Sivi kit (Eschrichtius robustus) je kit z balastnimi delci — torej bradavičar, ki se hrani z zadrževanjem vode in filtriranjem drobnih organizmov skozi bradavične plošče. Ima debelo plast maščobnega tkiva (blubber), ki lahko doseže približno 25 cm in ga varuje pred mrazom ter služi kot zaloga energije.

Sivi kiti so znani po svoji močni zaščiti mladičev: samice so bile v preteklosti tako agresivne, da so večkrat napadle kitolovce in prevrnile njihove čolne, zaradi česar so jih kitolovci pogosto imenovali hudičevec. Danes so ti primeri del zgodovine intenzivnega kitolova in povojne zaščite vrst.

Opis in velikost

Odrasli sivi kiti običajno merijo približno 12–15 m v dolžino in tehtajo več deset ton. Koža je sivo obarvana z značilnimi svetlimi lisami in brazgotinami, ki jih povzročajo prišleki (npr. školjke) in ožigalci (npr. morski klipi). Namesto izrazitega hrbtnega peresa imajo grebenasto izboklino z vrsto "knot" ali humčkov na hrbtu.

Vedenje in prehranjevalne navade

Sivi kiti so posebni med bradavičarji po tem, da pogosto iskalno dno v plitvih obalnih vodah — »dnožrejo« (bottom-feeding). Obrnejo se na stran, s širokim gobcem izkopljejo mulj in pesek ter skozi bradavične plošče filtrirajo majhne nevretenčarje, predvsem amfipode in druge bentične organizme. So zelo močni plavalci; ob rednih potovanjih se lahko potopijo več minut in izjemoma tudi do 155 m, čeprav so običajni potopi krajši.

Selitve in območja razširjenosti

Sivi kiti opravijo eno najdaljših znanih selitev med kiti — vsako leto potujejo med bogatimi poletnimi hranilnimi območji v hladnih arktičnih ali subarktičnih vodah in toplimi tropskimi/ subtropskimi zalivi, kjer se parijo in rojevajo. Najbolj znana pot vključuje vzhodni Tihi ocean, od kitajskih/beringovih kotlin proti lagunam na polotoku Baja California v Mehiki (npr. Laguna San Ignacio, Ojo de Liebre), kjer se mladiči izlegajo v varnih plitvinah.

Komunikacija

Sivi kiti uporabljajo nizkofrekvenčne zvoke, vzdolžne stene, žvižge in klike za medsebojno sporazumevanje in orientacijo. Zvoki so prilagojeni prenašanju na velike razdalje v vodi in lahko služijo tudi pri vzpostavljanju stikov med materjo in tele.

Razmnoževanje

Samice običajno rodijo enega teleta po približno 13 mesecih brejosti. Mladiči ob rojstvu merijo okoli 4–5 m in se hranijo s materinim mlekom nekaj mesecev, medtem ko spremljajo mater na selitvah proti hranilnim območjem.

Grožnje in varstvo

  • Kitolov v 19. in 20. stoletju je močno zmanjšal populacije; obsežna zaščita je prispevala k okrevanju vzhodne populacije.
  • Orke (morilci) lahko napadajo tele in včasih odrasle jedinke.
  • Človeški vplivi: trki s plovili, zapletanje v ribiške mreže, onesnaževanje in spremembe habitata zaradi gradnje obal ter podnebne spremembe, ki spreminjajo razpoložljivost plena.

Vzhodna populacija sivih kitov se je po omejitvah kitolova precej obnovila, medtem ko je zahodna (ali severozahodna) populacija še vedno redka in ranljiva — v nekaterih območjih jih ostaja le še nekaj sto osebkov.

Zanimivosti

  • Sivi kiti pogosto plavajo zelo blizu obale, zaradi česar so odlični za opazovanje kitov z obale ali iz majhnih čolnov.
  • Njihovo dnožiranje pomembno vpliva na obalne ekosisteme, saj premešajo sediment in vplivajo na razporeditev organizmov na morskem dnu.

Sklep: Sivi kit je robustna in izjemno prilagojena vrsta bradavičarjev z edinstvenim načinom hranjenja, dolgo selitvijo in bogato zgodovino stikov s človekom. Čeprav je vzhodna populacija v veliki meri okrevala, ostajajo grožnje, ki zahtevajo nadaljnje varstvene ukrepe in spremljanje.