Tropske ciklone in subtropske ciklone običajno poimenujejo pristojni opozorilni centri, da olajšajo komunikacijo med meteorologi, službami za izredne razmere in splošno javnostjo. Imena zmanjšujejo zmedo, ko nastaja več neviht istočasno v istem porečju in omogočajo krajše, jasnejše novice, opozorila in arhiviranje podatkov. V večini bazenov so tropske nevihte poimenovane, ko dosežejo trajno hitrost vetra približno nad 33 vozlov (≈61 km/h; 38 mph) ali ob uradnem prehodu v stanje "tropske nevihte" — vendar se natančni kriteriji razlikujejo med regijami (različne agencije uporabljajo različne metode merjenja trajnega vetra, npr. eno‑ ali desetminutne povprečne hitrosti). Na južni polobli in drugod so standardi še dodatno prilagojeni lokalnim praksam; nekatere agencije na tej strani zemeljske obleke imenovanje povežejo s tem, da ima sistem okoli svojega središča opazno območje vetrov s silo viharja. Poleg tega nekatere nacionalne službe (npr. filipinska PAGASA) poimenujejo tudi tropske depresije, če vstopijo v njihovo območje odgovornosti—tako nastopi regionalna razlika v tem, kdaj se sistem dejansko poimenuje.

Zgodovina poimenovanja

Pred uvajanjem uradnih seznamov so ljudje ciklone poimenovali po krajih, predmetih ali praznikih oziroma po svetnikih, katerih god je bil povezan s pojavom nevihte. Zasluge za uvajanje osebnih imen vremenskim sistemom pogosto pripisujejo meteorologu vlade Queenslanda Clementu Wraggeu, ki je med letoma 1887 in 1907 uporabljal osebna imena za ciklone. Po njegovi upokojitvi je ta način nekaj časa potonil v pozabo, nato pa so ga v drugi polovici druge svetovne vojne ponovno začeli uporabljati v zahodnem Pacifiku. S postopnim razvojem mednarodnega sodelovanja so bili kasneje uvedeni formalni sistemi poimenovanja in vnaprej pripravljeni seznami za vzhodni, osrednji, zahodni in južni pacifiški bazen ter avstralsko regijo, Atlantski in Indijski ocean.

Regionalni sistemi poimenovanja

  • Atlantski ocean: Seznami imen vzdržuje Svetovna meteorološka organizacija (WMO) in jih vsaka sezona uporablja v vnaprej določenem vrstnem redu. Sezname običajno ponavljajo na šest let, imena hudo uničujočih neviht pa po odločitvi komitejev izbrišejo in jih nadomestijo z novimi.
  • Vzhodni in osrednji Pacifik: Nacionalni center za uradno napovedovanje (NHC) in sorodne agencije uporabljajo ločene sezname za vzhodni in osrednji Pacifik; tudi tu se imena ponavljajo po večletnih ciklih, razen če so umaknjena zaradi velikih posledic.
  • Zahodni Pacifik: Poimenovanje upravlja Typhoon Committee pod okriljem WMO/ESCAP; od leta 2000 se običajno uporabljajo imena, ki jih prispevajo države članice — to so pogosto neosebna lokalna imena (rastline, živali, kulturni pojmi) in ne nujno osebna imena. Poleg tega imajo posamezne države (npr. Filipini) svoje notranje sisteme poimenovanja za vremenske pojave znotraj lastnih območij odgovornosti.
  • Južni Pacifik, avstralska regija in Indijski ocean: Vsaka regija ima svoje centre in sezname; na primer Météo‑France na Réunionu vodi opozorila v zahodnem Indijskem oceanu, avstralski TCWC‑ji (tropic cyclone warning centres) pa upravljajo sezname v avstralski regiji. Na južni polobli so imenske prakse prilagojene lokalnim koordinatam in sezonam.
  • Subtropske nevihte: V Atlantskem oceanu NHC od začetka 21. stoletja poimenuje tudi subtropske nevihte z enakimi seznami kot tropske nevihte; praksa se lahko razlikuje v drugih regijah.

Kako delujejo seznami in spreminjanje imen

  • Seznami imen sestavijo regionalne komisije WMO v sodelovanju z državami članicami; imena so pogosto predlagana vnaprej in so urejena abecedno ali po drugih pravilih, odvisno od regije.
  • V mnogih basenih se seznamov uporabi več (rotirajoči se) in se ponavljajo na določen interval (npr. vsakih šest let v Atlantiku), razen če je določeno ime uradno umaknjeno.
  • Imena se umaknejo (»retire«), kadar je bil sistem izjemno smrtonosen ali povzročil velike gospodarske izgubе; odločitev o umiku sprejmejo regionalne strokovne skupine WMO in nato določijo nadomestno ime.
  • Ker različne agencije merijo trajne hitrosti vetra z različnimi metodami (npr. 1‑minutno povprečje vs. 10‑minutno povprečje), lahko isti sistem v nekaterih ocenah preide prag za poimenovanje prej ali kasneje — to povzroča razlike med bazeni in centri.

Primeri in posebnosti

  • PAGASA (Filipini) daje svoja imena tudi tropskim depresijam znotraj svojega območja odgovornosti — zato ista nevihta lahko dobi lokalno ime poleg mednarodnega imena.
  • V zahodnem Pacifiku so imena, ki so jih predlagale države članice (npr. rastline, živali, kulturni pojmi), pogosto povsem drugačna od osebnih imen, ki jih poznamo iz Atlantskega oceana.
  • Znani primeri umaknjenih imen v različnih regijah vključujejo nekatere zelo uničujoče ciklone (npr. Katrina, Haiyan/Yolanda, Maria ipd.), katerih imena so bila zaradi posledic upoštevno umaknjena s seznamov.

Kje poiskati uradne informacije

Uradne sezname, dnevne opozorilne izjave in pravila poimenovanja objavljajo nacionalni centri in organizacije, kot so: NHC (National Hurricane Center), JTWC, JMA, Météo‑France (Réunion), regionalni TCWC‑ji (Avstralija) in nacionalne meteorološke službe. Mednarodno koordinacijo in postopke umika imen vodi WMO preko svojih regionalnih odborov.

Poimenovanje tropskih in subtropskih ciklonov se je skozi čas razvilo iz priložnostnih, nenadzorovanih praks v natančno urejene mednarodne sisteme, ki povečujejo varnost in jasnost obveščanja prebivalstva. Če želite najnovejše sezname ali zgodovinske sezname imen za določeno regijo, preverite spletne strani ustreznih nacionalnih meteoroloških služb ali objave WMO.