Megaupload: zgodovina, funkcije in delovanje storitve za deljenje datotek

Megaupload: zgodovina, ključne funkcije in delovanje priljubljene storitve za deljenje datotek — od modelov prostora do zakonitih izzivov in zaprtja.

Megaupload je bilo spletno mesto, ki je uporabnikom omogočalo gostovanje, deljenje in prenos datotek v različnih formatih. Platformo sta leta 2005 ustanovila Kim Dotcom (prej Kim Schmitz) in soustanovitelja Mathias Ortmann in Bram van der Kolk; podjetje je bilo registrirano z operacijami na različnih lokacijah, z uradnim sedežem v Hongkongu. Poleg glavnega portala je Megaupload upravljal več sestrskih storitev, med katerimi so bili Megavideo (za pretočno predvajanje videov), Megapix, Megalive in druge.

Funkcije in uporabniški paketi

Storitev je uporabnikom omogočala enostavno nalaganje in deljenje datotek prek spletnega vmesnika. Brez registracije je bilo možno naložiti in prenesti datoteke do določene velikosti, registrirani uporabniki pa so imeli več funkcionalnosti:

• Uporabnikom, ki niso imeli računa, je Megaupload omogočal nalaganje in prenašanje datotek do velikosti 1 GB.
• Brezplačni (free) računi so običajno nudili okoli 200 GB prostora za shranjevanje in daljši čas hrambe datotek.
• Plačljivi (premium) računi so ponujali višjo pasovno širino, odstranjene čakalne dobe, več sočasnih prenosov in pojasnjeno politiko, da so datoteke hranjene dlje oziroma "za vedno" v okviru pravil storitve.

Politika hrambe datotek je bila odvisna od statusa nalagalca:

• Uporabniki brez računov - 21 dni.
• Brezplačni računi - 90 dni.
• Plačljivi računi - za vedno (dokler so bili v skladu s pogoji storitve).

Kako je delovala storitev (tehnični vidiki)

Uporabniki so datoteke naložili prek brskalnika (ali v nekaterih primerih prek namenskih odjemalcev). Po zaključku nalaganja je Megaupload ustvaril edinstven URL za vsako datoteko, ki je omogočal neposreden prenos ali deljenje s tretjimi osebami. Storitev je podpirala nadaljevanje prenosov (resuming) za premium uporabnike, pri brezplačnih uporabnikih pa so bile pogosto omejitve glede hitrosti, števila sočasnih prenosov, časovnih čakalnih obdobij in CAPTCHA preverjanj.

Megavideo je omogočal pretočno predvajanje nalog video vsebin, kar je uporabnikom omogočalo ogled vsebin neposredno v brskalniku brez polnega prenosa datoteke. Platforma je sodelovala z oglaševalci in partnerskim programom, kjer so najbolj prenosljivi nalagalci in sodelujoči partnerji prejemali nagrade oziroma delež prihodkov.

Monetizacija, oglaševanje in partnerstva

Spletna stran je bila večinoma podprta z oglaševanjem in partnerskimi programi. Megaupload je spodbujal nalagalce z visokim številom prenosov z raznimi nagradami ali delitvijo prihodkov, hkrati pa je prikazoval oglase uporabnikom ob prenosu datotek. Obstajal je sistem napotitev (referral), ki nagrajeval uporabnike za prinašanje novih članov.

Pravne težave in zaprtje

Megaupload je bil dolgo tarča kritik in pravnih ukrepov zaradi domnevnega sistematičnega olajševanja kršitev avtorskih pravic. 19. januarja 2012 so ameriške oblasti (DOJ in FBI) sprožile obsežno preiskavo, zaplenile spletne domene in aretirale več oseb v povezavi s podjetjem, pri čemer so strani začasno ali trajno izginile z interneta. Lastniki so bili obtoženi med drugim zarote za ščitenje, kršitve avtorskih pravic, izsiljevanja in pranja denarja. Sledili so dolgotrajni sodni postopki in zaplembi sredstev, vključno z zamrznitvijo bančnih računov ter zasegom strežniške infrastrukture.

Zaprtje je povzročilo, da so bili številni zakoniti in nezakoniti podatki nedostopni, kar je sprožilo tudi razprave o pomenu varovanja uporabniških podatkov in posledicah množičnega odstranjevanja vsebin.

