Ahondroplazija: definicija, vzroki, genetika in možnosti zdravljenja

Ahondroplazija je najpogostejša oblika prirojene pritlikavosti in sodi med hondrodistrofije oziroma osteohondrodisplazije — skupino bolezni, pri katerih so kosti v človekovem skeletu prekratke ali rastejo prepočasi. Bolezen najmočneje prizadene rast dolgih kosti, predvsem proksimalne dele stegnenice in nadlahtnice (tj. stegnenico in ramensko kost), zaradi česar je značilen razmeroma kratki trup z razmeroma dolgim trupom in kratkimi nadlahtnicami ter stegnenicami (rhizomelična skrajšanost).

Vzrok in genetika

Ahondroplazijo povzroča sprememba v genu za receptor fibroblastnega rastnega faktorja 3 (FGFR3). Gre za mutacijo, ki vodi do prekomerne (gain-of-function) aktivacije tega receptorja in s tem zaviranja razmnoževanja hrustančnih celic (chondrocytov) v rastiščih kosti. Najpogostejša mutacija je zamenjava aminokisline glicin v položaju 380 v arginin (G380R).

Dedovanje:

• Ahondroplazija ima avtosomno dominantno dedovanje — dovolj je, da je spremenjeni alel prisoten pri enem od staršev, da se bolezen prenaša v potomstvo.
• Če ima en starš ahondroplazijo (heterozigoten), je verjetnost, da bo otrok podedoval bolezen, približno 50 % pri vsakem zanositvi.
• Če imata oba starša ahondroplazijo, so izidi naslednji: 25 % verjetnosti, da otrok ne podeduje mutacije, 50 % verjetnosti, da bo heterozigoten prizadet (ahondroplazija) in približno 25 % verjetnosti, da bo otrok homozigoten za mutacijo — to stanje je običajno zelo resno in pogosto nezdružljivo z življenjem po rojstvu.
• Velik delež primerov (večina) nastane kot de novo mutacija, pogosto povezana z višjo starostjo očeta.

Klinične značilnosti

• Kratek telesni stas z normalno velikostjo trupa in krčnimi proximalnimi deli okončin (kratek nadlahtnik in stegnenica).
• Velika lobanja (makrocefalija), izbočena čelna kost (frontalni bossing) in plitve srednje obraza (midface hypoplasia).
• Karakteristične roke z razmaknjenimi prsti (»trident« položaj prstov).
• Normalna intelektualna sposobnost pri večini oseb; razvojne zamude so redke in običajno posledica povezanih zapletov.
• Povečano tveganje za kronične vnetne spremembe slušnih cevi in ponavljajoče se vnetne bolezni srednjega ušesa z morebitno izgubo sluha.

Možni zapleti

• Stenoza hrbtenjače, predvsem v cervikalnem delu (foramen magnum) pri dojenčkih, kar lahko povzroči resne nevrološke težave; zato je pri dojenčkih pogosto potrebna pozorna preiskava in včasih kirurški poseg (foramen magnum decompression).
• Spinalna stenoza in bolečine v hrbtu v odrasli dobi.
• Respiratorne težave, vključno s spanjem povezano apnejo (obstruktivna ali centralna), še zlasti pri dojenčkih in majhnih otrocih.
• Težave z ravnotežjem, večje tveganje za debelost in ortopedske težave (naprimer deformacije nog, artroze).

Diagnoza

• Klinična ocena in merjenje razmerij telesa (rhizomelična skrajšanost). Pri sumu na ahondroplazijo je lahko koristen tudi rentgen skeleta.
• Prenatalno: ultrazvočna preiskava lahko pokaže značilne znake (skrajšane proksimalne okončine) že v drugem trimesečju; molekularno genetsko testiranje iz amniocenteze ali korionskih resic potrdi diagnozo.
• Postnatalno: molekularno testiranje gena FGFR3 iz krvi ali tkiva potrdi mutacijo. DNK-testiranje omogoča natančno diagnozo.

Zdravljenje in spremljanje

Za ahondroplazijo ni univerzalne »ozdravitvene« terapije, vendar obstaja več ukrepov, ki zmanjšujejo zaplete in izboljšajo kakovost življenja. Pomembno je multidisciplinarno spremljanje (pediater, genetik, ortoped, nevrokirurg, otorinolaringolog, pulmolog, fizikalna terapija in druge strokovne službe).

• Kirurški posegi: Pri nevarnosti stiskanja zaamen magnuma ali spinalne stenoze je lahko potreben nevrokirurški poseg. Ortopedski posegi in korektivne operacije (vključno z opcijami podaljševanja okončin) so možni, vendar zahtevajo izčrpno presojo koristi in tveganj.
• Farmakološke možnosti: Nekatera zdravila so bila razvita posebej za ahondroplazijo. Na primer, analogi peptida CNP (natriuretični peptid C) so v raziskavah in kliničnih študijah zmanjšali zaviranje rasti hrustanca in povečali hitrost rasti pri otrocih z ahondroplazijo. En primer iz razvoja je zdravilo vosoritide, ki je v kliničnih študijah in je pritegnil pozornost zaradi povečanega prirastka rasti pri otrocih; z razvojem novih zdravil se odpirajo dodatne možnosti zdravljenja.
• Podpora in rehabilitacija: Fizioterapija, zgodnje obravnave za motorični razvoj, zdravljenje ponavljajočih se okužb ušes in prilagoditve za vsakodnevne aktivnosti. Spremljanje rasti glave, dihanja in sluha je ključno.
• Hormonska terapija: Rastoči hormoni so bili v preteklosti uporabljeni in so pri nekaterih otrocih začasno povečali hitrost rasti, a njihov učinek na končno odraslo višino je omejen in odločanje o takšni terapiji zahteva individualno presojo.

Napoved in genetsko svetovanje

Večina ljudi z ahondroplazijo ima normalen življenjski pričak in normalno inteligenco, vendar se morajo zavedati tveganj za ortopedske, nevrološke in respiratorne zaplete ter potrebe po stalnem spremljanju. Genetsko svetovanje je priporočljivo za prizadete posameznike in pare, ki razmišljajo o potomstvu, saj pojasni dedovanje, verjetnosti in možnosti prenatalnega testiranja.

Ker je natančen mehanizem mutacije v DNK in posledični vpliv na tvorbo hrustanca zdaj bolje razumljen, obstaja upanje, da bodo nove ciljno usmerjene terapije v prihodnosti še izboljšale možnosti zdravljenja in zmanjšale zaplete ahondroplazije.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je ahondroplazija?

V: Kaj povzroča ahondroplazijo?

V: Kako ahondroplazija vpliva na okostje?

V: Kakšna je verjetnost, da se bo pojavila ahondroplazija, če ima ta gen samo eden od staršev?

V: Kakšna je možnost, da otrok zboli za ahondroplazijo, če imata oba starša gen?

V: Ali je mogoče, da se ahondroplazija pojavi, ne da bi oba starša imela gen?

V: Ali se zdaj, ko je vzrok znan, razvija kakšno novo zdravljenje ahondroplazije?

Išči po črki