AlegsaOnline.com

Razlitje nafte Deepwater Horizon (2010) v Mehiškem zalivu

Razlitje nafte Deepwater Horizon (2010) v Mehiškem zalivu — največja morska nesreča: okoljske posledice, čiščenje, pravne posledice in vpliv na ribištvo ter turizem.

Avtor: Leandro Alegsa

16-10-2025

Razlitje nafte na ploščadi Deepwater Horizon — pogosto imenovano tudi razlitje nafte družbe BP, razlitje nafte v Mehiškem zalivu ali izbruh Macondo — je bilo eno največjih in najbolj odmevnih razlitij nafte v zgodovini. Gre za razlitje nafte v Mehiškem zalivu, ki je bilo posledica izbruha in eksplozije na vrtalni ploščadi 20. aprila 2010. Eksplozija, do katere je prišlo med delom na vrtini Macondo, je povzročila smrt 11 delavcev in poškodbe številnih drugih.

Kaj se je zgodilo

Ploščad Deepwater Horizon, ki jo je vodila družba British Petroleum (BP) v sodelovanju z drugimi podjetji in je bila v lasti podjetja Transocean, je doživela izbruh po odpovedi varovalnega sistema na vrtini (blowout preventer). Po eksploziji se je ploščad potopila, iz vrtine Macondo v globokem morju pa je začela neovirano iztekati surova nafta. Prvo obdobje poskusov zaustavitve udiranja ni bilo uspešno; različne tehnike (poskus "top kill", nameščanje zajemalnih kupol, "junk shot" ipd.) niso uspele takoj zaustaviti pretoka.

Obseg razlitja

Količina iztekle nafte je predmet ocen in razprav. V originalnih poročilih in kasnejših ocenah se pojavljajo različne številke; v enem izmed poročil se je navedlo, da je iz vrtine izteklo približno 7,9 milijona sodov (780 × 10³ m³) surove nafte, druge ocene pa so bile nižje. Hitrost pretoka se je po ocenah sprva gibala okoli 52.000 sodov na dan (9.900 m³/d) in se je nato postopoma zmanjševala. Sredi julija 2010 so uspeli ustaviti pretok z namestitvijo zapiralnega pokrovčka na vrh poškodovane vrtine; pozneje so vrtino trajno zaprli s pomočjo reliefne vrtine in dodatnih postopkov.

Ukrepi za zajezitev in čiščenje

Takoj po nesreči so potekale velike iskalne in reševalne operacije ter prizadevanja za zmanjšanje razlitja z različnih tehnik (top kill, poskus zajemalnih kupol, nameščanje začasnih zapor in naposled reliefnih vrtin).
Za zmanjšanje vidne površinske nafte so uporabili kemična disperzivna sredstva (med drugim Corexit), kar je sprožilo zdravstvene in okoljske polemike zaradi njihovega ekotoksikološkega vpliva in rabe tudi v globinah pod površjem.
Obalni in lokalni odzivniki so z voljnim in organiziranim delom skušali zaščititi plaže, mokrišča in estuarije ter izvesti čiščenje onesnaženih območij.

Okoljski in gospodarski vplivi

Razlitje je povzročilo obsežno škodo v obalnih in morskih habitatih ter imelo dolgotrajne posledice za biotsko raznovrstnost in lokalno gospodarstvo. Škode so bile vidne na več ravneh:

Naravni habitat: prizadeti so bili koralni grebeni, estuariji, mokrišča ter številna območja obalnih travnikov in mangrov. Znanstveniki so odkrili tudi podvodne plasti/oblake (deepwater plumes) nafte, ki jih z vrha ni bilo vedno mogoče videti.
Divje živali: vpliv na ptice, ribe, delfine, rakovice in školjke je bil velik; mnoge vrste so doživele povečano umrljivost, zmanjšano plodnost ali dolgotrajne zdravstvene težave.
Ribištvo in turizem: lokalne ribiške skupnosti in turistični sektor v zaledju Mehiškega zaliva so utrpeli velike izgube zaradi začasnih prepovedi ribolova, zmanjšanega turizma in uničenja življenjskih prostorov.
Človeško zdravje: delo pri čiščenju in izpostavljenost razlitju ter dispersantom sta povzročila zdravstvene pritožbe in študije o možnih dolgoročnih učinkih za delavce in prebivalce obalnih območij.

