Kobilice sodijo v podred Caelifera, ki je del reda Orthoptera (škorpijoni in sorodne žuželke). V celotnem podredu je opisanih približno 11.000 vrst, od tega približno 10.000 v družini Acrididae, ki vključuje večino dobro znanih kratkodlakih kobilic.
Opredelitev in morfologija
Kobilice so običajno prepoznavne po kratkih antenah (v nasprotju s grmovnimi kobilicami oz. katydidami, ki imajo dolge antene), po razvitih zadnjih nogah za skakanje in pogosto močnih čeljustih za žvečenje. Veliko vrst ima tudi slušne organe (timpanume) na bokih prvega trebušnega člena ter krila, s katerimi lahko kratko letijo ali širijo zvok.
Vrste in prehranjevalne navade
Kobilice so večinoma rastlinojede. Najraje se prehranjujejo s travo, listjem in žitnimi kulturami, a so številne vrste oportunistične in vsejede. Nekatere vrste selijo in se hranijo na različnih gostiteljskih rastlinah čez dan, druge ostanejo vezane na eno vrsto gostiteljske rastline. Strogo specializirane (monofagne) vrste so redke; ocenjuje se, da je le približno 1 od 8.000 vrst izrazito vezana na eno samo vrsto rastline.
Vedenje in socialna ekologija
Mnoge kobilice so samotarske pri nizkih gostotah, vendar pri gostoti, ki preseže določeno mejo, pri nekaterih vrstah pride do tako imenovanega faznega preoblikovanja: posamezniki spremenijo barvo, anatomijo in vedenje ter tvorijo gneteče se skupine ali velike jate — stanje, ki ga imenujemo kobilice v ožjem pomenu (locusts). Te gneteče se vrste lahko nato migrirajo v velikih jatah in povzročajo hude škode na kulturnih rastlinah.
Razmnoževanje in življenjski cikel
- Večina kobilic ima preprosto preobrazbo (hemimetabolija): jajčece → nimfa (več stadijev) → odrasel obliko.
- Nimfe so podobne odraslim, vendar nimajo razvitih kril; več selitev (molitev) vodi do odrasle oblike.
- Samice običajno odlagajo jajčne skupke v tla, kar omogoča preživetje prebivalstva čez neugodna obdobja.
Vpliv na pridelke in upravljanje škod
Kobilice lahko povzročijo pomembne izgube v kmetijstvu, zlasti kadar nastanejo velike jate ali ko so populacije lokalno zelo goste. Najbolj ranljive so travniki, pašniki in poljščine (žita, koruza, oljne rastline). Kadar nastopi faza gnetenja pri locustih, so možne obsežne migracije in uničenje pridelkov na velikih območjih.
Upravljanje in preprečevanje poškodb poteka na več načinov:
- monitoring populacij in zgodnje opozarjanje na povečanje gostote;
- kmetijsko-gojitvene ukrepe, kot so obdelava tal in odstranjevanje potencialnih leglišč jajčec;
- biološke metode (npr. entomopatogene glive, koristne naravne sovražnike) in trajnostne strategije spremljanja;
- v ekstremnih primerih kemični nadzor z insekticidi, a ob upoštevanju okoljske varnosti in vpliva na neciljne vrste.
Kot naravni del ekosistemov imajo kobilice tudi pomembno vlogo kot hrana za ptice, plazilce, sesalce in številne žuželke, zato je pri upravljanju populacij smiselno iskati ravnovesje med zaščito pridelkov in varovanjem biotske raznovrstnosti.
