Jackanory je dolgoletna BBC-jeva otroška televizijska serija, ustvarjena z namenom navduševanja otrok za branje. Ime izhaja iz otroške rime in oddaja se je začela predvajati 13. decembra 1965. Prva zgodba je bila pravljica Cap-o'-Rushes, ki jo je prebral Lee Montague. Jackanory so predvajali do leta 1996; v približno 30 letih delovanja so posneli okoli 3.500 epizod. Zadnjo zgodbo, The House at Pooh Corner A. A. Milnea, je prebral Alan Bennett in bila je predvajana 24. marca 1996. Oddaja se je znova vrnila 27. novembra 2006 z dvema zgodbama kot občasna ponovna oživitev klasičnega formata.

Format oddaje

V središču oddaje je bil en igralec ali pripovedovalec, ki je otrokom bral otroške romane, nove zgodbe ali ljudske pravljice, običajno sedeč v udobnem fotelju. Pogosto je bil brani prizor ponazorjen s posebej narejeno mirujočo risbo, ki je spremljala besedilo in pomagala vizualizirati dogajanje. Te risbe je pogosto narisal Quentin Blake, kadar so bile potrebne ilustracije za otroške knjige sodobnih avtorjev.

Najpogostejša oblika je bila serijalizirana zgodba, kjer je ena knjiga trajala pet petnajstminutnih epizod, predvajanih od ponedeljka do petka. Včasih so bile zgodbe predstavljene kot posamezne, daljše epizode ali kot posebne dramatizacije; cilj pa je bil vedno spodbuditi zanimanje za branje in literaturo pri mladih gledalcih.

Jackanory Playhouse

Nekatere zgodbe v okviru franšize niso bile predstavljene kot branje, temveč kot polne gledališke uprizoritve. Te enote so se imenovale Jackanory Playhouse in so trajale približno trideset minut. Gre za dramatizirane, kostumsko oblečene postavitve, pogosto z več igralci in scenografijo, ki so prinašale bolj gledališko izkušnjo. Med temi dramatizacijami je bila tudi uprizoritev komične zgodbe A. A. Milnea "Princesa, ki se ni mogla smejati", ki jo je napisal Philip Glassborow.

Ustvarjalci, hranjenje arhiva in vpliv

Oddaja je bila zasnovana kot enostaven, neposreden format, ki je izpostavil pomen pripovedovanja in branja. V zgodnjih letih so jo ustvarjali in producirali različni uredniki in producenti BBC-ja; program je postal prepoznaven del britanske televizijske kulture. Nekateri zgodnji posnetki niso popolnoma ohranjeni zaradi takratnih arhivskih postopkov in brisanja gradiva, kar je pogosta težava pri televiziji iz obdobja pred digitalnim shranjevanjem.

Jackanory je pustil velik kulturni odtis: mnogi gledalci ga še vedno povezujejo z odkrivanjem književnosti in otroštva, naslov pa se pogosto pojavlja v omembah, parodijah in spominih na britansko televizijo. Program je navdihnil tudi podobne oddaje v drugih državah, kjer so uporabljali podoben koncept pripovedovanja zgodb za otroke.

Opomba o priljubljenih elementih

  • Poudarek na branju iz knjig in pripovedovanju kot načinu spodbujanja pismenosti.
  • Ikonična raba ilustracij, zlasti del Quentina Blakea, ki so vizualno bogatile pripoved.
  • Različne oblike: kratke serije, posebne dramatizacije (Jackanory Playhouse) ter redke ponovitve in posebne izdaje po prenehanju rednega predvajanja.

Čeprav se je redno predvajanje končalo v 90. letih, ostaja Jackanory pomemben primer televizijskega pristopa k spodbujanju branja in ljubezni do zgodb pri najmlajših gledalcih.