil bogato intelektualno zapuščino. Njegovo ime je tesno povezano z razvojem šiitske jurisprudence, ohranjanjem hadisov in razmišljanjem o položaju imama v skupnosti. Njegova osebna verodostojnost in učenost sta prispevali k temu, da ga spoštujejo različne islamske tradicije. Veliko del, ki so mu bila pripisana, se ni ohranilo v celoti, vendar so njegova učenja in prenašanja dokazljivo vplivala na nadaljnji razvoj islamske misli v naslednjih stoletjih.
Zaključek: Džafar ibn Mohamed (As‑Sadiq) ostaja ena ključnih osebnosti zgodnjega islama — kot verski vodja, učenjak in izvor številnih pravnih ter teoloških idej. Njegov vpliv na šiitsko identiteto in pravno tradicijo je trajen, njegov nauk pa še naprej študijajo in proučujejo tako šiitski kot tudi nekateri sunitski učenjaki.