Kategorični imperativ
Kategorični imperativ je zamisel filozofa Immanuela Kanta o etiki. Kant je dejal, da je "imperativ" nekaj, kar mora oseba storiti. Na primer: če želi oseba prenehati biti žejna, se mora obvezno napiti. Kant je dejal, da je imperativ "kategoričen", če velja vedno in v vseh okoliščinah.
Primer žejnega človeka je Kant poimenoval hipotetični imperativ. Kant je hipotetični imperativ uporabil za razlago svojih idej o etiki kategoričnega imperativa. Na primer, ko se oseba odloči piti vodo, običajno ne gre za moralno izbiro, ne glede na to, zakaj vodo pije. Če je oseba zelo žejna, potem je hipotetični imperativ, da spije vodo.
Namesto hipotetičnega imperativa je Kant dejal, da moralne odločitve ureja kategorični imperativ. Kategorični imperativ je nekaj, kar mora človek storiti ne glede na okoliščine. Za etično osebo je nujno, da se odloča na podlagi kategoričnega imperativa. Druga možnost je, da etična oseba sledi "univerzalnemu zakonu" ne glede na razmere, v katerih se nahaja.
Kant je svoje zamisli o upoštevanju kategoričnega imperativa pojasnil z uvedbo še ene ideje, ki jo je imenoval "maksima". Maksima je drug način, kako v enem stavku povedati, kaj želimo storiti in zakaj to želimo storiti. Etične maksime se lahko naučimo z uporabo preizkusa kategoričnega imperativa. Po njegovih besedah lahko živimo etično, če te maksime uporabljamo, kadar koli se odločamo.
Kategorični imperativ, hipotetični imperativ in maksima so vidni na primeru žejnega človeka.
Moški, ki se je za eno noč zaprl v sobo in s seboj ni prinesel ničesar razen steklenice vode. Moški že ves dan ni nič pil in je zelo žejen. Tega človeka lahko imenujemo "žejni človek". Hipotetični imperativ bi se lahko glasil: "Žejni človek mora piti vodo, če hoče, da ne bo več žejen." Če bi žejni človek živel po maksimi, ki bi temeljila na tem hipotetičnem imperativu, bi se lahko glasila: "Če lahko, bom pil vodo, kadar koli bom žejen."
V tem primeru žejni človek ne sprejema nobene očitne moralne odločitve. Nekateri filozofi bi rekli, da je maksima žejnega človeka razumna. Na podlagi njegove maksime bo žejni človek kmalu popil vodo.
Nekaj minut pozneje v sobo pripeljejo drugega moškega. Obema moškima povedo, da bosta v sobi celo noč in da ju do jutra ne bo nihče več obiskal. Žejni moški še ni odprl steklenice z vodo. Novi moški že več dni ni ničesar pil. Drugi moški očitno umira zaradi dehidracije. Če mu kmalu ne bodo dali vode, bo umrl. Tega drugega človeka lahko imenujemo "umirajoči človek".
Žejni človek se mora zdaj odločiti, ali bo vodo delil z drugimi ali jo bo pil sam.
Žejni človek ne živi v skladu z maksimo "piti bom vodo, ko bom žejen", ker ta maksima ne prestane preizkusa univerzalne izpolnitve kategoričnega imperativa. Žejni človek verjame, da je kategorični imperativ zlato pravilo. Da bi bil etična oseba, Žejni človek verjame, da mora vedno ravnati z drugimi tako, kot bi želel, da oni ravnajo z njim. Iz kategoričnega imperativa zlatega pravila je Žejni človek sprejel maksimo: "Vsakomur, ki ga srečam, bom dal vse, kar lahko, če ta oseba potrebuje to, kar imam, veliko bolj, kot to potrebujem jaz. "
Žejni človek se odloči, ali bo vodo, ki jo želi piti, spil ali jo bo dal umirajočemu človeku. Žejni človek preizkusi obe izbiri, tako da ju primerja s svojo maksimo. Vidi, da mora vodo nujno dati Umirajočemu človeku.
Žejni človek da vodo umirajočemu človeku. Umirajoči spije skoraj vso steklenico, vendar se zaduši z zadnjim požirkom. Žejni mož ne more storiti ničesar, da bi ustavil dušenje, in Umirajoči mož umre.
