Sardar Vallabhbhai Patel

Otroštvo in zgodnje življenje

Vallabhai Patel se je rodil 31. oktobra 1875 v vasi Nadiad v današnjem Gudžaratu Zaverbhaiju in Ladbai. Vallabhaijev oče je služil v vojski kraljice Jhansi, njegova mati pa je bila zelo duhovita ženska.

Sardar Vallabhbhai Patel je svojo akademsko pot začel v šoli z gudžaratskim učnim jezikom, pozneje pa se je prepisal v šolo z angleškim učnim jezikom. Leta 1897 je Vallabhai opravil maturo in se začel pripravljati na pravni izpit. Diplomiral je iz prava in leta 1910 odpotoval v Anglijo. Leta 1913 je končal študij prava na Inns of Court in se vrnil v Indijo ter začel opravljati odvetniško prakso v Godhri v Gudžaratu. Britanska vlada je Vallabhaju zaradi njegove pravne izurjenosti ponudila številna donosna delovna mesta, vendar je vse zavrnil. Bil je odločen nasprotnik britanske vlade in njenih zakonov, zato se je odločil, da ne bo delal za Britance.

Leta 1891 se je poročil z Zaverbai in imel dva otroka. Deklica Maniben Patel (1903-1990) in deček Dahyabhai Patel (1906-1973). Hči Serdarja Patela je bila aktivistka, sin pa je bil poslanec indijskega parlamenta.

Patel je svojo prakso preselil v Ahmedabad. Postal je član kluba Gujarat, kjer se je udeležil predavanja Mahatme Gandija. Gandijeve besede so na Vallabhbaja globoko vplivale, zato je kmalu sprejel Gandijeva načela in postal goreč privrženec karizmatičnega voditelja. Tako globoko so nanj vplivale Gandijeve besede. Ni vedel, da bo s tem spremenil Indijo in začel uspešno kariero.

Vloga v indijskem nacionalnem gibanju

Leta 1917 je bil Sardar Vallabhai izvoljen za sekretarja Gujarat Sabhe, gudžaratskega krila Indijskega nacionalnega kongresa. Leta 1918 je vodil obsežno "kampanjo brez davkov", ki je kmete pozvala, naj ne plačujejo davkov, potem ko so Britanci po poplavah v Kairi vztrajali pri davku. Mirno gibanje je britanske oblasti prisililo, da so kmetom vrnile odvzeto zemljo. Njegovo prizadevanje za združitev kmetov na njegovem območju mu je prineslo naziv "Sardar". Aktivno je podpiral gibanje za nesodelovanje, ki ga je začel Gandi. Patel je z njim potoval po državi, pridobil 300 000 članov in pomagal zbrati več kot 1,5 milijona rupij.

Leta 1928 so se kmetje v Bardoliju ponovno soočili s problemom "dviga davkov". Ko kmetje po dolgotrajnih pozivih niso hoteli plačati dodatnega davka, je vlada v povračilo zasegla njihova zemljišča. Razburjenje je trajalo več kot šest mesecev. Po več krogih pogajanj, ki jih je vodil Patel, so bila zemljišča vrnjena kmetom, potem ko je bil sklenjen dogovor med vlado in predstavniki kmetov.

Leta 1930 je bil Sardar Vallabhbhai Patel med voditelji, ki so bili zaprti zaradi sodelovanja v znamenitem gibanju Solna satjagraha, ki ga je sprožil Mahatma Gandhi. Njegovi navdihujoči govori med "solnim gibanjem" so spremenili poglede številnih ljudi, ki so pozneje igrali pomembno vlogo pri uspehu gibanja. Ko je bil Gandi v zaporu, je na zahtevo članov kongresa vodil gibanje satjagraha po Gudžaratu.

Sardar Patel je bil izpuščen leta 1931 po sporazumu, ki sta ga podpisala Mahatma Gandhi in Lord Irwin, takratni indijski vicekralj. Pogodba je bila znana kot pakt Gandhi-Irwin. Istega leta je bil Patel izvoljen za predsednika Indijskega nacionalnega kongresa na zasedanju v Karačiju, kjer je stranka razpravljala o svoji prihodnji poti. Kongres se je zavezal, da bo branil temeljne in človekove pravice. Na tem zasedanju so se porodile sanje o sekularnem narodu.

Na parlamentarnih volitvah leta 1934 je Sardar Vallabhbhai Patel vodil kampanjo za Indijski nacionalni kongres. Čeprav se ni udeležil volitev, je Sardar Patel na volitvah pomagal svojim strankarskim kolegom.

V gibanju za izstop iz Indije leta 1942 je Patel še naprej neomajno podpiral Gandhija, ko so številni sodobni voditelji kritizirali njegovo odločitev. Še naprej je potoval po vsej državi in v številnih prisrčnih govorih širil program gibanja. Leta 1942 je bil ponovno aretiran in skupaj z drugimi kongresnimi voditelji do leta 1945 zaprt v trdnjavi Ahmednagar.

