Hrustanec: definicija, zgradba, funkcije in pogoste bolezni

Hrustanec: definicija, zgradba, funkcije in pogoste bolezni — spoznajte delovanje hrustanca, vzroke za poškodbe, simptome in možnosti zdravljenja (npr. osteoartritis).

Hrustanec je prožno vezivno tkivo, ki ga najdemo v številnih delih telesa. Lahko se nekoliko upogne, vendar se upira raztezanju in deluje kot blažilec ter nosilna struktura pri različnih gibih.

Zgradba hrustanca

Hrustanec je sestavljen iz celic in bogate zunajcelične matrice:

• Hondroditi (celice hrustanca) so ujeti v votlinah, imenovanih lakune; proizvajajo sestavine matrice.
• Zunajcelična matrica vsebuje kolagen (predvsem tip II), proteoglikane (npr. aggrekan), glikozaminoglikane in veliko vode — kombinacija, ki zagotavlja odpornost proti tlaku in določeno natezno trdnost.
• Perihondrij (plašč iz vezivnega tkiva) ovija več vrst hrustanca in oskrbuje hrustanec s hranili ter sodeluje pri rasti; pomembno pa je, da artikularni (sklepni) hrustanec perihondrija nima.

Oblike hrustanca (po funkciji in sestavi) vključujejo:

• Hialini hrustanec – najpogostejši; najdemo ga v sklepih, rebrnih hrustancih v prsnem košu, v nosu in v grlu. Hialini hrustanec je tudi osnova za oblikovanje kosti med razvojem.
• Elastični hrustanec – vsebuje veliko elastičnih vlaken; daje prožnost strukturam, kot je uho (opomba: v besedilu je uho že omenjen), epiglotis in deli grla.
• Fibrohrustanec – vsebuje močne kolagenske snopi; najdemo ga v medvretenčnih ploščicah, meniskih in spojih, ki prenašajo velike sile (npr. sramnična simfiza).

Rast in presnova

Za razliko od večine vezivnih tkiv je hrustanec brez krvnih žil in živcev. Celice se oskrbujejo z difuzijo hranil iz okolice (iz perihondrija ali sinovialne tekočine pri sklepih). Zaradi tega hrustanec raste in se obnavlja počasneje kot prekrvavljena tkiva, poškodbe pa se slabše pozdravijo. Pri razvoju kosti hrustanec služi kot oblika za endochondralno osifikacijo—z njim se začnejo razvijati številne dolge kosti.

Funkcije

• Podpora in oblika: ohranja obliko nosu, ušes in drugih struktur.
• Blaženje in zmanjševanje trenja: v sklepih deluje kot površina z nizkim trenjem in absorbira šoke.
• Prehodna struktura pri rasti kosti: pri embrionalnem razvoju in v rastnih ploščah otrok služi kot osnova za nastanek kosti.
• Pri nekaterih živalih — kot so morski psi (Chondrichthyes), — hrustanec tvori celotno okostje.

Pogoste bolezni in poškodbe

Okvare hrustanca povzročajo številne težave. Ena najpogostejših je osteoartritis, pri katerem se hrustanec obrabi in stanjša, kar vodi do stika kosti s kostjo, bolečin in omejene gibljivosti. Poleg osteoartritisa se pojavljajo tudi:

• chondromalacija (mehčanje hrustanca, npr. pogačice),
• osteochondritis dissecans (odstopanje kosov hrustanca in podlage kosti),
• chondrocalcinosis (nalaganje kalcijevih soli, znano kot navidezni protin ali pseudogout),
• vnetja ali poškodbe zaradi travme (npr. solze meniskusa),
• maligni tumorji, kot je chondrosarcoma, ter redkejše infekcije hrustanca.

Čeprav hrustanec sam po sebi nima živcev, poškodbe pogosto vključujejo tudi kite, vezi ali kostno podlago, zato bolečina običajno spremlja poškodbe sklepov in sosednjih struktur.

Imunska zaščita in presaditve

Hrustanec deluje kot pregrada, ki omejuje vstop limfocitom ali difuzijo imunoglobulinov. Zaradi te relativne "imunološke zasebnosti" nekateri kirurgi lahko presadijo hrustanec iz ene osebe v drugo z manjšim tveganjem za zavrnitvijo tkiva kot pri drugih tkivih. Vendar to ni absolutno — obstajajo metode za zmanjšanje imunskega odziva (npr. uporaba decelulariziranih presadkov ali osteokondralnih graftov) in v določenih primerih so klinična tveganja še vedno prisotna.

Diagnoza in zdravljenje

• Diagnoza: slikanje (rentgen zazna zoženje sklepa, MRI najbolje prikaže poškodbe hrustanca), ter artroskopija, ki omogoča neposredno oceno hrustanca.
• Konzervativno zdravljenje: spremembe življenjskega sloga (znižanje telesne teže, prilagoditve aktivnosti), fizioterapija, analgetiki in nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID), intraartikularne injekcije (kortikosteroidi, hialuronska kislina), PRP in podpora mišičja.
• Kirurška in regenerativna terapija: mikrofraktura (spodbudi nastanek fibrohrustanca), osteochondralni presadki (autologni ali alogeni grafti), autologna implantacija hondrocitov (ACI), tehnike transplantacije tkiva, ter eksperimentalne metode s matičnimi celicami in bioinženiringom. Pri hudih poškodbah in obrabi se lahko izvede tudi sklepna protetika (artroplastika).

Preprečevanje

• Vzdrževanje primerne telesne teže in moči okoliških mišic,
• izogibanje ponavljajočim se obremenitvam in poškodbam,
• zgodnje ukrepanje pri poškodbah sklepov (rehabilitacija, ustrezna diagnostika).

Ključno je razumeti, da se hrustanec obnavlja počasneje kot večina drugih tkiv, zato so preventiva in zgodnja obravnava pomembni za ohranjanje njegove funkcije ter kakovosti življenja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je hrustanec?

V: Kje v telesu najdemo hrustanec?

V: Katere druge funkcije ima hrustanec?

V: Ali hrustanec vsebuje krvne žile ali živce?

V: Kako to vpliva na hitrost rasti in obnove v primerjavi z drugimi vezivnimi tkivi?

V: Katere bolezni lahko povzročijo okvare hrustanca?

V: Katere prednosti imajo kirurgi pri presajanju hrustanca z ene osebe na drugo?

Išči po črki