Obstaja veliko filozofij etike in veliko filozofov, ki imajo zelo različna mnenja. Nekateri filozofi bi rekli, da bi bilo etično, če bi Žejni človek steklenico obdržal zase, da bi jo popil. To je bila njegova steklenica in z njo je lahko počel, kar je hotel. Drugi filozofi bi lahko rekli, da je bilo etično napačno, če je Žejni človek dal steklenico Umirajočemu človeku, ker je voda na koncu zadušila Umirajočega človeka do smrti.
Kantova zamisel o kategoričnem imperativu bi povedala, da se je žejni človek odločil pravilno, iz pravih razlogov in da je te etične odločitve sprejel na logičen način.
Pomemben del Kantove ideje je, da moralnost izbire temelji na tem, zakaj se odločimo (namen), in ne na tem, kaj se zgodi, ko se odločimo (posledica). Drug pomemben del Kantove ideje je, da te etične odločitve niso pravila ali zakoni, ki so nam posredovani (univerzalni zakon ali objektivno resnična etična izjava). Kant je menil, da morajo etične odločitve temeljiti na logiki in razumu (pravilno sklepanje ali deduktivno sklepanje).
Kant je te ideje razvil z besedami, da moramo druge osebe obravnavati kot osebe in ne kot orodja, ki nam lahko na nek način pomagajo. To bi morali po njegovem mnenju storiti na podlagi etične dolžnosti, ki jo imajo vsi ljudje drug do drugega, etične dolžnosti, ki bi jo lahko imenovali univerzalni zakon. Kantove ideje o tem univerzalnem zakonu in kategoričnem imperativu so pomembne osnovne sestavine filozofije absolutizma.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je kategorični imperativ?
O: Kategorični imperativ je ideja, ki jo je predlagal Immanuel Kant in ki pravi, da morajo moralne odločitve temeljiti na univerzalnem zakonu, ne glede na situacijo. To pomeni, da etične odločitve ne temeljijo na pravilih ali zakonih, ki so nam bili posredovani, temveč morajo temeljiti na logiki in razumu.
V: Kaj je hipotetični imperativ?
O: Hipotetični imperativ je primer, ki ga je Kant uporabil za razlago svojih idej o etiki kategoričnega imperativa. Nanaša se na nekaj, kar mora oseba storiti, da bi dosegla določen cilj, na primer piti vodo, ko je žejna. Običajno ne vključuje sprejemanja kakršnih koli moralnih odločitev.
V: Kaj je maksima?
O: Maksima je drug način, kako v enem stavku povedati, kaj želimo storiti in zakaj to želimo storiti. Po Kantu nam maksime lahko pomagajo pri sprejemanju etičnih odločitev, če jih uporabljamo, kadarkoli se odločamo, in jih preverjamo s testom kategoričnega imperativa.
V: Kako je Kant pojasnil svoje zamisli o upoštevanju kategoričnega imperativa?
O: Kant je svoje zamisli o upoštevanju kategoričnega imperativa pojasnil z uvedbo še ene ideje, ki jo je imenoval "maksima". Dejal je, da nam maksime lahko pomagajo živeti etično življenje, če jih uporabljamo, kadar koli sprejemamo odločitve, in jih preverjamo s testom kategoričnega imperativa.
V: Kako nam lahko maksime pomagajo pri učenju etičnih maksim?
O: Maksime nam lahko pomagajo pri učenju etičnih maksim, če pri odločanju uporabljamo preizkus kategoričnega imperativa. Tako bomo lahko ugotovili, ali naša odločitev sledi univerzalnemu zakonu ali ne, in tako ugotovili, ali je etično pravilna ali ne.
V: Kakšna je bila maksima žejnega človeka?
O: Maksimum žejnega človeka je bil: "Če lahko, bom pil vodo, kadar koli bom žejen." Vendar ta maksima ni bila uspešna, ko je bila preizkušena s testom univerzalne izpolnitve za vse situacije v skladu s Kantovo idejo kategoričnega imperativa, zato je sprejel drugo maksimo, ki se je glasila: "Dal bom vse, kar lahko, vsakomur, ki ga srečam, če ta oseba potrebuje to, kar imam, veliko bolj, kot to potrebujem jaz."