Pravni in finančni posledici

Vlada ZDA je zasebno in javno odgovornost za nesrečo pripisala družbi British Petroleum (BP). Družba je prevzela plačilo čiščenja in odškodnin v okviru številnih tožb in poravnav. Med pomembnejšimi nastopi so bili:

kazenske in civilne tožbe ter obsežne odškodninske zahteve s strani zveznih oblasti, posameznikov in podjetij;
kriminalne in upravne poravnave, vključno s plačili globa in kazni v milijardah dolarjev (med drugim tudi poravnava dohodkov v okviru kazenskih obtožb);
velike poravnave oškodovancev, ki so bile namenjene pokrivanju izgubljenih zaslužkov, gospodarske škode, čiščenja in obnove ekosistemov — v letu 2015 je bila objavljena ena od večjih poravnav med BP, amerišno vlado in zvezami držav.

Skupno breme stroškov, povezanih z nesrečo, je za BP pomenilo plačilo več deset milijard dolarjev (vključno s stroški čiščenja, odškodninami, pravnimi stroški in poravnavami).

Znanstvene raziskave in dolgoročne posledice

Po razlitju je sledilo obsežno znanstveno spremljanje in raziskovanje. Operativna znanstvena svetovalna skupina ameriške obalne straže je konec leta 2011 poročala, da ni več oceanskih območij, ki bi jih bilo treba posebej očistiti zaradi razlitja; stanje obale pa je bilo še vedno predmet negotovosti in nadaljnjih ocen. Dolgoročne študije so pokazale trajne učinke na nekatere populacije živali in ekosisteme, čeprav so bili rezultati heterogeni in odvisni od lokacije, vrste in obsega izpostavljenosti.

Pomembne lekcije in spremembe

nesreča je poudarila tveganja globokovodnega vrtanja in pomen zanesljivih varnostnih sistemov (npr. blowout preventerjev);
pospešila je spremembe v regulaciji, nadzoru in industrijskih standardih za obvladovanje tveganj pri vrtanju na morju;
razprave o uporabi dispersantov in njihovi vlogi pri čiščenju so povečale zanimanje za alternativne metode ter dolgoročne učinke takih posegov na ekosisteme.

Razlitje Deepwater Horizon ostaja ena ključnih primerov sodobnega okoljskega incidenta, ki je vplival na politiko, zakonodajo, industrijske prakse in znanstveno razumevanje vplivov velikih razlitij na morske ter obalne sisteme. Čeprav so bili mnogi remedialni ukrepi uspešni pri odstranitvi površinske kontaminacije, so posledice za določene ekosisteme in skupnosti ostale dolgotrajne in predmet nadaljnjih raziskav ter obnove.

Naftna ploščad Deepwater Horizon po eksploziji leta 2010.

Učinki na ameriško naftno industrijo

Predsednik ZDA Barack Obama je 27. maja 2010 začasno ustavil nova vrtanja na naftnih ploščadih na morju. Sprejel je tudi nova varnostna pravila, da bi preprečil razlitje nafte. Naftna ploščad Deepwater Horizon je bila v lasti družbe British Petroleum (BP Oil). To podjetje je bilo najbolj odgovorno za škodo, ki jo je povzročilo razlitje nafte. Izplačalo je več milijard dolarjev za pomoč ljudem, ki po razlitju nafte niso mogli delati, in za stroške čiščenja.

Nadomestilo

Informacije v tem razdelku so iz Upton, Harold F. The Deepwater Horizon Oil Spill and the Gulf of Mexico Fishing Industry. Poročilo Kongresne raziskovalne službe za Kongres, 17. februar 2011, in sklicevanja, ki jih vsebuje.

3. maja 2010 je center za obravnavo zahtevkov v Zalivu začel izplačevati nujno pomoč podjetjem in ljudem (na primer ribičem), ki zaradi razlitja nafte niso mogli delati. Do konca avgusta 2010 je center za odškodninske zahtevke v Zalivu izplačal več kot 395 milijonov dolarjev. Približno tretjina tega denarja je bila izplačana ribiški industriji. A Do februarja 2011 je center GCCF ljudem, ki se ukvarjajo z ribolovom, izplačal približno 751 milijonov dolarjev. Ljudje bodo imeli tri leta časa, da ugotovijo svoje stroške in zaprosijo GCCF za plačilo.

Družba BP je začela tudi program, imenovan Vessels of Opportunity Program, v okviru katerega je zaposlila lokalne prebivalce (ki bi se ukvarjali z ribolovom), da bi s svojimi čolni pomagali pri čiščenju razlite nafte. Vendar pa je program na razlitje vplival le malo ali nič, saj plovila niso bila opremljena z opremo za odstranjevanje.