Posledice in zapuščina

Zaprtje Megauploada je imelo širok vpliv na industrijo gostovanja datotek in na zakonodajo glede varovanja avtorskih pravic. Storitev je pokazala, kako lahko množično deljenje datotek vpliva na založništvo in avtorsko pravo, ter spodbudila strožje ukrepe proti podobnim platformam. Hkrati je povečalo zanimanje za rešitve z večjo stopnjo zasebnosti in šifriranja — nekaj ustanoviteljev je kasneje sodelovalo pri novih projektih, kot je Mega (mega.nz), ki je bil predstavljen z obljubo o močni šifrirani shrambi v oblaku.

Zaključek

Megaupload je bil v svojem času ena največjih in najbolj prepoznavnih storitev za izmenjavo datotek, ki je uporabljala mešanico prostega in plačljivega modela ter velik partnerski program. Njegovo nenadno zaprtje in sodni postopki so postavili pomembne pravne precedense in vplivali na razvoj spletnih storitev za shranjevanje in deljenje datotek v naslednjem desetletju.

Pravni primer

Ministrstvo za pravosodje Združenih držav Amerike je 19. januarja 2012 zaseglo in zaprlo spletno mesto za gostovanje datotek Megaupload.com ter začelo kazenske postopke proti njegovim lastnikom in drugim. Po vsem svetu je zvezni preiskovalni urad aretiral Kima Schmitza (ustanovitelja), Finna Batata (generalnega direktorja), Mathiasa Ortmanna (tehničnega direktorja in soustanovitelja), Bram van der Kolk pa je bil aretiran s strani novozelandske agencije za organizirani in finančni kriminal. Njihovo prošnjo za varščino je novozelandsko sodišče zavrnilo, saj so ji nasprotovali ameriški organi v tej zadevi. Hongkonška carina je 20. januarja zamrznila več kot 300 milijonov hongkonških dolarjev (39 milijonov ameriških dolarjev) premoženja, ki je pripadalo podjetju.

Primer je pritegnil posebno pozornost javnosti, saj so bile aretacije izvedene dan po velikem protestu proti predlagani zakonodaji za razširitev pravnih pooblastil Združenih držav proti tujim piratskim spletnim stranem. Kmalu zatem so bila spletna stran ministrstva za pravosodje in številna spletna mesta drugih organizacij izključena iz omrežja zaradi usklajenih napadov na zavrnitev storitve, ki jih je izvedla aktivistična skupina Anonymous.

Tiskovni predstavnik skupine je v intervjuju napade opisal kot "največji internetni napad v zgodovini skupine" in dodal, da je bilo "grozno naključje, da so zvezni agenti napadli Megaupload le nekaj ur po tem, ko se je na tisoče spletnih strani, ki so protestirale proti zakonu SOPA, vrnilo na splet". Spletni uporabniki so bili že zdavnaj pripravljeni braniti odprt internet ... zvezni organi 'ne bi mogli izbrati slabšega trenutka za ukinitev Megauploada'." Opozoril je, da je od začetka do trenutka, ko so bili vladni spletni strežniki izključeni, minilo le 70 minut.

Poleg spletne strani pravosodnega ministrstva justice.gov so bili v napadu z zavrnitvijo storitve udeleženi tudi Universal Music Group, Recording Industry Association of America (RIAA), Motion Picture Association of America (MPAA), Broadcast Music, Inc. (BMI) in spletna stran Zveznega preiskovalnega urada. "Tudi če zakon SOPA še ni bil sprejet, je imela zvezna vlada vedno ogromna pooblastila za izvajanje nekaterih stvari, ki jih je želela storiti. Če se to lahko zgodi brez sprejetja zakona SOPA, si predstavljajte, kaj se lahko zgodi po sprejetju zakona SOPA," je dejal Brown za RT. Anonymous so napadli tudi spletno stran francoske organizacije za boj proti piratstvu.

19. januarja 2012 je skupina Anonymous na spletni strani Pastebin.com objavila izjavo, v kateri je prevzela odgovornost za množične napade na spletna mesta, med drugim na spletne strani združenj RIAA, MPAA, BMI, FBI in drugih.

Kim Schmitz leta 1996


Protestniki skupine Anonymous v svojih ikoničnih maskah Guy Fawkes

Išči po črki