Kategorični imperativ Kanta: definicija, maksime in primer žejnega človeka

Kategorični imperativ je temeljna zamisel filozofa Immanuela Kanta o etiki. Kant je z besedo "imperativ" mislil ukaz ali obveznost: nekaj, kar mora oseba narediti. Na primer: če hoče oseba prenehati biti žejna, se mora obvezno napiti. Po Kantovem razumevanju pa je imperativ kategoričen, kadar velja vedno in za vse ljudi, ne glede na njihove posamezne želje ali okoliščine.

Hipotetični vs. kategorični imperativ

Kant razlikuje med dvema vrstama imperativov:

• Hipotetični imperativ je pogojen z nekim ciljem: če želiš doseči X, potem moraš narediti Y. Gre za instrumentalna navodila (na primer: "Če želiš prenehati biti žejen, pij."). Hipotetični imperativi veljajo le, če imaš določeno željo ali cilj.
• Kategorični imperativ je brezpogojen moralni ukaz, ki velja ne glede na osebne hobije, želje ali cirkumstance. Kant je menil, da moralnost izhaja iz takih neodvisnih, univerzalnih pravil, ki jim lahko sledimo z razumom.

Maksima

Kant uvede pojem maksime kot kratko obliko namena: maksima izraža, kaj bomo storili in zakaj. Maksima je torej subjektivno načelo delovanja, ki ga človek pri odločitvi sprejme v svojem umu. Po Kantu moramo maximino preveriti s testom kategoričnega imperativa: ali bi bilo mogoče, da ta maksima postane univerzalni zakon, ki bi veljal za vse?

Kantov test univerzalizacije

Ena najznamenitejših formulacij kategoričnega imperativa pravi (v poenostavljeni slovenščini):

• "Deluj samo po tisti maksimi, za katero lahko hočeš, da postane univerzalni zakon."

Ta test univerzalizacije pomeni: predtavlaj si, da bi vsi ljudje vedno delovali po tvoji maksimi. Če bi takšna univerzalna raba maksime bila sebe nasprotujoča ali bi onemogočila možnost uresničitve namena, potem maksima ni moralno dopustna.

Kategorični imperativ in spoštovanje osebe

Druga pomembna formulacija Kantovega kategorčnega imperativa poudarja vrednost človeka kot cilja samega zase:

• "Deluj tako, da človeka, tako v tvoji osebi kot v osebi kateregakoli drugega, vedno uporabljaš kot cilj in nikoli le kot sredstvo."

To pomeni, da ne smemo ljudi izkoriščati le kot orodje za dosego svojih ciljev, temveč jih moramo spoštovati kot avtonomne subjekte s lastno vrednostjo.

Primer žejnega človeka

V članku je naveden tautološki primer dveh moških v sobi. Kratek povzetek in pojasnilo s kantovskega vidika:

Moški, ki se je za eno noč zaprl v sobo in s seboj ni prinesel ničesar razen steklenice vode. Moški že ves dan ni nič pil in je zelo žejen. Tega človeka lahko imenujemo "žejni človek". Hipotetični imperativ bi se lahko glasil: "Žejni človek mora piti vodo, če hoče, da ne bo več žejen." Če bi žejni človek živel po maksimi, ki bi temeljila na tem hipotetičnem imperativu, bi se lahko glasila: "Če lahko, bom pil vodo, kadar koli bom žejen."

V tej situaciji nima neposredne moralne značilnosti, če žejni človek pije zase — to je instrumentalen, hipotetičen razlog. Ko pa pride drugi moški, ki že dlje časa ne pije in je na robu smrti, se spremenijo moralne implikacije. Zdaj žejni človek izbira med dvema ravnanjem: piti sam ali dati vodo umirajočemu človeku.

Nekaj minut pozneje v sobo pripeljejo drugega moškega. Obema moškima povedo, da bosta v sobi celo noč in da ju do jutra ne bo nihče več obiskal. Žejni moški še ni odprl steklenice z vodo. Novi moški že več dni ni ničesar pil. Drugi moški očitno umira zaradi dehidracije. Če mu kmalu ne bodo dali vode, bo umrl. Tega drugega človeka lahko imenujemo "umirajoči človek".

