Mapudungun: avtohtoni jezik Mapučev v Čilu in Argentini

Mapudungun je jezik, ki ga govorijo Mapuči v Čilu in Argentini. Tudi po prihodu Špancev so etnične skupine v Argentini prevzele mapudungunski jezik, na primer Patagonci ali Tehuelche. Ta proces se imenuje araukanizacija. Danes je govorcev tega jezika 260.000, od tega 250.000 v osrednji dolini Čila in 10.000 v argentinski Patagoniji.

Ime drevesa boldo izhaja iz mapudungunske besede foldo. Besedo "pončo" so prevzeli španščina in številni drugi jeziki. Morda izhaja iz mapudungunske besede pontro ali kečuanske besede punchu.

Kratek pregled in zgodovina

Mapudungun (pogosto imenovan tudi araukanščina v starejših virologih) je avtohtoni jezik naroda Mapuče. Jezik ima dolgo zgodovino v osrednjem in južnem Čilu ter v zahodni Argentini. Po prihodu evropskih kolonizatorjev se je jezik ohranil predvsem v podeželskih območjih in v skupnostih, ki so se upirale kolonialnim pritiskom. V 19. in 20. stoletju je potekala intenzivna asimilacija v državah, vendar se jezik ohranil kot simbol etnične in kulturne identitete.

Število govorcev in razširjenost

Ocenjeno število govorcev se razlikuje glede na vire; pogoste ocene govorijo o približno 200.000–300.000 govorcev. Največ jih živi v centralnem Čilu, manjše skupine pa v argentinski Patagoniji. Različne ocene odsevajo stopnjo dvojezičnosti (španščina in mapudungun) ter razliko med maternimi govorci in tistimi, ki govorijo jezik kot drugi jezik.

Linguistične značilnosti

• Jezična pripadnost: Mapudungun se pogosto obravnava kot jezikovna izolata oziroma kot del tako imenovane araukanske skupine; ni jasno dokazanih sorodstev s širšimi ameriškimi jezikovnimi družinami.
• Struktura: Jezik je v veliki meri aglutinativen; besede pogosto nastajajo z dodajanjem zaporednih afiksov (predvsem pripon). Glagolska morfologija je bogata in pogosto izraža vid, smer, negativnost ter razne odnosne kategorije.
• Fonologija: Mapudungun ima relativno enostaven vokalni sistem (avtorji omenjajo od treh do pet samoglasnikov) in skupek soglasnikov, med katerimi se pojavljajo tudi specifike, kot so aspiracije in nekatere foneme, ki so za govorce španščine nenavadni.
• Skladnja: Besedni red je gibljiv, a pogosto SOV (subject–object–verb) ali SVO odvisno od konteksta in poudarka; pomembno vlogo igrajo prislovi in afiksi za izražanje gramatičnih odnosov.

Dialekti in različice

Mapudungun ni povsem uniformen; prepoznavajo se različni dialekti, med katerimi so osrednji dialekti Mapuche in južni dialekt Huilliche (pogosto omenjen kot williche). Dialektalne razlike se kažejo v izgovorjavi, nekaterih besedah in manjših gramatičnih posebnostih.

Sodobni položaj in ohranjanje

V zadnjih desetletjih so se pojavile številne pobude za revitalizacijo jezika: dvojezično izobraževanje v šolah, radijske in televizijske oddaje v mapudungunu, publikacije in slovnice ter kulturne delavnice. V Čilu in Argentini obstajajo nevladne organizacije in skupnosti, ki delajo na ohranjanju ter prenosu jezika na mlajše generacije. Kljub temu se jezik sooča s težavami, kot so urbanizacija, prevladovanje španščine in pomanjkanje sistematične državne podpore.

Kulturni pomen in vpliv na druge jezike

Mapudungun je prispeval več besed v španščino in druge jezike, zlasti v regijah, kjer so bili zgodnji stiki med Mapuči in Evropejci. V članku že omenjeno:

• drevo boldo — slovenska beseda v tem primeru izhaja iz mapudungunske besede foldo.
• Beseda "pončo" je prevzeta v španščino in nato v številne druge jezike; njen izvor je lahko v mapudungunski besedi pontro ali v kečuanskem punchu.

Učenje in viri

Čeprav ni obilice gradiv v primerjavi z večjimi svetovnimi jeziki, so na voljo slovnice, besedniki, učni pripomočki ter digitalni viri, ki jih pogosto pripravljajo akademske ustanove, jezikovni aktivisti in skupnosti Mapuče. Za tiste, ki jih zanima učenje, je najpomembnejše sodelovanje z maternimi govorci in vključevanje v kulturne prakse, kjer jezik živi.

Zaključek

Mapudungun je živ, pomemben jezik z globokim kulturnim pomenom za Mapuče. Čeprav se sooča z izzivi, obstajajo močna prizadevanja za njegovo ohranjanje in širjenje — tako v obliki formalnega izobraževanja kot tudi v vsakdanji rabi in kulturni produkciji.

Išči po črki