Harold Varmus — Nobelov nagrajenec za odkritje onkogenov, direktor NCI
Harold Varmus — Nobelov nagrajenec za odkritje onkogenov, vodja NCI; vodilne raziskave v onkologiji, znanstvena odličnost in velik vpliv na javno zdravje.
Harold Eliot Varmus (rojen 18. decembra 1939) je ameriški zdravnik-raziskovalec in biolog, znan po prispevkih k razumevanju genetskih mehanizmov raka. Prejel je Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino (1989). Bil je štirinajsti direktor Nacionalnega inštituta za raka (NCI); na to mesto ga je leta 2010 imenoval predsednik Barack Obama. V času svoje dolgoletne kariere je deloval tako v laboratoriju kot na vodilnih položajih v znanstveni politiki in upravljanju raziskav.
Odkritje onkogenov in Nobelova nagrada
Varmus je leta 1989 skupaj z J. Michaelom Bishopom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za odkritje izvora retrovirusnih onkogenov. S to raziskavo sta pokazala, da so onkogeni, ki jih prenašajo nekateri tumorni virusi, pravzaprav izpeljani iz normalnih celic (t. i. proto-onkogenov). To odkritje je povzročilo preobrat v razumevanju raka kot bolezni, v kateri lahko spremembe v običajnih celičnih genih vodijo v nekontrolirano rast in malignost. Varmus je podrobno predstavil svoje ugotovitve v svojem Nobelovem predavanju.
Raziskovalno in akademsko delo
Varmus je celotno kariero posvetil preučevanju molekularnih mehanizmov raka, še posebej vlogo virusov in genetskih sprememb pri nastanku tumorjev. Njegovo delo je postavilo temelje za kasnejše raziskave onkogenov, razumevanje signalnih poti, ki urejajo rast celic, in razvoj ciljno usmerjenih terapij pri zdravljenju raka. Poleg laboratorijskih dosežkov je bil dejaven tudi v izobraževanju novih generacij raziskovalcev.
Javna služba in znanstvena politika
Varmus je deloval tudi na področju znanstvene politike in javne uprave znanstvenih institucij. Kot direktor NCI se je ukvarjal z usmeritvami raziskav v onkologiji, širjenjem sodelovanja med raziskovalnimi centri in spodbujanjem programov za preprečevanje in zgodnje odkrivanje raka. Bil je tudi eden od treh sopredsednikov predsednikovega sveta svetovalcev za znanost in tehnologijo, kjer je svetoval o strategijah za spodbujanje raziskav, inovacij in javnega zdravja. Poleg tega je med drugim nastopal kot zagovornik odprtega dostopa do znanstvene literature in podpiral ukrepe za boljše deljenje podatkov v biomedicinskih raziskavah.
Nagrade in vpliv
Za svoje delo je prejel več mednarodnih priznanj, poleg Nobelove nagrade pa mu pripada tudi ugled v znanstvenih krogih kot član več akademij in prejemnik različnih nagrad. Njegov prispevek k odkrivanju izvora onkogenov je globoko vplival na sodobno onkologijo in molekularno biologijo ter omogočil razvoj novih pristopov k diagnostiki in zdravljenju raka.
Iskati