Po Kantovem pristopu mora žejni človek preizkusiti svoje maksime z univerzalizacijo ter upoštevati druge osebe kot cilje. Če kot maksimo sprejme: "Če imam nekaj, kar drugi potrebuje bolj kot jaz, bom dal to drugim," potem bo deloval skladno z kategoričnim imperativom. Kant poudarja, da je moralna vrednost dejanja določena predvsem z namenom (delovati iz dolžnosti), ne z rezultatom.

Žejni človek da vodo umirajočemu človeku. Umirajoči spije skoraj vso steklenico, vendar se zaduši z zadnjim požirkom. Žejni mož ne more storiti ničesar, da bi ustavil dušenje, in Umirjajoči mož umre.

Zakaj Kant meni, da je dejanje moralno

Kant bi rekel, da je bila odločitev žejnega človeka moralno pravilna, če jo je sprejel iz dolžnosti in iz spoštovanja kategoričnega imperativa — torej iz načela, ki ga lahko sprejme za univerzalni zakon in ki ljudi obravnava kot cilje. Tudi če se posledica (umiranje umirajočega) izkaže za tragično, po Kantovi etiki moralna vrednost dejanja izhaja iz namena in izkladnosti dolžnosti, ne iz pričakovanega izida.

Pomembne Kantove ideje v kratkem

• Dobra volja (good will): Kant ocenjuje moralo po dobri volji — namenu delovati iz dolžnosti, ne zaradi koristnosti ali sreče.
• Avtonomija: Moralni zakoni so tisto, kar si avtonomen razum sam postavi; moralnost ni podrejena zunanjim avtoritetam ali empiričnim željam.
• Dolžnost pred koristjo: Etika temelji na dolžnosti, ne na posledicah; ravnanje iz dolžnosti ima moralno vrednost.
• Univerzalnost: Moralni predpisi morajo biti oblika racionalne univerzalizacije — veljati za vse v podobnih situacijah.

Kritike in omejitve

Kantova etika je zelo vplivna, vendar se sooča z več kritikami:

• Konsekvencionalisti (npr. utilitaristi) trdijo, da je pomemben izid dejanja — če posledica povzroči več škode kot koristi, naj bi bilo dejanje problematično, tudi če je bilo storjeno "iz dolžnosti".
• Težave z konfliktom dolžnosti: Kantova stroga zahteva po univerzalnih pravilih lahko vodi do situacij, kjer se dolžnosti med seboj spopadajo (npr. obveščanje o skrivnosti, če bi razkritje ogrozilo nedolžne ljudi).
• Nejasnost pri oblikovanju maksime: občasno je sporno, kako sploščeno ali splošno naj bo zapisana maksima, kar lahko vpliva na izid univerzalizacijskega testa.

Sodobna uporabnost

Kantove ideje o spoštovanju človeka kot cilja samega zase so še vedno osrednje v razpravah o človekovih pravicah, bioetiki, pravni filozofiji in politični teoriji. Njegov poudarek na avtonomiji, razumu in moralni dolžnosti nudi močno alternativo utilitarističnim ali relativističnim pristopom k etiki.

Zaključek

Kategorični imperativ Kanta zahteva, da svoje odločitve utemeljujemo z načeli, ki bi jih lahko radikalno univerzalizirali, in da pri tem spoštujemo druge kot avtonomne cilje. Primer žejnega človeka služi kot enostaven način za ločitev hipotetičnih, instrumentnih razlogov od brezpogojnih moralnih obveznosti ter osvetli Kantovo idejo, da je moralna vrednost dejanja odvisna predvsem od namena in dolžnosti.

Kant je tudi opozoril, da moramo druge osebe obravnavati kot osebe in ne kot orodja, ki nam lahko na nek način pomagajo. To je osrednji element njegove etike, ki prispeva k pojmovanju človekove dostojanstva in univerzalnih moralnih dolžnosti, ki so pomembne sestavine filozofije absolutizma.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je kategorični imperativ?

V: Kaj je hipotetični imperativ?

V: Kaj je maksima?

V: Kako je Kant pojasnil svoje zamisli o upoštevanju kategoričnega imperativa?

V: Kako nam lahko maksime pomagajo pri učenju etičnih maksim?

V: Kakšna je bila maksima žejnega človeka?

Išči po črki