Ribiči v ameriški ribiški industriji lahko na več načinov dobijo povrnjen denar, ki so ga izgubili zaradi razlitja nafte v Mehiškem zalivu. Po razlitju nafte Exxon Valdez leta 1989 je bil na primer ustanovljen skrbniški sklad za odgovornost za razlitje nafte, ki pomaga ljudem, ki so bili oškodovani zaradi razlitja nafte. Drug zakon, Magnuson-Stevensov zakon o ohranjanju in upravljanju ribištva, omogoča vladi ZDA, da dodeli pomoč, kadar minister za trgovino vidi, da je ves ribolov na enem mestu propadel.

Učinki na ribiško dejavnost

2. maja 2010, 12 dni po eksploziji in požaru na ladji Deepwater Horizon, je Nacionalna uprava za oceane in ozračje (NOAA) zaprla 6 817 kvadratnih milj Mehiškega zaliva za ribolov. Razlog je bil zagotoviti, da se morski sadeži, ki bi lahko bili zastrupljeni z nafto, ne bi prodajali in morda zaradi njih ljudje zboleli. Ameriška vlada je za ribolov zaprla velika območja od sredine zaliva Atchafalaya v Louisiani, čez obale Mississipija in Alabame ter vse do Panama Cityja na Floridi. Tudi državne vode so bile zaprte za ribolov na večjem delu istega območja. Največje območje, na katerem je bil ribolov prepovedan, je 2. junija 2010 obsegalo 88 522 kvadratnih milj (229 270 km). ²Do konca novembra 2010 je bila večina voda ponovno odprta za ribolov, zaprtih je bilo le še 1041 kvadratnih milj (2697 km ²). Vendar je bilo še vedno mogoče najti nekaj ostankov nafte. Na primer, v mrežah škampov so včasih našli katranske kroglice.

Največje območje zveznih voda, zaprto za ribolov po razlitju nafte na ploščadi Deepwater Horizon, 2010

Kratkoročni učinki na okolje

Razlitje nafte v Mehiškem zalivu je prizadelo nekatere živali in rastline. Znanstveniki so našli mrtve, z nafto prekrite živali, kot so ptice, ribe, kozice in ostrige. Na nekaterih plažah so bile naplavljene velike razpadajoče ribe, prekrite z gostim, temnim oljem. Nacionalna uprava za oceane in ozračje (NOAA) je našla 1 746 ptic. Na 1 014 od teh ptic je bilo olje, 997 jih je bilo mrtvih, 749 pa živih. NOAA je našla tudi 528 morskih želv, od tega 400 mrtvih in 128 živih. Agencija NOAA je našla 51 sesalcev, vključno z delfini, od tega 47 mrtvih in 4 žive. Nekateri znanstveniki so razrezali mrtve ribe in si ogledali njihovo notranjost ter ugotovili, da je bilo olje v škrgah in srcu.

Ker je bil ribolov ustavljen, številne majhne trgovine z ribiško opremo niso mogle zaslužiti. Ribiška podjetja niso imela dovolj rib in so izgubila stranke. Običajno veliko ljudi potuje na to območje, da bi se zabavali z ribolovom. Zaradi razlitja nafte je tja potovalo manj ljudi. Zato so tudi turistična podjetja in ljudje, ki pomagajo obiskovalcem, izgubili denar.

Vzhodno od zaliva Mobile Bay je škoda, ki so jo povzročile čistilne ekipe in vozila, povzročila večjo škodo krhkemu habitatu sipin kot samo razlitje nafte. Življenjske prostore sipin lahko uniči le lahek peš promet, nikakor pa ne morejo podpirati izhoda 100 vozil, ki so bila napotena. Kljub številnim dokazom družba BP to še vedno zanika in očitno je uredila ali spremenila članke na Wikipediji, da bi prikrila stranske težave, povezane z nesrečo.

