Orionova meglica (M42): Vodnik po najbližjem območju nastajanja zvezd

Orionova meglica (M42) — vodnik po najbližjem masivnem območju nastajanja zvezd: lastnosti, oddaljenost, opazovanje in astrofotografija. Odkrijte skrivnosti Oriona.

Orionova meglica, Messier 42, M42 ali NGC 1976, je razpršena meglica in ena najbolj fotografiranih ter raziskovanih objektov na nočnem nebu. Je ena najsvetlejših meglic in je s prostim očesom vidna kot zamegljen madež v ozvezdju Oriona. M42 leži na razdalji 1.344 ± 20 svetlobnih let od Zemlje in velja za Zemlji najbližje večje območje masivnega nastajanja zvezd.

Nahaja se južno od Orionovega pasu v ozvezdju Oriona in je vidna kot del verižice zvezd znane kot Orionov pas ter meče (Orion's Sword). Čeprav je vidna kot ločen objekt, je Orionova meglica le del še večjega območja nastajanja zvezd, znanega kot Orionov kompleks, ki vključuje številne oblake molekularnega plina, temne meglice in mladinska zvezdna združenja.

Lastnosti in fizična narava

• Orionova meglica je H II-regija: obsežna oblačna plast ioniziranega vodika, ki žari zaradi močnega ultravijoličnega sevanja mladih in vročih zvezd v njenem središču.
• Fizična velikost svetlega dela meglice je reda velikosti več deset svetlobnih let (približno ~20–25 svetlobnih let v premeru), čeprav se šibkejše halo raztezajo še dlje od tega.
• V središču se nahaja mlad zvezdni grozd, znan kot Orionova zvezdna kopica ali Orion Nebula Cluster (ONC), kjer so tisoči zvezd v različnih stopnjah nastajanja in zgodnjega razvoja.
• Najvidnejše in najbolj vplivno starsko jedro predstavlja zvezdni sistem Trapezium, katerega najmočnejša članica (Theta1 Orionis C) je masivna O-tip zvezda – glavni vir ionizacije meglice.
• V meglici so bile odkriti številni proplydi (protoplanetarni diski) in protostelarni curki; Hubbleov vesoljski teleskop je razkril sto in več protoplanetarnih diskov, kar je neposreden dokaz nastajanja planetarnih sistemov v resničnem času.

Opazovanje

• Orionova meglica je viden v zmernih zemljepisnih širinah pozimi (severna polobla) in je zaradi svoje svetlosti primerna za opazovanje z golim očesom, navadnimi daljnogledi in majhnimi teleskopi.
• S prostim očesom se običajno vidi kot zamegljen madež v spodnjem delu "meča" Oriona. Z dvogledom ali majhnim teleskopom lahko opazimo več strukture, temnejše pasove in svetlejše jedro okoli Trapeziuma.
• V infrardečem, radiu in rentgenskem delu spektra so razkriti globlje skriti, mladi protozvezdni objekti in gostejši oblaki, ki so v vidnem svetlu skriti zaradi prahu.
• Najboljše opazovalne razmere so ob jasnem, temnem nebu stran od mestnih svetlobnih virov; Meglico je enostavno najti po Orionovem pasu.

Pomen za astronomijo

• Ker je razmeroma blizu in svetla, je M42 ključni laboratorij za proučevanje procesov nastajanja zvezd in zgodnjega razvoja planetarnih sistemov.
• Opazovanja proplydov, ionizacijskih front, šokov in curkov so prispevala k razumevanju, kako masivne zvezde vplivajo na svoje rojstno okolje in kako se lahko diski okoli mladih zvezd ohranijo ali propadejo.
• Raziskave v več valovnih dolžinah so pokazale, da je znotraj meglice veliko heterogenih struktur: gostejši svetlobni "stebri", temni oblaki prahu, ter množica zelo mladih zvezd in protostelnih jeder.

Kratek zgodovinski pregled

Orionova meglica je bila opažena že z golim očesom v preteklosti, prva znana teleskopska opazovanja pa segajo v 17. stoletje (npr. opisi Christiaana Huygensa). Kasneje je bil objekt vključen v Messierjev katalog kot M42. S sodobnimi teleskopi in vesoljskimi observatoriji so astronomi postopoma odpirali njene skrivnosti in dokumentirali procese nastajanja zvezd.

Za konec

Orionova meglica (M42) ostaja ena najbolj pomembnih in zanimivih tarč tako za amaterske opazovalce kot za profesionalne astronome. Zaradi svoje bližine, raznolikosti pojavov in vidnosti v več valovnih dolžinah predstavlja edinstveno priložnost za proučevanje rojstva in zgodnjega razvoja zvezd ter njihovih morebitnih planetarnih sistemov.

Zvezdne jasli

Meglica je ogromno zvezdno leglo. V njej nastaja 700 zvezd. V njenem središču je zelo mlada odprta kopica, znana kot Trapez zaradi vzorca, ki ga tvorijo njene glavne zvezde.

Nedavna opazovanja s Hubblovim vesoljskim teleskopom so pokazala protoplanetarne diske v meglici Orion. To je pomembno odkritje. Na kratko jih imenujemo proplydi. V meglici jih je več kot 150. Šlo naj bi za sisteme v najzgodnejših fazah nastajanja planetarnih sistemov. Že samo njihovo število se uporablja kot dokaz, da je nastanek zvezdnih sistemov v vesolju dokaj pogost.

Zvezde nastanejo, ko se kepe vodika in drugih plinov v območju H II pod lastno gravitacijo skrčijo. Ko se plin sesede, se osrednja gruda okrepi, plin pa se segreje do ekstremnih temperatur s pretvorbo gravitacijske potencialne energije v toplotno. Če je temperatura dovolj visoka, se začne jedrska fuzija in nastane protozvezda. Protozvezda se "rodi", ko začne oddajati dovolj energije, da uravnovesi svojo gravitacijo in ustavi gravitacijski kolaps.

Pogled na več "proplydov" v meglici Orion, ki ga je posnel Hubblov vesoljski teleskop

Išči po črki