Navezanost
Navezanost dojenčka je posebna vez, ki se prvič razvije v otroštvu. To je prvi odnos, ki ga dojenček vzpostavi, običajno z materjo ali starši.
Raziskave razvojne psihologinje Mary Ainsworth na človeških dojenčkih v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so pokazale, da imajo otroci lahko različne vzorce navezanosti. To je odvisno predvsem od tega, kako so doživeli svoje zgodnje okolje, v katerem so skrbeli za otroke. Zgodnji vzorci navezanosti pa oblikujejo - vendar ne določajo - posameznikova pričakovanja v poznejših odnosih.
V prvi fazi razvoja mati doji otroka, mati in dojenček(-i) pa sta si fizično blizu, razen če mora mati oditi po hrano (itd.). Medtem ko matere ni, so mladiči skriti in tiho, včasih v gnezdu ali brlogu.
Dojenček je ključno obdobje razvoja - telesne rasti in učenja, razvijanja socialnih spretnosti za interakcijo z drugimi in učenja življenjskih veščin, kot sta, kaj jesti in kako se odzvati, ko so v bližini plenilci.
Dojenček je tudi obdobje razvoja možganov. Pri sesalcih je v možganih le nekaj vedenja vgrajenega kot ustaljen vzorec delovanja. Velik del vedenja je genetsko določen le kot potencialni vedenjski sistemi, ki jih je treba aktivirati in razviti. Ti vključujejo:
- razvoj zaznavanja
- določanje norm za telo
- programiranje zgodnjih izkušenj v vedenjske vzorce.
- sposobnost prepoznavanja drugih v lastni skupini kot posameznikov, ki čutijo in se odzivajo podobno kot oni sami - pri tem sodelujejo zrcalni nevroni.
Z večanjem neokorteksa se primatom, zlasti ljudem, postopoma povečuje kompleksnost družbenega vedenja. Sestavni del tega je tudi nega, ki ima štiri funkcije:
- zagotavlja hrano.
- pomaga materi in dojenčku, da ostaneta skupaj v bližini - zaradi zaščite dojenčka;
- dojenčku omogoča, da opazuje in sodeluje z materjo ter se na podlagi teh izkušenj uči.
- materino mleko prenaša protitelesa. To zagotavlja začasno zaščito pred nekaterimi okužbami, dokler otrokov lastni imunski sistem ne dozori.
Če je mladič del legla, se igra s sorodniki iz legla; če je samski, se po prvi fazi otroštva začne vrstniško igrati z drugimi mladiči v bližini, dovolj blizu, da se lahko mati hitro odzove na morebitne težave.
Zdravstvena nega zahteva bližino; bližina omogoča socialno interakcijo, socialna interakcija pa je bistvena za preživetje. Navezanost v različni meri obstaja pri sesalcih, ki niso ljudje; zlasti pri ljudeh je močno povečana. V družbah lovcev in nabiralcev ter vaških in poljedelskih družbah je mati običajno nosila otroka ali pa ga je za kratek čas pustila pri alomateri - osebi, s katero bo otrok imel odnos vse življenje, kot so babica, teta ali starejši sorojenec. Šele z razvojem civilizacije in bogastva ter zlasti v zadnjih 60 letih se je ta vzorec vzgoje otrok, ki je vgrajen v našo biologijo sesalcev, bistveno spremenil.
Zaključki: Navezanost dojenčka je večnamenski vedenjski sistem, ki je bistvenega pomena za družbene živali. V otroštvu se vzpostavijo vzorci vedenja, na katerih se gradijo drugi dolgoročni odnosi. Primarni namen navezanosti, ki je nastala kot zaščita dojenčka, je kmalu postal podpora razvoju možganov. Druge funkcije so vzpostavitev homeostaze fizioloških sistemov, socialni in čustveni razvoj ter učenje. Navezanost dojenčka je do neke mere prisotna pri vseh sesalcih, pri ljudeh pa je zelo razširjena. Navezanost je vedenjski sistem, ki je prisoten ob rojstvu, vendar ga je treba aktivirati in razviti.
V prvih mesecih življenja so dojenčki navezani na vse, ki so jim blizu.
Pregled
Večinoma za otroka skrbita njegova mati in oče. Če mati ali oče prideta, ko otrok joka, in z njim ravnata nežno, se otrok nauči, da bosta starša poskrbela zanj. Če se mati ali oče dojenčku nasmehneta, se z njim pogovarjata, mu pojeta in ga držita v naročju, tudi ko ne joka, se dojenček nauči, da ga imata starša rada. Ko se dojenček nauči, da je ljubljen in da bo zanj poskrbljeno, če bo jokal, običajno odraste v osebo, ki pričakuje, da bodo drugi ljudje prijazni. Kadar se otrok počuti ljubljenega in oskrbljenega ter misli, da bodo drugi ljudje prijazni, pravimo, da je varno navezan.
