Leoš Janáček — Osud (Usoda): opera 1903–1905
Leoš Janáček — Usoda (Osud), opera 1903–1905: avtobiografska, tragična zgodba višjih slojev z nenavadnim librettom in izjemno, inovativno glasbo, ki zaznamuje skladateljev opus.
Usoda (češko Osud) je opera češkega skladatelja Leoša Janáčka. Komponiral jo je med letoma 1903 in 1905. V času nastajanja opere je Janáček doživel osebno izgubo – njegova hčerka Olga je umrla kmalu pred začetkom komponiranja, kar je prispevalo k temnejšemu in introspektivnemu tonu dela. Nekaj časa pred tem je končal tudi svojo uspešno opero Jenůfa, katere tragični zaključek je bil za Janáčka pomembna referenca pri ustvarjanju novih dramskih opusov.
Nastanek libreta
Libreto za Usodo je napisal mladenka, ki je v Janáčkovem krogu delovala pod psevdonimom Tálská; bila je ena od tesnih prijateljic njegove hčerke. Janáček je videl v zgodbi močne avtobiografske zamisli in je nameraval, da to delo ne bo ponovilo podeželske enostavnosti Jenůfe. Zato so v Usodi osebki večinoma iz višjih družbenih slojev – gre za like iz mestnega in premožnega okolja, kar ustvarja drugačen socialni in etični kontekst kot v njegovih krajinskih dramah.
Zgradba, jezik in dramaturgija
Zgodba opere je pogosto označena za nenavadno in lokalno neintuitivno: sestavljena je iz številnih kratkih prizorov, zaradi česar se dogajanje včasih zdi preskakovalno. Libreto ima namerno staromoden, formalni jezik, ki je številne sodobne poslušalce in kritike težje nagovoril. Čehi, ki so se ukvarjali s to opero, so pogosto opozarjali, da takšna forma in jezik zmanjšujeta naravnost videnja in razumevanja zgodbe; nekateri so celo zagovarjali izvajanje opere v prevodih, ker naj bi drug jezik v določenih inscenacijah zvenel bolj verjetno.
Slog in glasba
Kljub kritikam libreta velja glasba v Usodi za eno najzanimivejših in najizvirnejših stvaritev v Janáčkovem opusu iz tega obdobja. V delu že najdemo elemente, ki bodo kasneje zaznamovali njegov zrelejši slog: pozornost k govorovni melodiki (t. i. »speech-melody«), značilni ritmični poudarki in izvirna orkestracija. Janáček v Usodi eksperimentira z motivi in harmonskimi barvami, ki poudarjajo psihološko napetost likov in občutek usodnosti.
Sprejem, izvedbe in pomen
Ob prvih predstavah je bila opera deležna mešanih mnenj: kritike so izpostavljale težavnost libreta in fragmentarnost dramske strukture, medtem ko so izvajalci in poznejši poslušalci pogosto hvalili glasbeno vrednost. V naslednjih desetletjih je Usoda doživela več ponovnih postavitev in posnetkov, kar je pripomoglo k njenemu postopnemu umeščanju v repertoar kot delu, ki razkriva pomemben prehodni člen v Janáčkovem ustvarjanju. Čeprav ni tako pogosto uprizarjana kot nekatere njegove poznejše opere, ostaja Usoda pomembna za razumevanje njegovega razvoja kot dramatika in inovator v operni glasbi.
Zaključek
Usoda je delo, ki pogosto deli mnenja: težje berljiv libreto in epizodična dramaturgija nasprotujejo bogati in izvirni glasbeni izpovedi, ki jo je Janáček ustvaril. Za poslušalce in raziskovalce Janáčkove glasbe predstavlja to opera vznemirljiv vpogled v obdobje prehoda k zrelimu izrazu skladatelja in v njegovo osebno občutje izgube, usode in notranjega boja.
Zgodba opere
Zgodba se dogaja na začetku 20. stoletja, torej v času, ko jo je Janáček komponiral.
V prvem dejanju Gentlemani se študentje in mlada dekleta sprehajajo po zdravilišču. Moški se zanimajo za dekle po imenu Míla. Míla v množici opazi mladeniča po imenu Živný. Živný je skladatelj. Z Milo sta bila nekoč ljubimca. Imela sta otroka. Živný ji pove, da ju je mati prisilila, da sta se razšla, da bi se lahko poročila z nekom bogatim. Mati jo je prisilila, da se je odselila iz Prage in otroka rodila na deželi. Zaljubljenca zdaj želita pozabiti na nesrečno preteklost in živeti skupaj s sinčkom Doubekom.
Drugo dejanje se odvija nekaj let pozneje. Že dolgo živita srečno skupaj. Z njima živi tudi Milina mati, ki je pobesnela. Medtem ko zaljubljenca bereta zgodbo opere, za katero se zdi, da pripoveduje o njunem življenju, mati kriči in Živný raztrga glasbo opere. Mati zgrabi hčerko in se z Milo vrže po strmem stopnišču.
Tretje dejanje se dogaja na glasbenem konservatoriju enajst let pozneje. Živnýjevi učenci, med katerimi je tudi njun sin Doubek, pojejo glasbo iz opere, ki jo je Živný napisal. Živný sam je kot junak svoje opere. Zadnji del opere še ni napisan. Učenci odigrajo prizor iz Doubekovega otroštva in se iz njega norčujejo. Živný govori o svoji operi. Nastane nevihta in ubije ga strela. Njegova opera ne bo nikoli dokončana.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je skladatelj igre Usoda?
O: Skladatelj filma Usoda je Leoš Janáček.
V: Kdaj je Janáček napisal to opero?
O: Janáček je opero Fate napisal med letoma 1903 in 1905.
V: Kaj se je zgodilo z Janáčkovo hčerko, preden je začel pisati Fate?
O: Janáčkova hčerka Olga je umrla malo pred začetkom komponiranja opere Usoda.
V: Kdo je napisal libreto za Usodo?
O: Libreto za Usodo je napisal eden od tesnih prijateljev Janáčkove hčerke, ki je pisal pod imenom Tálská.
V: Zakaj je Janáček v svoji prejšnji operi želel spremeniti pisanje o preprostih podeželskih ljudeh?
O: Janáček je želel spremeniti pisanje o preprostih podeželskih ljudeh iz svoje prejšnje opere Jenůfa.
V: Zakaj je bila zgodba o Usodi kritizirana?
O: Zgodbo o Usodi so kritizirali, ker ni logična in je sestavljena iz številnih majhnih prizorov, zaradi katerih zgodba preskakuje.
V: Kaj je bilo rečeno o jeziku libreta v Fate?
O: O jeziku libreta v igri Usoda se je govorilo, da je zelo namerno staromoden in da ga občinstvo težko razume. Nekateri so menili, da je včasih bolje, če se opera poje v drugih jezikih, saj jezik zveni bolj resnično.
Iskati