Učinki okolja skozi čas

Znanstveniki so razmišljali o tem, kako zelo bi se spremenile rastline in živali v Mehiškem zalivu po razlitju nafte. Na splošno lahko kemikalije v nafti škodujejo ribam in školjkam. V zgodnjih življenjskih fazah številne vrste rib rastejo v bližini obale. Zato bi lahko nafta ob obali spremenila število rib v prihodnjih letih. Prav tako so prizadete vrste del prehranjevalnega spleta ali zagotavljajo življenjski prostor drugim vrstam. Te stvari so možne, vendar še ni veliko dejanskih podatkov o tem, kako je z ribami in školjkami po razlitju nafte. Večina kozic zraste v enem letu. Zato bodo spremembe v številu kozic, ki jih je povzročilo razlitje nafte v Zalivu, znane eno ali dve leti po razlitju. Mnoge vrste rib potrebujejo leta, da zrastejo dovolj velike, da jih je mogoče obdržati za prehrano. Zato bo trajalo več let, da bodo znani učinki razlitja nafte v Zalivu na zelo majhne ribe.

Organizacija NOAA še vedno pomaga živalim, ki jih je prizadelo razlitje nafte v Mehiškem zalivu. Vendar o njih ne poročajo več. Namesto tega NOAA več časa namenja temu, da se divje živali vrnejo v ocean. Na primer, morske želve, ki so jih rešili pred nafto, spuščajo nazaj v divji ocean. Znanstveniki NOAA na raziskovalnih ladjah merijo tudi, ali je zdaj varno jesti ribe iz zaliva (ugotovili so, da je varno).

Pri štetju, ki ga je po razlitju nafte ob obalah Misisipija in Alabame opravilo podjetje Dauphin Island Sea Lab, so ugotovili, da je bilo nekaj mesecev po razlitju nafte nekaterih vrst rib dejansko več. Nekateri znanstveniki menijo, da je zaradi zaprtja ribolovnih območij skupno število rib kljub razlitju nafte ostalo visoko.

Ena tretjina ostrig, prodanih v Združenih državah Amerike, prihaja iz Louisiane. Vendar so kraje, kjer rastejo ostrige, prizadeli nedavni orkani, večja količina sladke vode, ki priteče v reke (ostrige potrebujejo slano vodo), in tudi razlitje nafte v Zalivu. Oddelek za divje živali in ribištvo v Louisiani sodeluje z znanstveniki na univerzah pri iskanju boljših načinov za gojenje ostrig. Junija 2011 je bilo na testnih območjih nameščenih več kot 100 milijonov semen ostrig in 500 000 majhnih ostrig, ki naj bi pomagale pri ponovni rasti ostrig.

Ameriška nacionalna služba za morsko ribištvo meni, da bo ulov rjavih kozic v vodah Mississipija in Louisiane v letu 2011 le malo manjši od običajnega. Pričakuje se, da bo ulov veliko boljši kot leta 2010 po razlitju nafte. Vreme spomladi leta 2011 je bilo ugodno za rast rjavih kozic.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je razlitje nafte na območju Deepwater Horizon?

O: Razlitje nafte Deepwater Horizon je največje razlitje nafte v morju v zgodovini, znano tudi kot razlitje nafte BP, razlitje nafte v Mehiškem zalivu ali izbruh Macondo.

V: Kako je prišlo do razlitja?

O: Do razlitja je prišlo v Mehiškem zalivu, ko so 20. aprila 2010 eksplodirali vrtalni stroji in povzročili izliv nafte.

V: Koliko ljudi je bilo v eksploziji ubitih in ranjenih?

O: V eksploziji je umrlo 11 delavcev, 17 ljudi pa je bilo ranjenih.

V: Kdaj je bilo puščanje ustavljeno?

O: Iztekanje je bilo zaustavljeno 19. julija 2010 z namestitvijo pokrovčka na vrh pretrgane cevi vrtine.

V: Koliko surove nafte je izteklo, preden je bila vrtina popravljena?

O: Pred popravilom vrtine je izteklo približno 7,9 milijona sodov (780 × 103 m3) surove nafte.

V: Kakšna je bila škoda, ki jo je povzročilo razlitje nafte?

O: Razlitje nafte je poškodovalo habitate živali in rastlin, ribiška in turistična podjetja v zalivu ter nafto pod vodo, ki je z vrha ni bilo mogoče videti. Ljudje so si prizadevali zaščititi več sto kilometrov plaž in ustij rek vzdolž severne obale Zaliva.

V: Kdo je bil odgovoren za razlitje in kaj je storil?

O: Vlada ZDA je za razlitje označila družbo British Petroleum (BP), ki je plačala čiščenje in drugo škodo. Do konca leta 2011 je operativna znanstvena svetovalna skupina ameriške obalne straže sporočila, da ni več oceanskih območij, ki bi jih bilo treba posebej očistiti zaradi razlitja nafte, vendar niso bili prepričani o stanju obale.