Sardar Patel se je na svoji poti pogosto soočal z drugimi pomembnimi voditelji kongresa. Odkrito je izrazil svoje nezadovoljstvo z Džawaharlala Nehruja, ko je ta leta 1936 sprejel socializem. Patel je bil previden tudi do Netadžija Subhaša Čandra Boseja in menil, da si "želi več moči v stranki".

Sardar Patel in razdelitev Indije

Separatistično gibanje, ki ga je vodil vodja Muslimanske lige Mohamed Ali Jinnah, je tik pred osamosvojitvijo povzročilo vrsto nasilnih hindujsko-muslimanskih nemirov po vsej državi. Sardar Patel je menil, da bi odprti skupnostni konflikti, ki so jih sprožili nemiri, lahko po osamosvojitvi vzpostavili šibko vlado v središču, kar bi bilo pogubno za utrditev demokratične države. Patel je decembra 1946 skupaj z V. P. Menonom, državnim uradnikom, pripravljal rešitev in sprejel njegov predlog o ustanovitvi ločenega gospostva na podlagi verske naklonjenosti držav. Indijo je zastopal v Svetu za delitev.

Prispevki za Indijo po osamosvojitvi

Po osamosvojitvi Indije je Patel postal prvi notranji minister in tudi namestnik predsednika vlade. Patel je imel zelo pomembno vlogo v Indiji po osamosvojitvi, saj je uspešno združil okoli 562 knežjih držav pod indijsko dominijo. Britanska vlada je tem vladarjem ponudila dve možnosti - lahko se pridružijo Indiji ali Pakistanu ali pa ostanejo neodvisni. Ta klavzula je povečala težavnost procesa do velikanskih razsežnosti. Kongres je to zastrašujočo nalogo zaupal Sardarju Patelu, ki je 6. avgusta 1947 začel lobirati za združitev. Uspelo mu je združiti vse države, razen Džamuja in Kašmirja, Junagarha in Hajderabada. Na koncu se je s svojo bistroumno politično preudarnostjo spoprijel z razmerami in zagotovil njihovo priključitev. Indija, ki jo vidimo danes, je bila rezultat prizadevanj Sardarja Vallabhbhaija Patela.

Patel je bil vodilni član Ustavodajne skupščine Indije, Dr. B. R. Ambedkar pa je bil imenovan na njegovo priporočilo. Bil je ključna sila pri ustanovitvi indijske upravne službe in indijske policijske službe. Osebno se je zavzemal za obnovo templja Somnath v Saurashtri v Gudžaratu. Patel se je septembra 1947 neusmiljeno spopadel s prizadevanji Pakistana, da bi vdrl v Kašmir. Nadzoroval je takojšnje povečanje vojske in občutno izboljšanje drugih infrastrukturnih vidikov. Pogosto se ni strinjal z Nehrujevo politiko, zlasti glede njegovih odnosov s Pakistanom v zvezi z begunci. Organiziral je številna begunska taborišča v Pandžabu in Delhiju ter pozneje v Zahodni Bengaliji.

Gandijev vpliv

Gandhi je močno vplival na Patelovo politiko in misli. Mahatmi je obljubil neomajno podporo in vse življenje vztrajal pri njegovih načelih. Medtem ko so voditelji, kot so Džavaharlal Nehru, Čakravarthi Radžagopalačari in Maulana Azad, kritizirali zamisel Mahatme Gandija, da bo gibanje državljanske nepokorščine prisililo Britance, da zapustijo državo, je Patel Gandiju izkazal podporo. Mahatma Gandhi in Sardar Vallabhbhai Patel sta kljub nepripravljenosti vrhovnega poveljstva kongresa odločno prisilila odbor Vseindijskega kongresa, da je potrdil gibanje za državljansko nepokorščino in ga začel izvajati brez nadaljnjega odlašanja. Gandhi se je na njegovo zahtevo odpovedal kandidaturi za predsednika indijske vlade. Po Gandijevi smrti je doživel hud srčni napad.  Čeprav si je opomogel, je to pripisal temu, da je tiho obžaloval izgubo svojega mentorja.

Smrt

Zdravje Sardarja Vallabhbhaija Patela se je leta 1950 začelo slabšati. Ugotovil je, da ne bo več dolgo živel. Njegovo zdravje se je 2. novembra 1950 še poslabšalo in moral je ostati v postelji. Umrl je 15. decembra 1950 po srčnem infarktu.

Posmrtne časti

• 1991 - prejel je Bharat Ratno, najvišje indijsko civilno odlikovanje.
• 2014 - njegov rojstni dan, 31. oktober, je bil razglašen za Rashtriya Ekta Divas.
• 2018 - Odkrit je kip enotnosti, posvečen Patelu, ki je najvišji kip na svetu.

[1]