Lakagígar (Laki) — fisurni izbruh 1783–84, učinki in posledice
Lakagígar je vrsta spektakularnih kraterjev, dolgih petindvajset kilometrov v južnem islandskem višavju. Nastali so ob izbruhih v Lakíju leta 1784. Zanje je značilna dolga razpoka, vzdolž katere so se odpirali številni manjši špranjski kraterji; ta vrsta izbruha se imenuje fisurni izbruh in je v primeru Lakagígar ustvarila obsežno polje lave in satovje kraterjev, ki je še danes ena najbolj vidnih vulkanskih sledi na Islandiji.
Potek izbruha
Sistem je v osmih mesecih med junijem 1783 in februarjem 1784 silovito izbruhnil. Lava je prihajala iz razpoke Laki in sosednjega vulkana Grímsvötn. Izlil je približno 42 milijard ton ali 14 km 3bazaltne lave in oblake strupenih spojin fluorovodikove kisline in žveplovega dioksida. To je onesnažilo tla, zaradi česar je poginilo več kot 50 % islandske živine, uničeni pa so bili tudi skoraj vsi pridelki. To je povzročilo lakoto, v kateri je umrlo približno 25 % ljudi na otoku. Tokovi lave so uničili tudi 20 vasi.
Geološki in vulkanološki vidiki
Laki leži v južnem delu islandskega riftnega pasu, povezanega z aktivnimi centralnimi vulkani, med katerimi je Grímsvötn eden najpomembnejših. Fisurni izbruhi, kot je bil Laki, so tipični za raztezajoči se tektonski rob (središčni atlantski hrbet) in nastanejo, ko se tla razpoči in magma izvira vzdolž dolge razpoke. Izbruh je bil predvsem efuziven (pretežno laven), a je ob tem sproščal ogromne količine plinov, kar je naredilo učinke daljnosežne in globalne narave.
Učinki na Islandijo
Lokalne posledice so bile katastrofalne. Lava je prekrila velike površine in trajno spremenila krajino; kraterji Lakagígar so nastali prav v tem obdobju. Zelo visoka vsebnost fluornih spojin v plinih in prahu je kontaminirala pašnike in vodo. Živali so zbolevale in poginjale zaradi zastrupitve s fluorom (fluoroza) ter zaradi pomanjkanja krme. V nekaterih območjih je umrlo več kot polovica domače živine.
Demografske in gospodarske posledice so vključevale hudo lakoto in upad prebivalstva za približno četrtino; mnogi so umrli ali zapustili ogrožena območja. Kmetijstvo in pašništvo sta bila huje prizadeta, izgube pa so se čutile več let po izbruhu.
Učinki na zdravje in okolje v širšem območju
Izbruh je sprožil močno onesnaženje zraka z žveplovimi in fluorovimi spojinami. V Evropi so ljudje poročali o gostem »suhem« meglici, ki je povzročala draženje dihal in oči; v nekaterih primerih so bile opazne tudi povečane umrljivosti zaradi dihalnih bolezni. Kmetijski pridelek v določenih delih Evrope je bil zmanjšan zaradi kislih padavin in slabših razmer rasti.
Podnebni učinki
Velike emisije žveplovega dioksida so v višjih plasteh atmosfere tvorile sulfatne aerosolne delce, ki odbijajo sončno sevanje. Posledica so bile kratkoročne spremembe vremena in *hladnejše* obdobje v Severni polobli v naslednjih mesecih ter poslabšanje rasti kmetijskih pridelkov v nekaterih regijah. Učinki so bili najbolj izraziti v Evropi, vendar so moderni klimatski podatki pokazali, da so lahko posledice opazne tudi globalno — z občasnim padcem povprečnih temperatur naslednjih sezon.
Historija, poročila in sodobne ocene
Irski in evropski viri iz konca 18. stoletja so dokumentirali »suh fog« (suho meglo), obarvano nebo in nenavadne zdravstvene težave v dneh in tednih po izbruhu. Sodobne študije vulkanologov in klimatologov so skušale kvantificirati količine izpuščenih plinov in njihov vpliv na podnebje; ocene emisij žveplovega dioksida so velike in pojasnjujejo opazne atmosferske motnje v tem obdobju.
Dolgotrajne posledice in sodobno spremljanje
Danes Lakagígar ostaja pomemben primer, kako lahko efuzivni vulkanski izbruh z velikimi emisijami plinov povzroči hude lokalne in daljnosežne učinke. Polja lave in kraterji so zaščiteni kot del naravnega okolja Islandije in so tudi predmet geoloških raziskav.
Islandija ima sedaj urejene sisteme za spremljanje vulkanske aktivnosti (seizmična mreža, satelitske opazovalne metode, meritve plinov), zato bi morebitne prihodnje razpoke in plinske emisije lahko zaznali hitreje in napovedali potencialne nevarnosti. Kljub temu so rizični scenariji za podnebne in zdravstvene učinke ob velikih emisijah še vedno realni, zato ostaja spremljanje in priprava na izbruhe ključna.
Zaključek
Lakagígar (izbruh Lakíja 1783–84) je eden najbolj znanih primerov fisurnega izbruha, ki je pokazal, da lahko lava in predvsem vulkanski plini spremenijo življenje v lokalni skupnosti in vplivajo na podnebne in zdravstvene razmere v širši regiji. Njegove posledice so bile že takrat tragične za Islandijo, učinki pa so opomin, kako pomembno je razumevanje vulkanskih procesov in pripravljenost za njihove posledice.
Območje danes
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je lakagígar?
O: Lakagígar je vrsta spektakularnih kraterjev, dolgih petindvajset kilometrov v južnem islandskem višavju.
V: Kako je Lakagígar nastal?
O: Lakagígar je nastal med izbruhi v Lakíju leta 1784.
V: Kako dolgo je izbruhnil sistem Lakagígar?
O: Sistem Lakagígar je silovito izbruhnil v osmih mesecih med junijem 1783 in februarjem 1784.
V: Od kod je prišla lava, ki je oblikovala Lakagígar?
O: Lava je izvirala iz razpoke Laki in sosednjega vulkana Grímsvötn.
V: Kakšne so bile posledice izbruha v Lakagígarju?
O: Izbruh v Lakagígarju je izlil približno 42 milijard ton ali 14 km3 bazaltne lave in oblake strupene fluorovodikove kisline in žveplovega dioksida. To je onesnažilo tla, zaradi česar je poginilo več kot 50 % islandske živine, uničeni pa so bili tudi skoraj vsi pridelki. To je povzročilo lakoto, v kateri je umrlo približno 25 % ljudi na otoku. Tokovi lave so uničili tudi 20 vasi.
V: Koliko živine je poginilo zaradi izbruha v Lakagígarju?
O: Zaradi izbruha v Lakagígarju je umrlo več kot 50 % islandske živine.
V: Koliko vasi so uničili tokovi lave iz Lakagígarja?
O: Tokovi lave iz Lakagígarja so uničili 20 vasi.
