Odprt razred besed je del govora, ki zlahka sprejema nove besede — to pomeni, da je produktiven in omogoča tvorjenje neologizmov. Tipični odprti razredi so predvsem samostalniki, glagoli, pridevniki in prislovi. V teh razredih se pogosto pojavljajo nove besede zaradi tvorjenja (afiksacija, pretvorba), združevanja (kompozit) ali izposoje iz drugih jezikov; na primer v slovenščino so bile prežete besede, kot je sendvič (iz angleškega "sandwich"), ki so se uveljavile kot samostalniki.
Zaprti razredi besed imajo omejeno in sorazmerno stalno množico členov, zato nove enote vanje vstopajo zelo redko. Med zaprte razrede običajno uvrščamo na primer zaimkov, predloge, veznike in delečnice. Ker so ti deli govora funkcijsko zelo specializirani, se jezikovnim sistemom navadno ni treba nenehno ustvarjati novih oblik v teh razredih.
- Primeri odprtih razredov: samostalnik (miza, računalnik, bloger), glagol (pisati, googlati), pridevnik (nov, prilagodljiv), prislov (hitro, povsem).
- Primeri zaprtih razredov: zaimki (jaz, ti, on, ona, mi, vi, njihov), predlogi (v, na, z), vezniki (in, ali, ker).
Ker zaimkov ni veliko in ker nadomeščajo cele samostalniške besedne zveze, pogosto ni potrebe po številnih različicah. Zaimki omogočajo skladenjsko ekonomijo: namesto ponavljanja istega imenskega izraza uporabimo zaimek. Na primer:
Vojvoda iz Sandwicha je predstavil svojo najljubšo jed — sendvič. Namesto ponavljanja "vojvoda iz Sandwicha" večkrat zapored uporabimo zaimek (svoj/ njegov), s čimer je stavek krajši in bolj tekoč.
Razlika med odprtimi in zaprtimi razredi je torej predvsem v produktivnosti: odprti razredi se razvijajo in rastejo z jezikovno rabo, zaprti razredi so bolj stabilni in le redko sprejemajo nove enote. Kljub temu se v zgodovini jezikov občasno pojavijo tudi spremembe v zaprtih razredih — na primer nastanek novih zaimkov v povezavi s socialnimi spremembami (neopronouns) ali tvorba novih veznikov v govornem jeziku — vendar so takšne spremembe manj pogoste kot pri odprtih razredih.