Leoš Janáček

Njegova mladost

Janáčkova družina je bila revna in je živela na podeželju na Moravskem. Njegov dedek in oče sta bila glasbenika in šolska učitelja. Leoš je bil peti od devetih otrok. Ker je bila v njihovi majhni hiši velika gneča, so ga pri enajstih letih poslali v Brno. Tam je obiskoval pevsko šolo, vendar je moral zbor kmalu prenehati delovati. Glasbeno izobraževanje je nadaljeval tam. Po zaključnem izpitu je dve leti opravljal neplačano delo učitelja. Postal je dirigent samostanskega pevskega zbora in moškega pevskega zbora Svatopluk. Iz njih je naredil boljši zbor in zanje pisal glasbo. Eno leto je študiral na praški orglarski šoli, vendar je bil zelo reven in si ni mogel privoščiti obiskovanja koncertov. Še naprej je vodil zbore in se spoprijateljil z Dvořákom. Kratek čas je preživel v Leipzigu in na Dunaju.

Zgodnja kariera

Ko se je vrnil v Brno, se je zaročil s svojo 14-letno učenko klavirja Zdenko Schulzovo. Ko sta se poročila, še ni dopolnila 16 let. Janáček je v Brnu ustanovil (začel) orglarsko šolo. Bil je njen ravnatelj. Glasbo je poučeval tudi na stari brnski gimnaziji. Njegov zakon je bil nesrečen in čeprav sta ostala poročena vse njegovo življenje, sta veliko časa preživela ločeno. Odšel je na potovanje na severno Moravsko, kjer je zbiral ljudske pesmi, ki jih je uporabil v nekaterih svojih plesih za orkester.

Janáček je več let pisal opero Jenůfa. Ko jo je dokončal, mu je umrla hčerka. V operi je čutiti nekaj njegove žalosti. Razvijal je tudi sistem govorne melodije (melodije zvenijo kot ritem jezika), ki je vplival na njegove opere do konca življenja. Jenůfa je bila zelo uspešna, ko je bila prvič izvedena v 1904. Takrat je imel Janáček že 50 let.

Srednja kariera

Janáček je zdaj manj poučeval in se osredotočil na organizacijo brnske orglarske šole, ki se je preselila v novo stavbo, saj je imela zdaj 70 učencev. Njegova naslednja opera se je imenovala Osud, vendar za časa njegovega življenja ni bila izvedena. Glasba je zelo dobra, vendar je bil libreto (besedilo) slab. To velja tudi za njegovo naslednjo opero: Broučka na Luno. V tem obdobju je pisal tudi komorno glasbo in nekaj zelo dobrih zborovskih skladb.

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je imel Janáček 60 let. Na Moravskem je bil dobro poznan, v drugih državah pa skorajda ne. Med njegovimi skladbami iz vojnih let je Taras Bulba, delo za orkester, ki opisuje zgodbo ruskega pisatelja Gogolja. Napisal je kratko patriotsko opero, v kateri je spremljal dogodivščine gospoda Broučka. Pripovedovala je o gospodu iz Prage, ki se znajde sredi husitskih vojn v 15. stoletju.

Zadnja leta (1916-1928)

V zadnjih letih je Janáček napisal večino velikih del, po katerih je svetovno znan. Njegova opera Jenůfa je bila izvedena v Pragi. S tem je postal mednarodno znan. Bil je zelo ponosen, ko je njegova država po vojni postala neodvisna. Zelo srečen je bil tudi zato, ker je bil zaljubljen v Kamilo Stösslovo, ki je bila 38 let mlajša od njega. Napisal je tri svoje najboljše opere: Katya Kabanová, The Cunning Little Vixen in The Makropulos Affair. Te opere so bile izvedene v Brnu in nato v Pragi, prav tako pa so bile objavljene. Napisal je dva godalna kvarteta in pihalni sekstet: Mládi (Mladost). Pri 70 letih se je upokojil na orgelski šoli v Brnu. Na spletni strani 1926 je napisal orkestralno delo: Sinfonietta, sledil je klavirski koncert za levo roko (pianist igra samo z levo roko) in komorni ansambel ter Glagolska maša. Vsa ta dela so imela izjemen uspeh tako na Češkoslovaškem kot v tujini, celo v New Yorku.

Na spletnem mestu 1921 je kupil hišo v svojem rojstnem kraju Hukvaldy. Tam je veliko časa preživel ob skladanju, daleč stran od živahnega življenja v Brnu. Poleti 1928 se je odpravil tja, kjer so se mu prvič v Hukvaldyju pridružili Kamila, njen enajstletni deček in njen mož. Delal je na tretjem dejanju svoje zadnje opere Iz hiše mrtvih. Nekega dne se je Kamilin sin izgubil v gozdu. Nekaj časa so ga iskali. Janáček se je prehladil, zbolel za pljučnico in umrl. Njegov pogreb v Brnu je bil velika javna prireditev, na kateri so izvedli nekaj glasbe iz njegove opere Prevarana lisica.

Njegov glasbeni slog

Janáček je odraščal sredi obdobja romantike, vendar je večino svoje najboljše glasbe napisal v dvajsetih letih 20. stoletja, ko so se glasbeni slogi že spremenili. Čeprav ni nikoli pisal glasbe, ki bi zvenela tako moderno kot glasba Stravinskega ali Schoenberga, je njegova glasba romantična, združena z moravsko ljudsko pesmijo in včasih z idejami francoskih impresionističnih skladateljev, kot je Debussy. Glasba, ki jo je pisal za zbore, se je pogosto nadaljevala v njegovih operah. Njegova glasba za instrumente se je pogosto začela kot programska, čeprav v marsičem lahko uživamo, ne da bi poznali zgodbo, ki jo pripoveduje. Pisanja oper se je naučil na podlagi Smetanovih oper, vendar je vanje vnesel veliko sprememb, na primer skrajšanje duetov in ansamblov ter uporabo ljudskih pesmi v melodijah. Janáček ni bil pomemben le kot skladatelj, ampak se ga spominjamo tudi po njegovih študijah ljudske glasbe ter kot glasbenega teoretika in učitelja.