The Cunning Little Vixen (izvirni naslov: Češki skladatelj Leoš Janáček je napisal opero Příhody lišky bystroušky (v dobesednem prevodu Prigode lisice z ostrimi ušesi). Janáček je imel rad živali in v tej operi so nekateri liki ljudje, nekateri pa živali. Nekatere male živali (kot so kobilica, žaba in čriček) običajno pojejo otroci.

Janáček je idejo za to opero dobil iz risanega stripa z naslovom "Ostrouška" (češko "Bystrouška"). Risanka je bila objavljena v priljubljenem dnevnem časopisu Lidové noviny. Pripovedovala je o lisici (samici lisice) in njenih dogodivščinah v gozdu. Menil je, da bi bila zgodba dobra za opero. Zgodbo je nekoliko spremenil: izpustil je nekaj likov, nekoliko spremenil vrstni red zgodbe in poskrbel, da so se ljudje in živali obnašali podobno. Opera je bila prvič izvedena 6. novembra 1924 v Brnu.

Ko je Janáček leta 1928 umrl, so na njegovem pogrebu zaigrali zadnji del opere.

Izvor in nastanek

Zgodba temelji na priljubljenem stripu in krajših povestih, ki jih je napisal Rudolf Těsnohlídek in jih ilustriral Stanislav Lolek; besedilo in podoba lisice sta navdihnila Janáčka, ki je gradnjo dramske oblike in libreta prilagodil za operno uprizoritev. Janáček je sam priredil besedilo, izločil določene epizode in združil elemente, da je postal poudarek na ciklični naravi življenja in odnosu med človekom in naravo.

Vsebina (kratka)

Opera spremlja dogodivščine mlade lisice (Bystrouška) in njen stik z ljudmi — predvsem z lovcem oziroma gospodarjem gozda, ki jo v eni od prvih prizorov ujeti, a lisica pobegne. Sledi vrsta prigod, v katerih lisica raziskuje gozd, srečuje druge živali in preživlja sezonske spremembe. V ozadju so prikazani tudi človeški odnosi in vsakdanje skrbi vasjanov. Zgodba se zaključi kot naravni krog: ena generacija mine, druga se rodi — tema cikla življenja in smrti je osrednja.

Glasbene in slogovne značilnosti

Janáček v tej operi uporablja svojo znano metodo »govorno-melodijskega« (speech-melody) komponiranja, pri kateri vokalne linije sledijo naravnemu ritmu in intonaciji govorjene češčine. Orkestracija je barvita in pogosto oponaša zvoke narave in živali — uporabljen je tudi otroški pevski zbor za manjše živali, kar daje prizorom pristno teksturo. V glasbi se pojavljajo ponavljajoče se motivne celice, ki predstavljajo like ali pojave (npr. lisico, lovca, leto), kar povezuje prizore v večji celoti.

Uprizoritve in sprejem

Po premieri leta 1924 je opera postopoma pridobila mesto v repertoarju in danes sodi med najbolj poznana in pogosto uprizarjana dela Leoša Janáčka. Zaradi svoje čarobne kombinacije realizma in pravljice ter zaradi izvirne glasbene govorice je priljubljena tako pri izvedbah za odraslo občinstvo kot pri predstavah, v katerih sodelujejo otroci. Zaradi univerzalnih tem (narava, krog življenja, sožitje med ljudmi in živalmi) je opera doživela številne režijske interpretacije — od tradicionalnih do sodobno simbolnih.

Pomen in zapuščina

Příhody lišky bystroušky velja za eno izmed najlepših in najbolj humanih Janáčkovih del: v njej združuje etične, filozofske in estetske poglede na svet. Opera je pomembna tudi kot primer, kako lahko glasba prikaže naravne pojave in živalske like brez kitnjastega sentimentalizma — z igrivostjo, sočutjem in spoštovanjem do cikla življenja. Njena glasbena inovativnost in čut za dramatiko sta vplivala na kasnejše izvedbe in interpretacije Janáčkovih del po svetu.

Za poslušalce in gledalce je delo privlačno tudi zaradi kombinacije humorja, lirike in globoke, skoraj filozofske razmisleka o človeku in naravi — značilnosti, ki so naredile to opero trajno priljubljeno na opernih odrih po vsem svetu.