Maspok (Hrvaška pomlad) 1971 — definicija, vzroki in posledice

Politične zahteve gibanja

Maspok je v napadu na jugoslovansko zvezno državo uporabljal tri osnovne točke: razdelitev prihodkov hrvaške turistične industrije v Jugoslaviji, znesek, ki ga je Hrvaška prispevala v sklad nerazvitih jugoslovanskih republik, in vprašanje uradnega hrvaškega jezika na Hrvaškem. Maspok je zahteval priznanje hrvaškega jezika kot uradnega jezika na Hrvaškem, njegovo izključno uporabo v izobraževanju, medijih in državnih zadevah, kar je pomenilo izgon srbskega jezika iz Hrvaške. Maspok je vztrajal pri posebnosti Hrvatov in njihove kulture ter civilizacijskih in kulturnih razlikah med Hrvati ter drugimi etničnimi skupinami in etničnimi manjšinami v Jugoslaviji. Gibanje, ki so ga v veliki meri podpirali Hrvati, je zahtevalo ločeno nacionalno hrvaško banko, hrvaško vojsko in, ločeno od jugoslovanskega, hrvaškega predstavnika v Združenih narodih. Matica hrvatska (hrvaška kulturna organizacija) in Hrvatski tjednik (hrvaški tednik) sta objavila osnutek ustave nove hrvaške države. Matica hrvatska je novembra 1971 objavila celoten seznam Maspokovih zahtev: Hrvaška je opredeljena kot država samo hrvaškega naroda, hrvaški predstavnik v Združenih narodih, hrvaška narodna banka in nacionalna valuta, hrvaška vojska in hrvaški naborniki, ki služijo samo v hrvaški vojski, hrvaški jezik v vojski, hrvaške državne zadeve, izobraževanje in mediji. Matica hrvatska je v času, ko je gibanje Maspok doseglo vrhunec, odpovedala delo na srbohrvaškem slovarju in zavrnila Novosadski sporazum (o skupnem srbohrvaškem jeziku). Pravopis srbohrvaškega jezika, ki je temeljil na Novosadskem sporazumu, je nadomestil pravopis hrvaškega jezika, ki so ga napisali S. Babić, B. Finka in M. Mogus, Matica hrvatska pa ga je natisnila istega leta 1971. Zagrebška univerza je zagotovila široko in javno podporo političnim zahtevam Maspoka. Študentje zagrebške univerze so na Hrvaškem organizirali množične demonstracije, da bi izrazili svojo podporo Maspoku.

Razvoj in propad podjetja Maspok

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bil Maspok ustaški upor v Jugoslaviji, ki so ga vodili, varovali in podpirali Savka Dabčević-Kučar, Miko Tripalo in Pero Pirker, politično vodstvo Zveze komunistov Hrvaške. Obstajajo dokazi, da sta Dabčević-Kučar in Tripalo sodelovala z ustaškim vodstvom v tujini in si po ustaških direktivah prizadevala za uničenje jugoslovanske države. Takrat je generalni sekretar Hrvaške komunistične lige Miloš Žanko javno obsodil destruktivni nacionalizem Matice hrvatske, Dabčevića-Kučarja, Tripala in Pirkerja. Žanko je na desetem plenumu hrvaških komunistov (januar 1970) obtožil Dabčevića-Kučarja, Tripala in Pikerja, češ da ti trije skupaj z Matico hrvatsko delujejo proti jugoslovanskemu socializmu in za destabilizacijo Jugoslavije. Z odobritvijo Josipa Broza in Bakarićevo pomočjo je bil Žanko na istem plenumu izključen iz Hrvaške komunistične zveze. Maspoku so močno nasprotovali tudi člani zagrebške skupine Praxis (predvsem Rudi Supek in Milan Kangrga).

Nekaj manjših akcij proti Srbom na Hrvaškem se je pokazalo s potvarjanjem ali uničevanjem napisov v cirilici in z izbruhi nasilja na nogometnih tekmah. Hrvaško vodstvo je Broza prepričalo, da ima razmere pod nadzorom. Ko je Broz julija 1971 obiskal Hrvaško, so po jugoslovanski himni zaigrali še hrvaško.

Josip Broz je zatrl Maspok in hkrati močno popustil hrvaškemu nacionalizmu. Broz je dovolil uporabo hrvaškega jezika na Hrvaškem, leta 1974 je konfederaliziral jugoslovansko ustavo in dal jugoslovanskim republikam pravico veta, ko so skušale spremeniti ustavo. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je bila vir velikega nezadovoljstva in skrbi Srbov v Jugoslaviji. Vodstvo Hrvaške komunistične zveze, Dabčević-Kučar, Tripalo in Pirker, je bilo prisiljeno odstopiti z državnih in komunističnih funkcij, nekateri voditelji Maspok pa so bili aretirani in zaprti. Med aretiranimi voditelji Maspok sta bila Franjo Tuđman in Bruno Bušić.

Brozovo preganjanje srbskih akademikov in liberalcev v drugih jugoslovanskih republikah

V letu 1972. Broz iz politike in državnih zadev odstranil srbska komunista Marka Nikezića in Latinko Perović, Slovenca Staneta Kavčiča in Makedonca Krste Crvenkovskega. Po mnenju zgodovinarjev so bili v času vladavine dosmrtnega jugoslovanskega predsednika nevarnejši jugoslovanski liberalci kot hrvaški Maspok.

Da bi potolažil hrvaške nacionaliste, je Broz preganjal srbske akademike, ki so opozarjali na podrejen položaj srbskega naroda v Jugoslaviji. Vodilna srbska intelektualca Dobrica Ćosić (ugledni srbski pisatelj) in Mihailo Đurić (profesor na pravni fakulteti beograjske univerze) sta se spraševala o upravičenosti albanske avtonomije na zgodovinski srbski pokrajini Kosovo in zakaj Srbi na Hrvaškem nimajo avtonomnega statusa in zakaj ima Vojvodina avtonomni status, čeprav je večina njenih prebivalcev Srbov. Brozov režim je ta dva intelektualca javno obsodil in preganjal. Profesor Đurić je, ko je videl stopnjevanje maškareškega nacionalizma in secesionizma na Hrvaškem, opozoril, da je bil takrat status Srbije v Jugoslaviji zelo diskriminatoren ter da so Srbijo neusmiljeno in krivično obtoževali, da zagovarja centralizem in unitarizem. Đurić je še opozoril, da je prepovedano postavljati vprašanja o odgovornosti tistih, ki so med drugo svetovno vojno izvajali genocid nad srbskim narodom v Neodvisni državi Hrvaški. Dejal je, da meje Socialistične republike Srbije niso nacionalne niti zgodovinske meje Srbov v Jugoslaviji. Proces in sodba profesorja Đurića sta bila del političnega ravnovesja Brozovega režima v času kulminacije delovanja Maspoka na Hrvaškem in v času sojenja in zapora vodstva Maspoka.

Hrvaška pomlad in razpad Jugoslavije

Hrvaška pomlad je imela pomembno vlogo pri pripravi jugoslovanske ustave leta 1974. Ustava je ohromila zvezno oblast Jugoslavije s prenosom državne upravne oblasti na jugoslovanske republike. Ustava, ki je bila premalo jasna in je bila že rezultat kompromisov z različnimi nacionalističnimi skupinami v republikah in pokrajinah, je bila načrt za odcepitev.