Slepi poskus
Slepi ali zaslepljeni poskus je test ali poskus, pri katerem eksperimentator ne ve, kateri postopek je bil uporabljen pri udeležencu. Namen tega je izogniti se pristranskosti, ki bi jo sicer lahko povzročil eksperimentator. Če sta preizkuševalec in udeleženec zaslepljena, je poskus dvojno slepi poskus.
Predpostavimo, da morajo potrošniki primerjati okuse različnih blagovnih znamk izdelka. Očitno je, da je treba identiteto izdelka skriti - sicer bodo potrošniki raje izbirali blagovno znamko, ki jo poznajo. Podobno pri preskušanju farmacevtskega zdravila tako pacienti kot eksperimentator ne bi smeli vedeti, kakšen odmerek se daje v vsakem posameznem primeru.
Nasprotje slepemu preskušanju je odprto preskušanje. Izraza blind (pridevnik) ali to blind (prehodni glagol), ki se uporabljata v tem pomenu, sta figurativna razširitev dobesedne zamisli o zavezovanju oči.
Primeri
Slepi poskusi so se začeli uporabljati tudi zunaj povsem znanstvenih okvirov. Leta 1817 je odbor znanstvenikov in glasbenikov primerjal Stradivarijevo violino z violino z obliko, podobno kitari, ki jo je izdelal pomorski inženir François Chanot. Da bi se izognili predsodkom, je na oba instrumenta igral znan violinist, odbor pa je poslušal v sosednji sobi.
Eden prvih esejev, ki je zagovarjal slepi pristop k poskusom na splošno, je v drugi polovici 19. stoletja napisal Claude Bernard, ki je priporočal razdelitev vsakega znanstvenega poskusa med teoretika, ki si zamisli poskus, in naivnega (in po možnosti neizobraženega) opazovalca, ki beleži rezultate brez poznavanja teorije ali hipoteze, ki se preverja. Ta predlog je bil v ostrem nasprotju s prevladujočim stališčem iz obdobja razsvetljenstva, da je znanstveno opazovanje lahko objektivno veljavno le, če ga izvaja dobro izobražen in poučen znanstvenik.
Dvojno slepe metode so postale še posebej pomembne sredi 20. stoletja.
Primeri
Slepi poskusi so se začeli uporabljati tudi zunaj povsem znanstvenih okvirov. Leta 1817 je odbor znanstvenikov in glasbenikov primerjal Stradivarijevo violino z violino z obliko, podobno kitari, ki jo je izdelal pomorski inženir François Chanot. Da bi se izognili predsodkom, je na oba instrumenta igral znan violinist, odbor pa je poslušal v sosednji sobi.
Eden prvih esejev, ki je zagovarjal slepi pristop k poskusom na splošno, je v drugi polovici 19. stoletja napisal Claude Bernard, ki je priporočal razdelitev vsakega znanstvenega poskusa med teoretika, ki si zamisli poskus, in naivnega (in po možnosti neizobraženega) opazovalca, ki beleži rezultate brez poznavanja teorije ali hipoteze, ki se preverja. Ta predlog je bil v ostrem nasprotju s prevladujočim stališčem iz obdobja razsvetljenstva, da je znanstveno opazovanje lahko objektivno veljavno le, če ga izvaja dobro izobražen in poučen znanstvenik.
Dvojno slepe metode so postale še posebej pomembne sredi 20. stoletja.
Dvojno slepa preskušanja
Dvojno slepi poskus opisuje posebno strog način izvajanja poskusa. Z njim poskušamo odpraviti subjektivne, nepriznane pristranskosti, ki jih nosijo udeleženci in izvajalci poskusa.
Pri dvojno slepem poskusu niti udeleženci niti raziskovalci ne vedo, kateri udeleženci spadajo v kontrolno in kateri v testno skupino. Naključna razporeditev udeležencev poskusa v eksperimentalno in kontrolno skupino je ključna za vsako dvojno slepo raziskovalno zasnovo. Podatke o tem, kdo so bili udeleženci in kateri skupini so pripadali, do konca raziskave hrani tretja oseba.
Dvojno slepe metode se lahko uporabljajo v vseh eksperimentalnih situacijah, v katerih obstaja možnost, da bo na rezultate vplivala zavestna/nezavestna pristranskost raziskovalcev, udeležencev ali obojih.
Dvojno slepa preskušanja
Dvojno slepi poskus opisuje posebno strog način izvajanja poskusa. Z njim poskušamo odpraviti subjektivne, nepriznane pristranskosti, ki jih nosijo udeleženci in izvajalci poskusa.
Pri dvojno slepem poskusu niti udeleženci niti raziskovalci ne vedo, kateri udeleženci spadajo v kontrolno in kateri v testno skupino. Naključna razporeditev udeležencev poskusa v eksperimentalno in kontrolno skupino je ključna za vsako dvojno slepo raziskovalno zasnovo. Podatke o tem, kdo so bili udeleženci in kateri skupini so pripadali, do konca raziskave hrani tretja oseba.
Dvojno slepe metode se lahko uporabljajo v vseh eksperimentalnih situacijah, v katerih obstaja možnost, da bo na rezultate vplivala zavestna/nezavestna pristranskost raziskovalcev, udeležencev ali obojih.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je slepi ali zaslepljeni poskus?
O: Slepi ali zaslepljeni poskus je preskus ali poskus, pri katerem izvajalec poskusa ne ve, katero zdravljenje je bilo dano subjektu.
V: Zakaj se uporablja slepi ali zaslepljeni poskus?
O: Slepi ali zaslepljeni poskus se uporablja, da bi se izognili pristranskosti, ki bi jo sicer lahko povzročil eksperimentator.
V: Kaj je dvojno slepi poskus?
O: Dvojno slepi poskus je poskus, pri katerem sta preizkuševalec in udeleženec zaslepljena.
V: Pri kateri vrsti poskusa je treba skriti identiteto izdelka?
O: Pri poskusu, v katerem morajo potrošniki primerjati okuse različnih blagovnih znamk izdelka, je treba identiteto izdelka skriti.
V: Zakaj je treba pri poskusu primerjave okusov skriti identiteto izdelka?
O: Pri poskusu primerjave okusov je treba identiteto izdelka skriti, da se prepreči, da bi potrošniki dali prednost znamki, ki jo poznajo.
V: Pri kateri vrsti poskusa pacienti in eksperimentator ne bi smeli vedeti, kakšen odmerek se daje v posameznem primeru?
O: Pri poskusu preizkušanja farmacevtskih zdravil pacienti in eksperimentator ne smejo vedeti, kakšen odmerek se daje v vsakem primeru.
V: Kaj je nasprotje slepega poskusa?
O: Nasprotje slepemu poskusu je odprti poskus.
