Kojiki ali Furukotofumi (古事記), v angleščini imenovan tudi Zapisi o starih zadevah, je najstarejša znana knjiga na Japonskem. Napisana je bila leta 712 našega štetja in posvečena cesarici Gemmei. Kodžiki je knjiga, polna japonske mitologije in religije, šintoizma. V knjigi so legende o prvem japonskem cesarju in nekaterih drugih pomešane z zgodbami o bogovih. Zato je težko vedeti, kateri deli Kodžikijev so resnični in kateri legenda. V legendi so vsi japonski cesarji potomci Amaterasu, boginje sonca.
Izvor in sestava
Knjigo je po naročilu cesarice Gemmei zbral in zapisal uslužbenec Ō no Yasumaro na podlagi ustnih pripovedi in starejših rodovnih spisov, ki so bili znani kot Teiki in Kyūji. Kot celota je Kojiki razdeljen v tri dele (tako imenovane zvitke): Kamitsumaki (上巻, »Zvitek bogov«), Nakatsumaki (中巻, »Srednji zvitek«) in Shimotsumaki (下巻, »Spodnji zvitek«). Prvi del obsega mita o nastanku sveta in bogov, drugi pripoveduje zgodbe o junakih in zgodnjih cesarjih, tretji pa se osredotoča na zgodovinske zapise in rodovnike, pa tudi na lokalne legende.
Jezik in pisava
Kojiki ni sestavljen v običajni sodobni japonščini: uporablja kitajske znake na poseben način. Avtorji so v veliki meri uporabljali metodo man'yōgana — fonetično rabo kitajskih znakov za zapis japonskih zlogov — in kitajsko besedilo (kanbun), a z japonskimi izgovori. Zaradi tega branje Kojiki zahteva poznavanje staro‑japonskih izgovorov; oseba, ki zna le klasično kitajščino, besedila ne bo mogla pravilno prebrati brez poznavanja japonskih bralnih praks. Ta značilna mešanica dela Kojiki tudi dragocen vir za jezikoslovce, saj vsebuje podatke o fonologiji in starodavnih oblikah japonščine.
Pomen za šintoizem in legitimnost cesarstva
Mitološki del knjige, še posebej zgodbe o Amaterasu in drugih bogovih, predstavlja temelj šintoistične kozmologije in obredov. Zapis o tem, da so cesarji potomci sončne boginje, je postal ključni element legitimacije cesarske oblasti v starodavni Japonski. Kojiki je zato imel in še vedno ima velik verski, politični in kulturni pomen — vplival je na narodno identiteto, festivale, obrede in umetniške upodobitve mitoloških prizorov.
Razlika do Nihon Shoki in zgodovinska vrednost
Kojiki je pogosto primerjan z drugimi zgodovinskimi zapisi tistega obdobja, zlasti z Nihon Shoki (Nihongi), ki je bil dokončan leta 720. Medtem ko je Nihon Shoki napisan bolj v skladu s kitajsko kronikarsko tradicijo in poskuša biti kronološko urejen ter »uradnejši«, je Kojiki bolj mitološki, literaren in včasih poetičen. Z zgodovinskega vidika oba vira ponujata dragocene, a pogosto nasprotujoče si informacije — zgodovinarji zato previdno ločujejo med mitom, ideološko predstavitvijo in preverljivimi podatki.
Ohranjenost, prevodi in sodobne raziskave
Originalni rokopisi iz 8. stoletja ne obstajajo več, vendar so se besedila prenašala v številnih kopijah skozi stoletja. V zadnjih dveh stoletjih so Kojiki predmet intenzivnih akademskih študij in številnih prevodov. Med znanimi prevodi v tuje jezike so angleški prevodi, ki so pomembno pripomogli k širjenju znanja o japonski mitologiji in zgodovini (npr. prevodi Basil Hall Chamberlaina, Donald L. Philippija in sodobnejši prevodi ter komentarji).
Kulturni vpliv
Zaradi svoje vsebine ima Kojiki velik vpliv na japonsko literaturo, gledališče, likovno umetnost in popularno kulturo. Miti iz knjige so navdihovali pesnike, dramatike in sodobne ustvarjalce v filmih, stripih (manga) ter igrah. Hkrati ostaja pomemben vir za razumevanje starodavnih religijskih praks, ritualov in regionalnih tradicionalnih pripovedi.
Čeprav je zgodovinska natančnost nekaterih delov Kojiki predmet razprav, je knjiga neizpodbitno ključna za razumevanje japonske mitske dediščine, razvoja šintoizma in zgodnje zgodovine cesarstva.
