Meselson-Stahlov eksperiment
Poskus Meselson-Stahl sta leta 1958 izvedla Matthew Meselson in Franklin Stahl z uporabo DNK E. coli. S poskusom sta ugotovila, da je replikacija DNK polkonservativna. DNK je sestavljena iz dveh vijačnic, ki sta združeni. Ko se obe vijačnici kopirata, ima vsaka en del, ki izvira iz prvotne celice. Drugi del bo na novo izdelan. V kemiji se to imenuje sinteza.
Replikacija se lahko izvede na tri različne načine:
- konzervativno replikacijo: Izvirna DNK se ohrani takšna, kot je. Iz nje se sintetizirata dve novi vijačnici.
- polkonservativno replikacijo: Polovica DNK se ohrani, druga polovica se sintetizira.
- razpršena replikacija: sintetizirane povezave se lahko dodajo na staro ali novo vijačnico.
Meselson in Stahl sta ugotovila, da DNK uporablja polkonservativno replikacijo. Bakterije sta postavila v okolje z izotopom dušika. Najprej sta uporabila N14. Bakterije so nato ta izotop vgradile v svojo DNK. Kasneje so uporabili okolje, ki je vsebovalo N15. Nato so preverili, katerega od izotopov je vsebovala bakterijska DNK. Ugotovili so, da je vsebovala oba izotopa dušika, kar pomeni, da konservativna replikacija ni pravilen sklep. S podrobnejšim pregledom so lahko izključili tudi razpršeno replikacijo. Nekatere vijačnice so bile vse N14. Druge vijačnice iz časa, ko so bile v okolju N15, so imele N15.
Povzetek treh predlaganih metod sinteze DNK
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Meselson-Stahlov poskus?
O: Poskus Meselson-Stahl sta leta 1958 izvedla Matthew Meselson in Franklin Stahl z uporabo DNK E. coli, da bi ugotovila, da je replikacija DNK polkonservativna.
V: Kako deluje polkonservativna replikacija?
O: Pri polkonservativni replikaciji se ohrani polovica prvotne DNK, medtem ko se druga polovica sintetizira v nove verige.
V: Kateri so trije možni načini replikacije DNK?
O: Trije možni načini replikacije DNK so konservativna replikacija, polkonservativna replikacija in razpršena replikacija.
V: Kako sta Meselson in Stahl dokazala, da je polkonservativna replikacija pravilna?
O: Da bi dokazala pravilnost polkonservativne replikacije, sta bakterije postavila v okolje z izotopom dušika (N15), ki se je integriral v njihovo DNK. Nato sta uporabila okolje, ki je vsebovalo N14, in opazovala, kateri izotopi so bili prisotni v bakterijski DNK - najdena sta bila tako N15 kot N14, kar je izključilo konzervativno in razpršeno replikacijo kot možnosti.
V: Kaj so opazili, ko so si ogledali vijačnice iz časa v okolju N15?
O: Pri pregledu vijačnih nizov iz časa v okolju N15 so pri nekaterih našli samo v, pri drugih pa sta bila prisotna tako N14 kot N15.