Teorije
Pri razmišljanju in pisanju o teoriji navezanosti sta bila pomembna dva človeka, John Bowlby in Mary Ainsworth.
Bowlby je zapisal, da skrb in ljubezen, ki ju otrok dobi od svojih staršev, privedeta do oblikovanja pomembne ideje. To idejo je poimenoval notranji delovni model. Notranji delovni model je način, kako dojenček ali otrok razmišlja o sebi, starših in drugih ljudeh. Kadar starši z ljubeznijo skrbijo za otroka, ta odrašča s pozitivnim notranjim delovnim modelom. Ta otrok bo mislil, da je ljubeč, ker je bil ljubljen. Mislil bo, da so starši dobri, ker so bili skrbni. In otrok se ne bo bal poskusiti sklepati prijateljstev z novimi ljudmi, ker bo pričakoval, da bodo ljudje prijazni. Otroci, ki imajo pozitiven notranji delovni model, bodo verjetno prijazni tudi do drugih ljudi. Bowlby je verjel, da bo pozitiven notranji delovni model pomagal ljudem sklepati prijateljstva.
Bowlby je zapisal, da je proces navezanosti pri ljudeh podoben bližini, ki obstaja med materjo in mladičem šimpanza, gorile in orangutana. Bowlby je menil, da se navezanost pri ljudeh razvija postopoma, v štirih korakih.
Mary Ainsworth je videla, kako matere ravnajo s svojimi otroki v različnih mestih in državah. Ugotovila je, da so se matere in dojenčki obnašali enako, čeprav so bila življenja družin zelo različna. Ainsworthova je naredila način, s katerim je preverila, kako je povezan odnos navezanosti med materjo in njenim majhnim otrokom. Poimenovala ga je "čudna situacija".
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je navezanost dojenčka?
O: Navezanost dojenčka je posebna vez, ki se prvič razvije v otroštvu. Je prvi odnos, ki ga ima dojenček, običajno z materjo ali starši.
V: Kaj je ugotovila Mary Ainsworth v svojih raziskavah o človeških dojenčkih?
O: Raziskava Mary Ainsworth je pokazala, da imajo lahko otroci različne vzorce navezanosti, ki so odvisni predvsem od tega, kako so doživeli svoje zgodnje okolje, v katerem so skrbeli za otroke.
V: Kako mati neguje otroka v prvi fazi razvoja?
O: V prvi fazi razvoja mati dojenčka neguje in mu je fizično blizu, razen če mora oditi po hrano (itd.). Medtem ko je mati odsotna, so dojenčki skriti in tiho, včasih v gnezdu ali brlogu.
V: Katere so nekatere funkcije dojenja pri dojenčkih?
O: Dojenje ima za dojenčke štiri funkcije: zagotavlja jim hrano, pomaga jim, da ostanejo skupaj z materjo in se tako zaščitijo, omogoča jim, da opazujejo in sodelujejo z materjo ter se s tem učijo, in prenaša protitelesa, ki jih začasno ščitijo pred nekaterimi okužbami, dokler njihov lastni imunski sistem ne dozori.
V: V čem je družbeno vedenje primatov bolj zapleteno kot pri drugih sesalcih?
O: Primatovci imajo vedno bolj zapleteno družbeno vedenje kot drugi sesalci zaradi vedno večjega neokorteksa. To vključuje razvoj zaznavanja, ki določa telesne norme, programiranje zgodnjih izkušenj v vedenjske vzorce in sposobnost prepoznavanja drugih v lastni skupini kot posameznikov, ki se počutijo podobne sebi.
V: Kako sta našo biologijo sesalcev spremenili civilizacija in bogastvo?
O: S civilizacijo in bogastvom so se spremenile prakse vzgoje otrok, ki so bile vgrajene v našo biologijo sesalcev, na primer matere običajno niso nosile otrok ali so jih za kratek čas pustile pri alomateri, kot sta babica ali teta.
V: Kakšni so nekateri nameni navezanosti dojenčkov?
O: Glavni namen navezanosti dojenčkov je podpirati razvoj možganov in hkrati vzpostaviti homeostazo fizioloških sistemov, socialni in čustveni razvoj, učenje spretnosti, kot je, kaj jesti, ko so v bližini plenilci, ter omogočanje socialne interakcije, ki je bistvena za preživetje.
